Sabotin, 609m, 5.4.2014

Si predstavljate tak krasen, zgodnjepomladanski dan, ko že vse brsti in puhti in a še ni prevroče za hojo po primorskem? Si?

No, tak tisti dan, ko sem šla prvič na Sabotin, takrat s planinskim društvom, ni bil. Morda je celo bil, a povsod drugje, le na Sabotinu ne. Tam so nakuhali velik moker in masten oblak, tako da se ni nič videlo in samo verjeli smo lahko, da spodaj res teče Soča, da je smaragdne barve, da se vidi daleč naokoli in da nasproti stoji Sveta gora.

Sicer sem verjela na besedo, ampak sem šla čez nekaj let to vseeno preverit. Na neko nedeljo, ko ni bilo za visoko v gore in je Sabotin ustrezal po vseh kriterijih. Takrat se je izkazalo, da je hrib res razglednik, za katerega se splača zapeljati tja do Solkana.

Še enega obiska tega zanimivega hriba (tako mu rečjo domačini, zaradi mene je lahko gora) se spomnim. Takrat sem ugotovila, da gori stoji cerkvica Sv. Valentina, ki je mimogrede zavetnik zaljubljenih. In tudi družba je bila temu primerna. Brane je prvič povohal planinski zrak, oblečen v kavbojke in teniske z gladkim podplatom je razglabljal, da ne vidi velikega smisla v planinski opravi. Nekje na pol poti je vseeno priznal, da palice pridejo prav. In po občasnem posedanju v senci in lovljenju sape je bil zadovoljen, da mu je končno pasal čik in da imajo na vrhu pivo. Ja, najin prvi hrib.

Tokrat smo radarsko sliko, arso, aladine, il.meteo in podobno prepustili Mateji, ki je z nezmotljivo natančnostjo določila kvadratni kilometer Slovenije, kjer ne kaže na dež. Ni kaj, dobra učenka. Še v Postojni je zgledalo brezupno, potem pa je kazalo vedno bolje, dež je prenehal, oblaki so bili tanjši, na sonce pa tako nismo računali.

Izhodišče za Sabotin je parkirišče v Solkanu pred mostom čez Sočo. Skozi Novo Gorico se peljete proti Tolminu in ko pridete na križišče, kjer greste desno lahko na Sveto Goro, zavijete levo. Še en ovinek in namesto v center Solkana takoj desno na parkirišče. Potem stoji Sabotin z obokom obrnjen proti vam točno pred nosom. Če imate radi vse natančno opisano, boste našli na www.hribi.net.

Takole, na prvi pogled ni na njem nič posebnega, niti pretresljivo lepega. To pa zato, ker se ta lepo skriva, oziroma lahko vidite le, če greste nanj. Sabotin je tudi tisti hrib, na katerem je dolgo pisalo Naš Tito, potem, ko Tito ni bil več v modi, pa so tisto kamenje na vrhu precej prelagali, enkrat je pisalo to, drugič kaj drugega, vsekakor pa je bila za nekatere to precej naporna prostočasna dejavnost. Tisto tono kamenja prelagat ni kar tako. Zdaj se  mi zdi, da spet piše Tito, ampak če stojiš med črkami, se to ne vidi dobro.

S parkirišča je treba najprej čez most. Po levi, ker se na levi začne tudi markirana pot. Že če je vse v redu, je treba biti malo pozoren. Tablica je (bila) takoj na koncu mostu in treba se je skloniti čez ograjo, da vidiš pot. Tokrat to ni nič pomagalo. Tam čez je bila napeta, pritrjena in zabita oranžna gradbinska mreža, ki ni dovolila vstopa. Tablico z oznako Sabotin, severna pot, so tudi preselili malo višje.

V takem primeru ni kaj drugega, kot iskati alternativo. Tu si v prednosti, če veš kaj iščeš. In mi smo kot stari mački vedeli, da moramo na pot ob Soči, pod most. Tako smo zavili na prvi cesti levo navzdol in pod most tudi prišli.

Malo za vmes: pod mostom teče Soča. Tudi, če ne bi vedeli, da je spodaj Soča, bi vam bilo že po barvi takoj jasno. Vse pesmi jo opevajo, v šoli so nas mučili s tem, če ne veste kakšne barve je pa poguglajte smaragd in vam bo vse jasno. Ali pa poglejte slike v blogu, bo tudi. Njena barva je res nenavadna, včasih je celo malo mlečna. Na sumu jih imam, da v čisto običajno vodo nekaj mešajo. Drugače ne gre.

Pa ne le, da je lepa Soča. Od njenega izvira tam v Zadnji Trenti (do ta zadnjega ovinka vršiške ceste se morate peljat) do najbrž njenega izliva (še ne bla) v tržaškem zalivu je vse ena sama lepota. Pa ravno kjerkoli se boste ustavili ali kamorkoli šli, bo tako. Človeka zgrabi romantika.

No, pojdimo mi zdaj najprej pol ure kar ob tej lepotički. Začetek je namreč po cesti, ki gre v smeri hidroelektrarne Solkan, tik nad reko, proti toku. Danes je tam pestro, en kup kajakov je v vodi in vsi vneto zamahujejo z vesli. Sliši se glasba in vpitje napovedovalca, po čevapih pa zaradi prezgodnje ure še ne diši.

Na podporniku mostu je že dlje časa pornografija. Najbrž sad trenutnega umetniškega navdiha na samotni poti, ki je morala biti včasih zvečer zbirališče kdo ve koga.

Danes nas čaka drugačno presenečenje. Gradbena mehanizacija, znaki za zaporo ceste, cesta v izgradnji in prepoved. Za vse. Ne samo za avte, za te menda že prej ni bila posebej dobro vozna, za vse. Posebej za kolesarje. In posebej za nas! Ne mislim nas tri, ampak za pešce! Hm, pa zdaj?

Znak tako vidim samo jaz. Mateja ga noče tudi po tistem, ko začnem širiti paniko. Brane sicer pride nazaj, da se prepriča, da jaz ne vidim narobe. To je pa tudi vse. Malo nas sicer gloda slaba vest, da pa bi šli drugje, pa noben ne pomisli. Bo že pot sama pokazala, kako in kaj.

Sreča, da je sobota. Ko se običajno tudi na takih potkah manj dela. In sreča, da je na celem odseku, kjer je treba po cesti, samo ena ekipa gradbincev, pa še ti z motorkami. Kar bi v primeru argumentacije o pravilnosti našega obnašanja lahko bila težava.

Travme bodo pa vseeno ostale. Ker gospod v oranžnem jopiču ne molči, ko se približamo. Tudi le dober dan ne reče. Ampak hudo gleda. Najprej samo to. Potem poleti tisto: A za vas pa zapore ne veljajo? Khm... Kje si se ravno zdaj tu našel. Mi trije naredimo 6 debelih oči in nihče nič ne ve o kaki zapori. Tona izgovorov je takoj pri roki, na koncu namodrujem, da pa nikjer ne piše, da je planinska pot zaprta. Mačka je prinesla tole slednje na repu. Pa stric tudi postane manj hud in pove, da prepoved velja za vse, da tam proti Plavam nekaj vrtajo in bi lahko bilo nevarno, da pa je to naprej od razcepa za Sabotin. Kar hitro razumemo kot bejž naprej in tiho bodi.

In gremo seveda naprej. Oskrbnik na Domu na Sabotinu pove, da hodijo s te strani in da praviloma ni težav, oskrbnica pa doda, da verjetno hudi stric ni govoril čisto po naše. Ni. No, kakorkoli že, tudi mi smo vedeli, da čisto prav ne delamo, na kar nas je čez nekaj deset metrov še enkrat spomnila tabla, ki prepoveduje nadaljevanje vsem, ki ne delajo na gradbišču, pa še tem le s čelado.

Kar odleže nam, ko zavijemo s ceste na planinsko pot in smo spet na dovoljenem področju, brez tveganja, da nam razstrelijo pot ali da pred kamioni skačemo v Sočo. Do tu je s parkirišča nekje pol ure.

Potem se, vsaj zame, začne ta lepa pot. Ves čas se prijetno, a ne morilsko, vzpenja, drevja je vedno manj, začnejo se skale in prvi pogledi na vojaške položaje nad glavami. Razgled na Sočo pod nami se širi, kmalu uzremo zadaj za Sveto Goro že Banjšice, pa Trnovsko planoto. Soparno je danes, temu je pripisati tudi vodo, ki teče z glave. A to spada zraven.

Če izberete Sabotin pravi čas (zdajle je čisto malo prezgodaj), potem hodite po njem kot v cvetličnjaku. Na prav lepe Kranjske lilije smo naleteli zadnjič na vrhu, recimo. Saj je tudi zdajle cvetelo, jegliči recimo, pa volčini. Še šparglje smo srečali, a se nobenemu ni zdelo preveč gledati naokoli. Pa še nek Italijan je bi pred nami, tako da gotovo ni nič ostalo. V tem cvetličnjaku so tudi modrasi, zato v toplem ni odveč malo metati oči po poti. Za vsak slučaj.

Ko se pojavijo jeklenice in lepo nadelane lesene stopnice smo korak pod kavernami, ostanki soške fronte, lepo obnovljenimi položaji. Tako lepo tu niti takrat, ko so bile res nove ni bilo. Soška fronta pač ni bila sončenje na Sabotinu, ampak vse kaj drugega. Če vas zanima kaj več, boste npr. tu  http://www.sabotin-parkmiru.si/index.php/okrepcevalnica-muzej-sabotin našli kakšno informacijo ali dve. Ali pa kar na mestu samem, bo najlepše.

Od kavern do doma oziroma okrepčevalnice je le še zanimiv rov, skozi katerega morate in to je to. Sovražniki švica in hoje bodo tu ogorčeno ugotovili, da se da z druge strani do sem z avtom, ampak, lepo vas prosim. To ni to! Ker hkrati iz rova stopimo tudi na drugo stran Sabotina, se odprejo še čisto drugačni razgledi. Ni treba več zijat le v cerkev na drugi strani, na to stran so drugi oltarji in druge maše: od Korade in Matajurja v bližini (do Korade kake tri ure), do belega ozadja Krnskega pogorja, pa Kaninskih vršacev pa.... če je čisto in sončno, se vidi še veliko, ampak tokrat ni bilo.

Zunaj ni čisto prijetno, zato se zatečemo v notranjost okrepčevalnice, ki je hkrati muzej. Za skupine se lahko naročite in vam bodo muzej pokazali, tudi rove je mogoče pogledat, v njih je elektrika, stikalo pa v domu. Prijazni oskrbnik pozna odgovore na vsa vprašanja, ni pa bil čisto prepričan, ali bo kava, ki jo kuha res ok. Tu pijejo, saj veste, tisto italijansko kafe, pol fingrata močne črnine. Midve pa tako, kjer je zraven še dva deci vode. Trikrat je vprašal, če sva prepričane, da ne bo prevodeno. Pa ni bilo, dobra je bila. Za nepoučene, fingrat so imele šivilje na prstu, da se niso zbodle. Takrat, ko je ta poklic še obstajal, se ve.

Klepetamo in klepetamo, Brane po drugem piru malo bolj, potem pa je le treba naprej. Od koče proti Solkanu nazaj, tokrat po južni poti, ki je v začetku prav simpatičen greben. Levo dol smaragdnica, desno Goriška brda, spredaj obe Horice (Nova in Stara) pa Šempeter in tako kakšne pol ure. Pot gre čez vrh, ki ima skromnih 609m, ima pa to srečo, da je zraven ne stoji noben dvatisočak ter zato prav štrli iz okolice in se lahko dela goro. A ja, je tudi zadnji Alpski in prvi Sredozemski hrib. Piše. Po moje sicer oboje ne more bit.

Ko pridemo do ostankov cerkve Sv. Valentina, ki so sedaj lepo urejeni, smo na koncu grebena. Zaslužimo pavzo. Vreme še kar drži in nam se res ne mudi. Kakšno rečemo o oltarjih (jih je imela kar tri, ta cerkev) in porokah, da ni preveč dolgčas. Mimogrede, nekje sem zasledila, da se tu gori spet vrši božja služba, zato je oltar urejen (plastične rože pa to). S porokami pa sem tako na fb naredila celo štalo, tako, da tule ne bom. Spet. Ne zato, ker ženin še ne ve, ampak ker tudi nevesta še ni bila zaprošena.

Potem sledi še spust, najprej mimo pobočja z napisom in nato dol do ceste, do koridorja, kjer so nam v čudnih časih Italijani dovolili, da se po njihovi strani lahko peljemo do naših Goriških Brd. Še malo po cesti do mostu in čez in krog je sklenjen.

Če niste opazili gor grede, lahko pogledate na mostu levo sedaj in videli boste še eno veduto teh krajev. Kamniti most, z najdaljšim kamnitim lokom (85m, če me niso nalagali), zgrajen 1906 in porušen deset let kasneje, potem pa spet obnovljen. Lep, sam po sebi, ker pa pod njim teče še Soča, pa sploh.

Evo, če vas zdaj ne mika na Sabotin, vas nikoli ne bo. Ali pa je blog slabo napisan. Turške lilije bodo na vrhu čez dober mesec, njoke in divjačinski golaž ter pršut pa imajo celo sezono. 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 609

višinskih: 556

Čas: 4 ure in pol (bruto, itak)

Kilometrov: 8,5