.JPG)
»Vabim vas tudi, da se udeležite naslednjega izleta
Planinskega društva Medvode, ki bo na Banjšice!« zveni prijazno povabilo s prvega
sedeža avtobusa. Ja, itak gremo, tu pa še nismo bili. Super! Kam pa gremo to,
pravzaprav? To zadnje se vprašam bolj zase.
Vprašanje najprej poleti na najbližjega sorodnika. Ki nima
pojma. No, malo mi je lažje, ampak pomaga pa nič kaj dosti. Še na glas ne upam
povedat, da se mi niti sanja ne, kje bi to lahko bilo. Menda je v Sloveniji?
Halo, kdo nas je imel zemljepis v šoli?! Najbrž od tam ni nobenega politika, pa
vetrnih elektrarn tudi nočejo postavljat tam, ni bilo žleda in ni bilo plazov. In
potem jih ni.
Lotim se sistematično. Google vse ve. Tokrat je zadetkov
tako malo, da me počasi mineva sram zaradi mojega očitno pomanjkljivega znanja.
Pojavi se prva asociacija: Banjška in Trnovska planota. O za tole ta zadnjo pa
vem, kje je. Tam nekje okrog Predmeje, Čavna in Golakov. Zdaj vsaj vem, kje na
zemljevidu iskati.
Vtipkam kraje iz opisa izletov. Morete mislit: nič! NIČ!
Meni je poznan le Zaškol in ko odtipkam tega se v enem edinem zadetku prikažejo
še drugi. Pa še vedno ne znam priti tja z avtom. Sicer pa, kaj bi bila tako
natančna. Saj nas bo peljal avtobus, drugo bom pa tako videla. Tam nekje proti
Čepovanu gremo.
Ko zjutraj speljemo s parkirišča se naštimam za ovinek v
levo. Ja, pa ja. Na desno zavije avtobus, proti Ljubljani. No, tudi prav. Naslednje
vprašanje: zakaj smo se pa trije vozili v Medvode, če bi nas lahko v Šentvidu
pobral avtobus? Bošti ve odgovor, kar vprašajte ga.
Malo bolj jaso postane kam gremo, ko besedo povzame Vili.
Tisto o planotah je bilo prav. O slabi poznanosti tudi. Da bo bolj v dolžino
kot v višino, tudi. Vse drugo pa je novo.
Peljemo se skozi Novo Gorico in pred Solkanskim mostom
zavijemo desno na Sveto goro, znano romarsko središče. Pa tudi mimo odcepa za
Sveto goro se peljemo, nedelji navkljub (odpusti nam naše grehe, ti že veš, kaj
delamo). Sledimo oznakam za Banjšice, ki so kraj in niso.
»Je kraj in ga ni in je dal ime veliki
planoti, ki jo objema od ene strani v velikem loku med Sv. Lucijo in Solkanom
Soča, od druge strani pa jo robi lepa Puštalska in Čepovanska dolina, ki se ob
Velem vrhu spusti čez sedlo do Idrijce, hiteče proti Soči. Banjšice Svetega
Duha!« (Joža Lovrenčič) (Khm, meni to čisto nič veliko ne
pove.)
Parkiramo takoj ob rumeni krajevni oznaki za kraj Banjšice, par metrov naprej pa je še ena oznaka za kraj, le bela: Lohke. Naše izhodišče in cilj danes. Na levi je parkirišče, dovolj veliko za avtobus in za vseh 35 planincev. Pol se jih takoj raztepe po okoliškem grmovju, kar se po dveh urah vožnje spodobi. Ne zaradi malin.
Da boste naslednjič, ko boste slišali za Banjšice suvereni
in se bo drugim nevednežem zdelo, da ste od tam doma, najprej nekaj o krajih tu
okoli. O njih tudi na www.hribi.net nič ni
najti.
Banjška planota je
robna dinarska planota, ki leži na zahodu Slovenije med Čepovansko dolino,
spodnjim tokom reke Idrijce ter Sočo med Mostom na Soči in Novo Gorico na
višini od 600 do 1071 m. Banjšice so kraj v osrčju Banjške planote, katerega
sestavlja kar 16 zaselkov in sicer: Lohke, Bucki, Humarji, Ošlakarji, Rob, Luže, Mrcinje, Draga, Podgrič, Trušnje, Podlešče, Raven, Breg, Krvavec, Kuščarji, Mokrini.V Sloveniji je kraj z imenom
Banjšice samo ena edina razpotegnjena vas z veliko zaselki. A povedati moramo,
da so naše Banjšice dale ime še enemu, sicer večjemu in po prebivalstvu
številčnejšemu kraju, ki leži v občini Latina v Italiji in nosi ime Borgo Bainsizza. Prijateljstvo
med krajema teče že kar nekaj let. Ena izmed akcij tega prijateljevanja, je
tudi »Drevo za mir«. Pred božičnimi prazniki banjškarji posekamo in
transportiramo smreko, katero se postavi na osrednjem trgu v Borgo Bainsizza,
le-ta jim za božično novoletne praznike krasi trg. Mogoče se bo to komu zdelo
nič nenavadnega, a v pokrajini Lazio ne rastejo smreke in tako so za novoletne
praznike tam okrasili palmo.(povzeto po googlu)
Na planoti so brezna, vojaško pokopališče, nekaj sirarn in menda
ena oštarija. Razen slednjega nismo našli ničesar. Pa iskali, razen slednjega
seveda, tudi ne, čisto po pravici
povedano. In skoraj ves čas, takrat, ko smo se vzpeli pa na kakšen grič pa
zagotovo, smo videli Sveto goro. Malo bližje, malo bolj daleč, a neprestano. Če
bi zjutraj vedeli, da je gostilna za ovinkom, kjer smo parkirali, bi se odhod
zagotovo zavlekel. Tako pa nas je Vili pustil v nevednosti in smo lahko odrinili na pot takoj.
Čez cesto in na travnik, pa malo v breg do prvega kolovoza.
Nobene oznake sploh. Na kolovozu v levo in na prvi greben, ki je hkrati že prvi
vrh, Sleme po imenu. Z 800m ni najvišji današnji vrh, več ali manj bomo
valovili na tej višini. Sto gor, sto dol. Nekajkrat.
Do naslednjega vrha je pot očitna, tam stoji oddajnik in
klopca, reče se mu pa Kuk. Čas za malico in počitek. Hoje še ni bilo dosti,
vožnje pač. In smo že lačni.
Od tu naprej se občasno najdejo tudi markacije. Več pa je
majhnih lesenih tablic, ki usmerijo, kamor si želiš. Odločilno pri tem je, da
veš, kam hočeš, sicer nič ne pomaga. Obstaja zemljevid Goriško, morda je na
njem kaj več, a jaz ga nimam. So pa nekateri zelo dolgo gledali vanj in
spraševali, kje smo.
Takole so si sledili za Kukom potem vrhovi (če boste kdaj šli,
vam bodo potem tiste tablice z oznakami) prišle prav: Zgorelec (876m), Vetrnik
(903), pa dve vasi Mrcinje in Trušnje. V slednji je po 13 km padla odločitev,
da gremo v Lohke in ne proti Zaškolu, ker je bilo pohajanja dovolj. Nič prav preveč
zanimivega se ni obetalo,česar še ne bi videli.
Zgorelec, posebej pa Vetrnik sta simpatična, skalnata
vršička z lepimi razgledi.
Ljudje v teh koncih živijo od zemlje in konjev, verjetno.
Konjičev je bilo res veliko in en, še posebej razigran, nas je vročekrvno pozdravljal
z dirjanjem in hrzanjem po svojem velikem posestvu. Nadpovprečno družaben si je
potem poiskal izhod iz ograde in se nam pridružil na poti do avtobusa. 
Razprave udeležencev so se čisto preveč začele vrteti v
smeri klobas, zato ga je Marjan odpeljal nazaj k njegovim. Še za enega konja v
avtobusu res ni bilo prostora.
Pred odhodom smo še malo posedeli, v gostilni pri Žbogarju.
Morda ima kaj skupnega z Vasilijem Žbogarjem, našim jadralcem, saj je njegovih
slik v notranjosti veliko. A ni pomembno. Pomembno je, da so imeli kavo in pir.
Mi pa še nekaj časa, da si kaj povemo, za kar prej ni bilo časa.
.JPG)
Tako je minil lep sončen dan, ki je potolažil radovednost in
zapolnil črno luknjo v znanju o Banjšicah. Nobena vratolomna tura ni bila,
morda pa se bomo kdaj v te kraje še vrnili. Idealna bi bila tudi za kolesarje,
se mi zdi.
Doma me je pozdravila moja Ajša. Bil je to zadnji izlet, ko
me je doma čakal njen mahajoči repek in žareče očke. Naslednji dan, 17. aprila se je za vedno poslovila od nas. Moja ljubica,
ki je nikoli ne bom pozabila.
Tehnični
podatki:
Višina: od 600-900
Višinskih: 575m
Trajanje: 5,3 ur
Km: 13.34
Ni komentarjev:
Objavite komentar