A spet Hahlić? Ja, spet. In Mudna(o)
dol tudi. Če sme šla jaz lahko dvakrat, boste pa tudi vi lahko dvakrat
brali. Ampak res sem dolžna nekaj vrstic. Zaradi planincev iz PD Medvode. Da
bodo tudi oni vedeli, kako fino je z njimi hodit naokrog. 
Spomnim se prvega srečanja z njimi. Takrat sem bila bolj kot
ne zelenec v hribih. Tisti, ki čez dva vrhova zleze in že misli, da vse
obvlada, pa še povohal ni. Z začetniško vnemo in voljo, bolj bezljava kot ne,
čeprav že takrat, ko sem hribe povohala od blizu in nad 2000 nisem bila več
rosno mlada. 
Čast učitelja je pripadla mojemu bratcu, ki je ta šport vadil že
nekaj let. In je bil dober učitelj, ker je veliko vedel, celo to, kje hodiva in
kaj so razpostavili okrog posamezne gore. Slovenija je tako zame takrat dobila
čisto drugo velikost. Kot če bi zravnal vampe: naenkrat je bila ogromna.Ker so bili apetiti veliki in je bilo prvo leto treba videti vse, če pa ne vse pa vsaj kar se da, se je pokazala prilika, da greva v Dolomite. In ker so to organizirali v PD Medvode, sva se zmenila in se prijavila. In se včlanila tudi v Planinsko društvo.
Potem je sledil prvi sestanek, ki ga je organiziral pedantni
Janez. Kot odgovoren vodnik ni želel prepustiti ničesar naključju in želel nam
je predstaviti, kam sploh gremo in kaj se od nas pričakuje. Sestanek je bil v
osnovni šoli, enkrat zvečer in tam se nas je zbralo, recimo nekaj več kot
dvajset, morda celo trideset. Nekaj zgolj iz firbca.
Spomnim se, da nisem nikogar poznala. In, naj mi bodi
oproščeno, zdelo se mi je, da so skoraj prestari za eno tako daljšo turo. In da
to ne bo nikamor šlo, ker »tile« pa že ne zmorejo dolgega, kaj šele hitrega
koraka. Khm, ne naprej govort…
Predstavitev je samo povečala slinjenje od veselja in želje
po »najlepših policah sveta«, ki so bile v planu. Naslednji korak je bil poskusna
tura, da se naučimo uporabljati cepin (kdor še ne zna) in dereze, če jih kdo še
ni imel na nogah. Šli smo pod Križko steno in nato čez steno in na pode, ter
dol v Vrata.
In ja, ko se večina še upehala ni (naj spomnim, ta istih, ki
so zgledali hudo neokretni), je bilo meni že za umret. Prav mi je bilo, vsako
podcenjevanje se slej ko prej maščuje. Takrat sem ugotovila, da ni sodit na
prvi pogled in od takrat smo že velikokrat zadnjih 10 letih merili korake skupaj in vedno je bilo z njimi
fajn.
Razpis na teletekstu za nedeljski izlet je bil opremljen s
tako hudo fotko, da v Hahliće ni bilo treba s ta velikim avtobusom. Ker je bila
dodatno priporočena še čelada in samovarovanje, je bil osip še malo večji. Pa nas
je vseeno zjutraj na avtobusu sedelo 16. Dve uri in pol smo rabili do
izhodišča. S kofetkom takoj za mejo na avtocesti, že na Hrvaški strani.
Avtobus je zadaj desno sumljivo pokljal. Nekaj časa sem se
previdno ozirala na mesto, kjer je sedel Viki. Potem pa sem le preverila, če to
ni morda njegov kolk. Zagotovil mi je, da je z njim vse ok, da pa bo verjetno
zadnji ležaj avtobusa. Zdržala sta do doma oba: Viki in avtobus.
Na izhodišču nas čaka prazno parkirišče. Tisto s tablicami,
da veš, kam boš šel. Samo za nas. Ne, pa ne. Malo prej, ko še lahko obrne ta
velik avtobus je tak tudi parkiran in iz njega se vsipajo, kdo drug kot Slovenci.
PD Trebnje pravijo. Nekako smo se veseli, hkrati pa prav nič. Vsak bi imel kanjon
le zase in po Murphyu se bomo cel dan spotikali en ob drugega. 
Ni bilo tako hudo, dvakrat smo se čez dan videli od daleč,
le na prvi stopnji v kanjonu smo jih malo čakali. Tam je ozko grlo, nam je pa
malo dihanja tudi pasalo. Vse skupaj je zgledalo kot tekmovanje. Eni na zajlah,
drugi pri ogrevanju, vsi ostali kot zijala. Znanec s portala je pod sliko
dopisal, da toliko čelad v kanjonu Mudna dol zadnjih 10 let ni videla.
Saj veste, pedantni Slovenci: čelade, samovarovanje (tega
resnici na ljubo ni bilo videti, se je pa nekaj tega tovorilo v ruzakih),
rokavičke pa do konca neodkrit štrik in vponke v ruzaku vodnika, če bi šlo kaj
narobe. A red je red.
In če smo mi imeli prejšnji teden še nekaj popravkov pri
vlačenju čez prvi skok, sta dve planinski društvi to do zadnjega opravili
suvereno. Saj veste, ko prvi trije zlezejo brez da bi trenili z očesom, je vsem
ostalim pač nerodno. Če je on, bom jaz tudi. Šlo je kot po maslu. In mislim, da
je bil vmes še en nov klin. Kar je tudi pomagalo.
Ker je bil prvi skok napovedan kot najtežji del (kar tudi
je), se je potem tudi tistim, ki so imeli zjutraj težave s prebavo zaradi rahle
treme, namalal te velik nasmeh na obraz in potem je bilo vse samo še veselje in
zadovoljstvo. Ob pavzi nekje v sredini smo zastavili, kot da ne gremo več
naprej. Krog, kot ob tabornem ognju in štorije. Luštno.
Nekoliko bolj smo se posvetili tudi razmislekom o raznih kosteh,
ki jih je srečati ob poti. Kosti, take in drugačne, kakšna lobanja in cela
srna, ki nas je na resnost poti opozorila že prejšnji teden, dajo misliti. Srne
je bilo sedaj že bistveno manj, malo pa nas je skrbelo, da je sploh ne bo. Kaj
pa veš, kaj Dolenjcem pade na pamet. Radi imajo ovčke pa jance in pujse, morda
zavrtijo še srno? Ali pa vsaj pristavijo za golaž, na primer.
Po smradu smo ugotovili, da so šli mimo, srna pa nam je tudi
skoraj sama prišla na proti. Bila je precej živa. Od črvov… 
Hodili smo prav lepo, tudi vreme je bilo bolj prijetno kot
zadnjič. Soparno ni bilo, malo je poškropilo, a kot je bila napoved, malo malo.
Prešvicanemu se še poznalo ni. Skupina seveda diktira tudi drugačen tempo. A
čeprav je bilo v kanjonu treba malo večkrat počakati, da smo se vsi spet
nabrali na kupu po kakšni prepreki, veliko postavanja ni bilo. Tudi tisti malo
vztrajnejši dvig na koncu, že ko se kanjon konča, je minil kar hitro. Malo nam
je pri počivanju pomagal Zvone, ampak imel je aduta v nahrbtniku: veliko suho
klobaso, ki jo je obljubil razrezati na vrhu. Za to se pa že počaka, kolikor je
pač treba. Ni mu treba vedet, ampak tudi drugače bi ga. Je že fejst fant (v
penziji).
Ko zlezeš iz kanjona je naokrog vse polno hribčkov in vrhov,
saj veste, če ste brali prvi blog o ta isti ruti pred 14 dnevi. Dolenjce smo že videli na poti na Fratar in Zvone je
imel malo motne oči ob misli, da je treba še v tisti breg. Se mu je pa takoj
razlezlo vse do ušes, ker je bil naš vodja danes bolj milosten. In smo šli na
vrh pred nosom, ki posebnega napora več ni zahteval. Na nekaj kar je več ko
nič, ker je Dnič.
Še ena razlika je bila od zadnjič: na koči so imeli pir. In
to ta velik. Imajo pa očitno težave s prostorom.
Ker zdaj ni bilo ničesar
brezalkoholnega!? Očitno imamo Slovenci svoje sorte sloves. Kava ja, čaj tudi,
voda morda. In pir.
Dol grede smo imeli botanične urice: našli smo encijan, pa
volčin (po nekaj analize je bil dišeči), pa nekaj, kar nihče ni poznal in smo
krstili za Grobničko murko. Pa ta toplšne, ta prcajtne in ta drobne ta nizke
tudi. Je rekla floristka Mateja. 
Kač ni bilo,kako le, pri taki konkurenci. So pa bili čisto
gori pod domom konji. Lepi, črni, svobodni. Takih konjev je človek vesel. Ne tistih, ki jih srečujemo vsak dan. Ki so, roko na srce, morda celo osli.
Tehnične podrobnosti:
Višina: 1200 (tam nekje)
Višinskih: 941
Trajanje: 7,30
Km: 16,5
Ni komentarjev:
Objavite komentar