Pasja ravan, 1020m, 25.1.2014

Kako so eni važni, ko gredo na smučanje v Dolomite, a? No, ne vsi. Pravzaprav sploh ne vem zakaj so tako važni. Sedeš v avto (lahko celo na bicikel), se zapelješ tja do Polhovega Gradca npr., pa si sredi Dolomitov. In to ne navadnih Dolomitov, Polhograjskih, celo. Niso pravi? Kaj? Dolomiti so Dolomiti!

  

Polhograjci naj bi bili celo krajinski park. Ne vem pa, če so se to do konca zmenili tisti, ki se lahko o tem menijo. Tudi če uradno niso, so lepi, kot bi bili. Pa še tako rekoč domače hribovje so. Dvoriščni.

Ko smo že ravno pri splošnem. Najvišji vrh je Tošč (1021), ki za en meter prekaša drugi najvišji vrh, za manj lepim imenom: Pasja ravan. Izvora imena nisem našla. Bil pa je ta vrh 9m višji v svojih boljših časih. Potem pa vojska ni imela kaj početi in so ga znižali. Zdaj je vrh kot nogometno igrišče, na njem po novem od lani stoji vremenski radar, ravno tak kot na Lisci. In zdaj naši vremenarji točno napovedujejo vreme.

Še vsaj dva vrhova se spodobi omeniti. Polhograjsko grmado, ki se sicer ne ponaša niti s 1000 m, je pa najbolj podobna gori od vseh tam okoli. Celo kakšno skalno rebro pokaže. In točka Slovenske planinske poti je tudi. Podobno ime ima Polhograjska gora, Sv. Lovrenc imenovana ali kar Gora, čisto nad Polhovim Gradcem. Takoj z dvorišča gradu se lahko poženete nanjo. Kaj več o njej sem pa v enem blogu že pisala.

Nekaj predlogov za izlete je že zgoraj. Če pa se vam zazdi, da bi še več, si pa izberite krog: Osolnik, Tošč, Polhograjska grmada, Rog, Jeterbenk, Sv. Jakob. Štart je v Ločnici in ko se vrnete do Legastje, lahko tam tudi dobro jeste. Tudi domače slaščice imajo, za odvisnike. Če imate rožice radi, je tu najdišče blagajane.

V petek zvečer sem mlela, kje nekje vnovčiti lep dan, ki se je obetal. On neznanki, koliko snega je, oziroma bo še padlo do jutra. In kot vedno, se je rešitev našla. Če že na Dražgoše nisva šla (in tudi želje ni bilo nobene), pojdiva pa pogledat Pasjo ravan. Od zadnjič je že gotovo kaj novega, pa tudi če ni, sem pozabila, kako zgleda.

 

Zapeljala sva se torej v Poljansko dolino (Škofja Loka pa proti Gorenji vasi) in v vasi Poljane (tabla ni na glavni cesti, ampak na desnem odcepu), zavila na semaforju levo čez mostiček. Tam table takoj usmerijo v levo proti Črnemu vrhu. Zanimivo, smerokaza za Hotovlje, ki je kar takoj ta prva vas ni. Hotovlje so na kup postavljena tesna vasica, hitro v levo potok preči lesen mostič in table za Bevkov vrh so tam (o Pasji ravni pa nič). Malo naprej parkiramo na levi, pred mizarstvom. Niso zgledali hudi, parking je pa tudi velik.

Eden bolj nevarnih odsekov danes je bila prav cesta. Končno so temperature padle pod 0 in po cesti sva se kar drsala. Sploh po teh nekaj metrih, ob potoku in v senci. Takoj ko prečiš mostiček (leseni sluzek), se pot mimo hiše vzpne kar strmo navzgor.

Danes sva bila prvopristopnika. Kar pomeni, da sva prva gazila sneg in da sva otresla točno vse zasnežene in nad potjo pobešene veje. Trikrat te dobi sneg za vrat, potem postaneš bolj previden in praktičen. Palice so prišle prav ne le za opiranje, ampak tudi za otresanje vej. Čez pol ure se spomnim, da za vratom nosim poleg snega z vej tudi kapuco, pa je že malo pozno.

Prve pol ure gre pot kar strmo navzgor, a lepo v ključih. Po gozdu spodaj je snega malo, ob poti je polno teloha, ki ga je, nestrpnega, zalotila zima. Saj je še lep, a od blizu se vidi, da je steklen. Mraz in snega sta naredila svoje. Še kozicam ob poti se ne da iz hiške. Samo glave molijo ven, ritke so pa na toplem. Ja, vse nas je malo razvadila tale mila zima.

Do prve kmetije sva se kar nabojevala z pobešenim vejevjem. Lepo je pa bilo, lepo. Včasih nisem marala zime, vsako leto pa se mi zdi, da je lepša. Na senožetih, kamor sva prišla iz gozda, so bile le tri barve: bela, svetlo modra in oranžno roza. Pa pisana midva, itak. Smreke so se upogibale pod debelo snežno odejo, vej skoraj ni bilo videti. A le zjutraj je bilo tako. Nazaj grede so se tiste na soncu večine teže že otresle. Nekaj kar mimogrede spet na naju.

Pri prvi kmetiji je snega že precej več kot spodaj. Veter ga je na robovih nalagal v zamete, kje drugje, kot po cesti, po kateri gre pot. malo je treba paziti, sicer si mimogrede do kolen in čez v snegu. Pot gre mimo krmilnic v ograjenem (danes praznem) travniku, za kratek čas spet ponikne v gozd in izstopi na travnikih pod cerkvijo. Do cerkvice je še kakšnih 15 minut, le v zadnjem delu strmega travnika.

 Cerkvica stoji na Bukovem vrhu, idiličnem zelenem gričku z lepimi razgledi na Blegoš in celo Triglav, pa Storžič in kamniške. In kako zelo tipično slovensko ime ima: cerkve Žalostne Marije Božje. Res smo samomorilski narod. Kako je lahko tale Mary na takem razgledniku žalostna? No, kako??? Razen zato, ker nikamor ne more. Ampak to tako ni bila ideja Marije, se mi zdi.

Od cerkve je treba malo dol. V zaselek Bukov vrh, kjer z belimi črkami na zidu hleva piše kam naprej. Do sem sva bila prva, od tu pa so stopinje proti Pasji ravni. Me veseli, ker se spomnim, da od markacij ni ravno vse rdeče. A veselja je konec takoj, ko pri vznožju prečiva travnat klanec. Stopinje gredo v desno naprej, meni pa se to prav nič ne dopade. Spomin mi pravi drugače, zato zakoračiva levo navzgor po kolovozu. Markacij seveda ni.

Izkaže se prav. Ko prideva na vrh hribčka, se kolovoz obrne v desno in na drevju je lesen smerokaz za Pasjo ravan. Od tu naprej je označeno bolje, na srečo. V snegu med drevjem sicer poti ne bi našla.

Ko je zadnja strmina za nam, stopiva na cesto, oznaka pokaže v levo. Le še nekaj minut skoraj po ravnem je do vrha, ki to ni. Vsaj če imamo klasične vrhove v mislih. Ko prideš na vrh, si na ravnem, tako kot ime obljublja. Pa vedeti moraš, da si na vrhu, ker to nikjer ne piše. Stvar sedaj rešuje vremenski radar. Zanj piše, da je na vrhu. Torej ko ga vidiš, je to to. Po žig te pa pošljejo 15 minut naprej, če seveda napis s to informacijo  na drevesu tam na robu nekje najdeš.

Vrnila sva se po isti poti, zdaj že lepo zgaženi. Snega je bilo za prijeten spust ravno dovolj. Da ne drsi in da se noge ne zatikajo.  Slike z vzpona sva ponovila v obratni smeri. Prijetno toplo je bilo, pihalo tudi ni. Ko pa sva spet stala na Bukovem vrhu, se je nad Pasjo ravnijo že kuhalo. Ob povratku k avtu je bilo vse oblačno.

Strinjala sva se, da je bilo prav lepo. Posebej, ker je bilo toliko snega. Lepo je takšne poti deliti. Zdaj pa še posebej, ko je zrak ves čas čist. Branetova prva nekadilska! In veliko jih bo še.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1020

Višinska razlika: 722
Čas: 4 ure
Km: 9