Višarje, 1766m, 15.3.2014

 

Je rekla Višarje, pa smo šli na Višarje. Kot da bi kdo upal takemu predlogu reči ne. Se je že itak nabral kakšen greh. Pravijo, da na Višarjih nuca, tudi če greš samo mimo cerkve. Če pa greš še noter, potem ni treba na nobeno spoved več. Vsaj kakšno leto. No, odvisno, kako hud grešnik si.

Svete Višarje menda poznamo vsi. Saj je ja večina hodila svoje časov Trbiž po kavbojke. Pa po leder. Kar je, mimogrede še vedno mogoče. In Višarij pač ni mogla zgrešit. Če ste še bolj goreči pripadnik kakšne fare, je domači župnik tudi poskrbel, da se je organiziral kakšen romarski izlet tja gor. Od kar je gondola, so ta romanja še bolj pogosta in množično obiskana.

So pa na Svete Višarje  (Monte Santo di Lussari ali Monte Luschari) hodili že davno, preden so dostop do gnezdeca na višini 1766 poenostavili z gondolo. To je in je bil kraj za srečevanje Slovencev iz »treh Slovenij«: domovine, zamejstva in izseljencev. Tu gori se zbirajo ne le Slovenci, enakopravno tudi Italijani in Nemci, pa Furlani in maša še vedno poteka v vseh treh jezikih. Romanje na Višarje je bilo do nastanka brezjanske božje poti osrednja slovenska božja pot. Zdaj so to Brezje. Ja, avto blagoslovit na Brezje je vseeno malo drugače kot na Višarje. Na primer. Spomnim se tudi, da imajo na Brezjih velike šnicle, kar je konkurenčna prednost.

Tja gor se da namesto v 12 minutah (kolikor vozi gondola) tudi v dveh urah in pol.Peš seveda, po »Romarski poti«. Najprej dostop: z avtom se peljete, kot bi šli smučat. Ko pridete do gondole, se zapeljete še naprej (v bistvu je smer nazaj proti Trbižu), do konca parkirišča in tam parkirate. Peš greste s parkirišča po cesti na desno (asfalt), čez mostiček in spet na desno. Kmalu ste pri še enem manjšem parkirišču, tam so tudi že planinske oznake. Tu ni Knafeljca, mimogrede. Markacije pa so. Belo rdeče zastavice. Ja, V Italiji smo, ja. Trbiž ni naš.

Obstajal je svoje čase običaj. Ob romarski poti so bile skladovnice drv, in romarji so na Višarje nosili polena za ogrevanje romarskih domov. Če sem prav nekje pobrala, ima ta »romarska pot« ime za Mlini, ob njej stoji nekaj križev in kapelic, drv pa se ne nosi več na Višarje. Menda imajo fotocelice, teh pa se ne žaga v gozdu.

Roko na srce, tudi romarjev je vedno manj. So pa različne oblike vrste alpinusov: tisti samo v gojzarjih, pozimi pa še tisti s krpljami in smučkami, tudi sankami. Različnih oblik, višin in širin, pa tudi brzin. Tudi gorski tekači radi zaidejo na te konce. V petah jih tu ni. Kljub vsemu je le ves čas klanec, čeprav je v kopnem neke vrst kolovoz, strmina kar ves čas vztraja in končno, skoraj 1000 višincev nabereš po dolgi ovinkasti poti. Ni od muh.

Še eno zgodbico sem našla o Višarjih, ki pove, zakaj sploh je tam božja pot. Davno tega (večine nas še ni bilo), leta 1360 je pastir iz Žabnic našel izgubljene ovce na Vrhu Višarij okoli brinovega grma. Ne verjamem, da so klečale, čeprav zgodba tudi to pravi. V grmu je našel lesen kip Marije z Jezusom in ga odnesel v župnišče v dolino. Naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce spet okrog njega. In tretji dan enako, čeprav je bil kip spravljen v dolini v omaro. Ko je župnik zgodbo povedal patriarhu, je le-ta ukazal da na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico. No, od takrat se zgodba o ovcah okrog kipa še kar ponavlja. Khm. Božjih ovčkah, no.

No, skratka, spet me je nekam odneslo. Mi smo šli v soboto romat na Višarje. Triperesna, ta četrti od zadnjih dveh izletov je manjkal, ker je šel raje kot na romanje, na šiht. Brane je prepozno ugotovil, zakaj.

Pa nam ni bilo nič hudega. Lepo nastaviš korak, pa greš. Vztrajno, čeprav švic teče za ušesa in so pljuča premajhna za prepotreben kisik. Kdor melje, zmelje. Vmes pa klasika za umirjanje sape: slačenje, žeja, razgledovanje, slikanje in če še ni zadosti, greš pač malo počepnit za kako drevo.

Pot do Višarske planine je pravzaprav dolgčas. Tako, tehnično gledano. Široka, ravna do ovinka, dva večja zavoja in ponoviš vse skupaj. Lepo po gozdu, da zbranosti ne zmotijo razgledi. Če se roma je pač treba malo trpet. Tokrat nas še kapelice nič ne tolažijo, ker so skoraj do vrha zametane s snegom. Le kakšna zadnjica, migajoča na turnih dilcah morda za trenutek zaposli pogled, pa so tako hitro mimo, da škoda ni prevelika.

Odpre se po slabih dveh urah, ko iz gozda pripihaš na Višarsko planino. Tu je sedaj smučišče. Od lani. Peš se da lepo po robu, kjer čaka še zadnjih sto metrov malo večje strmine (tehnika od kola do kola in dihat se obnese), do sedla med Kamnitim lovcem in Višarji. Tam stoji tudi zadnja kapelica. S posvetilom Luci Vuerichu, alpinistu, ki ga je pod Prisojnikom zasul plaz in v spomin katerega stoji na vrhu Špika nad nosom od predlani bivak.

Če na sedlu zavijte levo, je do Kamnitega lovca (Cima del Cacciatore, 2071 m),  še uro in pol. Poleti seveda. Zdaj je v glavnem cilj turnih, ki jih je z Višarij videti kot pikice v krnici V klobuku. Okrog te krnice, ki je kot nekakšna školjka se pnejo špičke in ena od njih, najvišja, je Kamniti. Različne razlage njegovega imena so: da naj bi dobila ime po skalnati figuri, ki spominja na lovca, pa do tega, da je lovec streljal na Višarje in okamenel. Pa o tem lovcu kdaj drugič. Lepa gora, Brane bi rekel, že bil.

 S sedla še 5 minut v desno inna  najlepši terasi daleč okoli ste. Ta terasa ima še eno prednost, da se je drži bife. Tako lahko sedenje ob kavi ali čem drugem združiš s pogledom na Zahodne Julijce (vse ta velike) in si lahko pol ure ali več čisto srečen in tiho. Brez maše.

Posedeli smo, potem pa smo šli »v mesto« na sprehod. Tole o mestu je veliko pretiravanje, se ve. Kratka uličica, zatrpana tokrat s snegom. Skoraj v višini streh hodiš, na njih je z roko napisano opozorilo, da se pazi snega s strehe. Res ja, tisti metri, ki so še na strehah, bi zaboleli. Prehitimo Italijanko, ki ne ve čisto dobro, kako naj se spusti z ulice v ulico nižje. Nazadnje se odloči za ritni sestop, menda ji drsi.

Danes nič šopinga, kljub podobicam, križem in magnetkom, ja, pa svečam, ki vabijo z izložbe edine odkidane trgovine. Po prstih mimo cerkve. Kar proti gondoli se odpravimo, čisto počasi. Tak kraj je pač škoda zapustiti prehitro. Smučarjev je veliko, tudi naše gore listje se sliši. Še enkrat posrkamo razglede in v že omenjenih 12 minutah za 0,58€ na minuto smo v dolini. V tej varianti je parkiranje po navodilih zgoraj pametno. Če parkirate na zadnjem parkirišču, morate sedaj še malo nazaj v klanec.

Tako. Grehov smo oprani. Spet sem šla po poti, za katero sem že predlani rekla da nikoli več, Brane je ugotovil, da ima od spovedovanja trde noge in Mateja je bila zadovoljna, ker je bilo danes spet po njenem. Celo peljala naju je lahko.

 Jaz pa sem spet vse na široko zgobcala, tako da počasi noben več ne bo govoril z menoj. 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1766 m

Višinskih: 977 m

Čas trajanja: 3 ure in pol (dol z gondolo)

Kilometrov: 9,2