Matajur, 1642m, 6.4.2014

Današnja glavna zvezda je Matajur, ki v knjižici Luise Battustig z naslovom »Skrivnost dvieh bregi« nastopa v prvi osebi in pripoveduje: »Pod mano se odperjajo, ki parsti od roke, lepe zelene doline, skuoze katere tečejo patoki an rieke. Med telimi riekami je narlieuš tista, ki teče med mano an Mijo. Ona se rodi ku Nadiža, teče naprej kot Natisone an se zgubi tu v prode.«  Tako nekako verjetno zveni tudi beneški jezik, ki ga žal nisem(še) uspela prav spoznati. Tudi tokrat ne.

Je pa fajn, če maš Zaguorko (upam, da je slovnično prav) v družbi, pomaga razvozlati tudi zgornjo špraho.

Ni še 24 ur naokoli, kar je modri twingo drvel s Primorske, že drvi nazaj. Po moje je padel na smaragdno barvo Soče in ji hodi v vas, nas pa je ta čas pustil na izhodišču za Matajur. Dokler smo mi pobirale korake po pobočjih gore, si je on lahko marsikaj privoščil. Kakorkoli že, ko smo se vrnili je bil tam in zgledal je čisto zadovoljen.

Že včerajšnji pogled s Sabotina je povedal, kam gremo. Ker je bilo po grebenu do Korade in naprej vseeno malo predaleč, smo šli spat domov. Če bi bili odvisni od konja, bi prespali. Tako pa je konjev v twingu malo več, se gremo pa popotovanja. Ja, tale twingo je sedaj važič, znebil se je konkurence, ker mojega sx4 ni več in lahko uživa po Sloveniji.

Najkrajša pot iz Ljubljane do Avše, kjer je izhodišče, je dolga. Pa ni toliko dolga, kot je zvita in se zato malo vleče. Zjutraj smo šli po avtocesti do Logatca, potem pa ovinek na ovinek v vseh možnih izvedbah, višinah, krivuljah in materialih. Dobro, da Brane zadaj ni kar z vrečko. Pa da je toliko velik, da zapolni prostor in ga najbrž niti ne premetava kaj preveč.

Ko ste v Tolminu, se usmerite proti Kobaridu in v vasi Idrsko zavijete levo proti Liveku, tam pa proti Avši. Opis smo seveda naštudirali na www.hribi.net. Pa nam je pomagal le do Avše. Tam, kjer bi po opisu sodeč moralo biti parkirišče, je znak za prepoved parkiranja in znak za parkirišče 300 m naprej.

Ker smo že prejšnji dan globoko kršili predpise, smo danes pridni. Parkirišče nad vasjo je urejeno, ima veliko tablo z zemljevidom okolice in neusmiljeno meter veliko puščico na cesti, ki kaže na pot v gozd z oznako »Stara pot«. To ni tista, ki je bila naštudirana, pa nič hudega. Bomo šli pač po tej. Morda ima v tem času celo prednost, saj vodi po južnih pobočjih in grebenu, kar pomeni, da je verjetno bolj kopna kot ona »nova«. In tako je tudi bilo.

 

Začetek je markiran za slabovidne, nadaljevanje pa skoraj za slepe. Polmeterske markacije na vsakem drugem drevesu so nezgrešljive. Pravzaprav bi bilo treba tako markiranje kar prepovedati. Gozd je bolj rdeč kot zelen, sploh zdajle, ko se še ni razbrstelo.

Pot se najprej dela strašno huda in je pol ure, recimo temu, še kar strma. Kaže, kot da bomo mimogrede na vrhu. Iz gozdička kmalu pride na lepo senožet s stajo, se ob njenem robu dvigne in spet ponikne v gozd (vmes nas strogo pogleda z druge strani Krn). Po slabe pol urice se umiri in v zmernem vzponu lahkotno pelje mimo ostankov starih zgradb do lese s kovinskimi vrati. Za njimi stopimo na kolovoz in na travnik, najbrž včasih kakšno planino, kjer malo posedimo. Po dolgi vožnji in naporih zadnje ure to pripada. Do tu snega še ni bilo. Srečali pa smo enega človeka in                                                                                     enega psa. V sestopu.

 

Kmalu po nadaljevanju smo na obronku, kjer se pot obrne navzdol. Naivni kot smo, sledimo markacijam do slabe makedamske ceste, kjer stoji hiška. Pa tablica za Matajur. Piše eno uro. Vse kaže, da bomo prezgodaj na vrhu in potem prezgodaj doma. Ker je v bližini prav lep travnik s še lepšimi rožicami, se lotimo fotografiranja. Roža ni lepa, če jo slikaš z vrha, zato je treba ležat.

Mateja ugotovi, da je flider v polnem zagonu. To o fliderju vam enkrat pojasnim, ampak danes ne. Flider levo, flider desno, sam, v šopih in grmovjih. Ni daleč do ugotovitve, da sploh ne gremo na Matajur ampak na Cimmo di Flider.  Domišljija pač dela.

Cesta, po kateri hodimo se spušča. Pa kar dol in dol, namesto gor. Desno mimo nas se vrstijo smerokazi: za Idrsko planino, za Matajurske planine, za Livek (ups, še en odcep za nazaj), za Matajur.... Ja, mi pa kar mimo. Namesto na greben gremo še malo po cesti. Pa ne na pamet, tudi tu so markacije. In zadnji avto (suzuki, itak) in prvi sneg.

Če bi tu zavili desno, bi imeli do Matajurja eno uro. Ker nismo smo imeli uro in pol. Pot se le še nekaj 10 metrov drži ceste, potem zavije desno strmo v gozd. Vklopimo katerpiler in stroj za gaženje (naša Tejka) tolče stopinje v sneg, utira pot v strmino, sem in tja malo zdrsne po drekasti podlagi in že presekamo prvi ovinek. Na desno dva metra po ravnem, pa spet v breg. A dolgo to ne traja. Sneg pa. Ravno prav odpuščen je in se ne predira, tako da prav lepo napredujemo.

Počasi markacije postanejo dvojezične. Pomeni Knafeljca in zastavico. In prve tablice, ki jih srečamo so italijanske, na levo nas vabijo v vas Čeplesišče (italijansko drugače a komplicirano, piše na tablici zgoraj). Se ne damo, ker hočemo na vrh in gremo desno. Spet smo na mulatjeri, ki nas mimo nenaseljene hiške pripelje do naslednjega križišča.

Zdaj se je pa treba zmenit. Če že itak ne gremo tako kot smo mislili, lahko poskusimo tako tudi nadaljevati. Naenkrat je oznak za koč ko pečka. Ena je Dom na Matajure, ena je R. Pelizzo, pri čemer je R. Rifugio, pa še za Beneški dom ali nekaj podobnega se najde. Ko si prvič s te strani in se nisi nič pozanimal, zemljevida pa tudi nimamo, je dilem veliko.

Najprej smo mislili na kofe. Bi zdajle presneto sedel. Levo dol vidimo kočo, pri kateri stoji avtobus.  Na smerokazu piše pol ure. Takrat še mislimo, da gre za Dom na Matajure. Pa ni, rifuđa je. Do vrha je 20 minut. Šefica odloči, da gremo najprej na vrh, potem bomo pa videli.

Čez dve minuti se dilema ponovi. Zdaj je smerokaz za Dom. Če prvič nismo podlegli skušnjavi, tudi zdaj ne bomo. In se zaženemo naravnost v skale in breg. Še malo (res malo) strmine in na Glavi smo (mislim, da se tako reče), predvrhu. S te strani se priključi pot iz Liveka (Avše), tista, ki smo jo imeli naštudirano, dokler se ni ponudila »stara« pot. Do vrha je še majhen klanček in že stojimo na temenu Matajurja.

Zasledila sem, da se je gori po domače reklo (morda se ji še) Baba. Ne »tista« baba, temveč po očetovskem božanstvu s tem imenom, ki naj bi bivalo na gori. Danes ga nismo srečali, kapelica Kristusa Odrešenika pa je bila tudi prazna. Moj letnik je tale kapelica, ampak jaz se boljše držim. Na vrhu je tudi spomenik, o katerem pa nisem nič našla. Našla pa sem podatek, da je bil na vrhu zgrajen zidan stolp, ki ga ni več. Tisti na črnobeli fotografiji. Katere avtor je nek Jerkič. Kakšno naključje.

Na poti se srečamo tudi z zanimivimi markacijami. Okrogla kot Knafelčeva, a obroba je iz treh barv: rdeče, modre in zelene. Gre za obhodnico, odprto lansko leto, v znak sodelovanja treh občin: Sovodenj, Podbonesec in Kobarid, teče pa na višini 1500m.

Matajur je simbol Benečije in lep razglednik. Na desno imamo blizu Krnsko pogorje, pred nami greben Stola (niso se še zmenili ali je Breginjski ali Kobariški), ki je najdaljši greben Alp z dolžino 35 km, takoj za njim greben Polovnika z Velikim vrhom, pa še zadaj Kaninsko pogorje, Mangrta in Jalovca pa se danes ni videlo. Tudi Karnijce in Dolomite bi se videlo v lepem vremenu, spodaj pa se razprostira Benečija z majhnimi vasicami.

Lepo. Zdaj se lahko tudi malo orientiramo. Desno, precej blizu je Dom na Matajure, na oko zaprt. Do njega je z vrha slabih 15 minut. Pol ure z vrha pa je do Rifugio, do kamor pripelje tudi cesta iz doline. Ker je prvi zaprt, nam pa se pije kava, jo sprašimo do rifuđe. Kakšnemu je bilo na povratku morda malo žal.

Hitro je jasno, da bomo zaradi kofeta tolkli breg nazaj, ampak... Pa ne le kofe, imajo tudi pivo. Izkaže se, da Italijani niso le manjši od povprečnega Slovenca, ampak imajo tudi manjši pir. Tako, kot imajo micene kave, imajo tudi micena piva. Dva deci flaška! Srkneš pa ni več. Šef je lepo že na začetku vprašal, če prinese dva.

Pred kočo je zemljevid in strokovno naštudiramo pot, kjer gremo nazaj. Kaj naj rečem. 200 višincev moramo nazaj v breg, kar mine bolj v tišini. Potem pa samo še piči. Eksperimentov za ta dan imamo dovolj, nekateri tudi vsega ostalega (Brane me spet malo hudo gleda).

Zdaj imamo za kakšen mesec teh koncev dovolj. No, jaz jih ne bom imela nikoli. Samo okrog se ozreš, pa vse vabi. Res je lepo. Je pa čez mesec dni na sporedu sosednji Kolovrat, pa poleti Krn. O, pa še kaj, mogoče še za kakšen dan več.

Nazaj grede se peljemo proti Predelu. Malo pred Logom nas ujame naliv,  mi pa smo pod varno streho in nič nam ne manjka. Visoki ošiljeni vrhovi nad nami so prav strašljiv, temni, zaviti v koprene. A take so gore. Prijazne in hude, vabijo in odbijajo. Izbrati je treba prav. V življenju tudi.

Tehnični podatki:

Višina: 1642

Višinskih:983

Čas: 6 ur

Km: 14,5