Ajša

Doma smo, od kar se spomnim, imeli pse. Tam doma, doma. Kjer sem zrasla. Zasluge je imel oče, ki je na mamino jezo ves čas domov vozil cucke. Nič slabega o cuckih. A bili so cucki.  Vsi mešanci. Kakšnega sem prispevala tudi jaz. Včasih je bilo to drugače. 

Pesjani so bili bolj prosti, večinoma so se sami potepali naokoli, zjutraj se ga je spustilo ven, pa se je včasih vrnil z jutranjih potreb bolj pozno. Ali sploh ne. Ni bilo kot sedaj, ko ima vsak kužek spremstvo v osebi gospodarja, ki ga ima na oku, da ne dela neumnosti. Pes gospodarja, mislim. Kajti danes je težko vedeti, kdo je gospodar.

 

 
 In zato jih je bilo kar nekaj. Spomnim se Bonija. Črnega mešančka z belo liso, ki ni nikoli velik zrasel. Ne vem točno kaj se je zgodilo z njim. Naenkrat ga ni bilo več. In starša me nista hotela obremenjevat z grdo podrobnostjo, da ga je povozil avto.

Potem je bil Runo. Skoraj nemški volčjak, velika prijatelja sva bila. Vsako jutro je počakal, da sta šla stara dva v službo, ko je odpeljal avto z dvorišča, je skočil na kljuko in prišel k meni v sobo. Vedno je začel enako. Ritensko, z zadnjimi tacami se je stihotapil v posteljo k nogam. In potem nekako pod odejo pripuzal navzgor, na koncu je spal z glavo na blazini  poleg moje. Večkrat je šel na potep. Nekoč se je vrnil šele po 14 dnevih. Nekega dneva pa se ni več. Dolgo sem čakala, kdaj bo spet prikolovratil na dvorišče. Pa ni. Spomnim se, bilo mi je precej hudo.

Pa Aci. Kao pudelj. Malo scrkljano bitje. Mešano s hudičkom. V sekundi se je iz prijaznega kužka spremenil v zverino, ki grize. Menda je ugriznil vse doma. Ta se ni potepel. Žlehtnoba ga je držala dolgo pokonci. Ne spomnim se pravzaprav, zakaj je odšel s tega sveta. Priznam, mene je bilo vedno malo sram, ko sem šla z njim na sprehod. Runo je bil pes, tole pa nekaj štrikanega, v kar se je vsak obregnil. Rada sem ga pa imela vseeno.

Za njim je po že  stokrat slišanem o tem, kako nikoli več ne psa, zdaj pa zares, prišla domov prva psička. Dina. Spet mešanka, tudi najbolj podobna nemškemu volčjaku. Prijazna kuža, s katero pa nisva bile prav dolgo skupaj, sam sem se jaz v njenem času odselila od doma.

In potem je bila dolga suša. Familija, otrok, peto nadstropje v bloku, služba, pomanjkanje časa. Še misliti ni bilo na kakšno pasjo kepo.  Pa so v življenju spet nastale velike spremembe in naenkrat se je pojavila želja po pasji družbi.

Moja želja. Hči bi tako imela vse in smo vse tudi imeli, razen kač. Dolgo sem premišljevala, ali naj ji psa sploh omenim. V glavi se je počasi oblikoval prijatelj. Prijateljica pravzaprav. Želela sem si labradorko, lahko tudi že malo večjo, da ne bo čisto majceno samo doma. Svetlo.

Kupila sem oglasnik. Labradorka, stara 5 mesecev, rumene barve, na prodaj. … Pregnala sem misel, da bi jo šla iskat. Ne, saj ne bo časa, pes bo sam. Ne. Ne!

Minili so trije tedni, vmes sva se s hčerko že menili o labradorki. Iz trgovine prinesem časopis. Hči je brskala po oglasih. Mami, glej, tako labradorko imajo! Pogledam. Bila je ista kot pred tremi tedni v oglasniku. Čakala me je.

Kako je bilo? Bila je nedelja dopoldan. Hči je poklicala, vsedli sva se v avto in čez eno uro se je malo prestrašeno ščene na zadnjem sedežu že vozilo domov. Šestmesečna labradorka, takrat ji je bilo ime Biba, z vonjem po umazanih štumfih, je bila najina. Še zdaj se je spomnim, kako se je na klic rejca pripodila iz sadovnjaka, kjer je jedla jabolka in se skoraj po hrbtu pripeljala k nama pod noge. Čohaj!

Od takrat bo letos 12 let. Zdaj je Ajša stara dama, mučijo jo sklepi in sapa, ni več živahna, v očeh ji včasih vidim utrujenost. Le lačna je še vedno. Kanta za smeti. Od nekdaj.

Zjutraj sem jo opazovala, ko sva šli na jutranji krog. Ni več poskočnosti, drugi psi je ne zanimajo, pri ljudeh se ustavi, da jo počohajo. Težko ji gredo zadnje noge čez robnike, gibi so umirjeni, počasni. Počasi ugaša, čeprav si želim, da še dolgo nebi.

Moja zvesta prijateljica. Moja zvesta družica zadnjih 12 let. S katero sem vsako jutro vseh dvanajst let, z redkimi izjemami, v lepem in grdem, dežju in megli hodila na sprehod. In zvečer tudi. Pa še vmes. če je ni imela hči.
Ki me je spremljala, dokler je šlo, na jutranjem teku, Šmarni gori, tudi v gorah.  S katero sem preživela vsa Nova leta, marsikdaj samo z njo. Ki je bila vedno doma, vedno z mahajočim repom in veselimi očmi. Ki ni zahtevala ničesar, dala pa vse. Ki me je znala objeti, čeprav nima rok. Največja nežka na svetu, najbolj prijazen in nezahteven pes, kar sem jih kdaj poznala. Od katere bi se dalo veliko naučiti.

Ja, moja Ajša. Najboljši in najljubši kuža. Njenega mesta nikoli ne bo zasedel kakšen drug. Dokler pa sva skupaj, pa zasluži samo še crkljanje.

 

 

No, ravnokar je spustila takšnega, da je treba odpreti vrata. Pije tako, da je pol kuhinje pod vodo. Cigani za hrano in smrči. S tacami v stanovanje prinese pol vrta zemlje in spušča dlako. Edina, ki ji je to oproščeno. Vedno.