Ciprnik (1745m), 2.8.2014

Še do zajtrka je bil na tapeti Špik hude police. Potem ugotovim, da se bova vozila predaleč po razglede, ki jih imava lahko skoraj doma. Če sediš v megli je vseeno, ali je to na Cimi ali na Ciprniku. Zato sva šla sedet v meglo na Ciprnik.

 
 

Kekca sem rada gledala, skoraj sem imela zaradi njega celo filmsko izkušnjo. Če bi bila Tinkara temna, potem bi bila lahko ona, tako je bila pa blond in od filmske slave ni bilo nič. Ampak to za zgodovino  ni bila posebna izguba, se ja pač že takrat pokazalo, da imajo blontne v filmih raje. Zato pa je nastopala v enem od filmov dedijeva sova, tista, ki je plašila Bedanca. Potem je nagačena obvisela nekje v kabinetu za biologijo domače osnovne šole. Še en dokaz, kako je slava minljiva.

 

Saj bo od hribov tudi kaj, počakajte malo. Če greš v Kekčevo deželo, potem je nekaj retrospektive tudi koristne. Kranjska gora z okolico, posebej Pišnica so kraji, kjer je Kekec najraje hodil. In drugi Vandotovi junaki tudi, recimo Pehta, Bedanec in Brincelj. Pa Kosobrin. In Vitranc. Po katerem nosi ime eden od vrhov nad Kranjsko goro.

Za tiste, ki Vitranc poznate le od spodaj kot strmo progo, ko ste v navalu vseslovenskega navdušenja vpili za naše smučarje, morda opogumljeni s šilcem domačega naj povem, da je Vitranc tudi vrh nad tistim poligonom. In da je dobil ime po Vitrancu, sivolasemu, sivobrademu sodniku, ki je na predlog Kekca izgnal iz teh krajev Bedanca, lumpa, ki je nastavljal pasti divjadi. Takrat je še vladal red, ni bilo sodnih zaostankov, treh inštanc in ustavnega sodišča, zato je moral Bedanec hitro iti. Brez demonstracij in podobnega. Vsaka aluzija na aktualno situacijo je seveda zgolj naključna.

 Vitranc ima torej svojo goro. In Ciper tudi? Ciprnik, ki je Vitrančev sosed. No, ne vem, če je od Cipra, morda se imenuje po ciprju, rožici, ki vijoličasto v skupinah raste po pobočjih. Če raste. Nisem je videla, vsaj v oči mi ni padla. Kakorkoli že, izvora imena tega lepega razglednika nisem našla.

Nanj vodi nekaj poti, pa je kljub temu slabo poznan. Veliko manj kot njegova bližnja soseda, Slemenova špica, na katero nesejo noge marsikoga, posebej ker je z Vršiča prav prikladen in nič kaj naporen cilj. Ciprnik za razliko  od nje ni čisto nenaporen, dve urici in pol bo že treba dihati nekoliko globlje. Tehnično sicer ni zahteven, so pa na zadnjih 100m vendarle namestili nekaj varovalnih jeklenic in kakšno skobo do dve.

Najudobnejši pristop je iz Podkorena, sploh, če bi vozila sedežnica do sedla, kjer stoji Dom na Vitrancu in letos obnovljeni Mojčin dom. Tako vsaj pravijo na www.hribi.net . Od tam se je treba vzpeti najprej na sodnika, na Vitranc torej, se malo spustiti, potem pa pohoditi še zadnji del. Vzelo bi kakšno urico, odvisno od tega, kako dolgo bi že na samem začetku pili kavo ali druge osvežilne napitke. Če je treba iz doline, potem ni več tako zelo malo, dodati je treba še debelo urico strmine ob smučišču.

Lepši dostop je s strani jezera Jasne. Pred dvemi leti še ni bil markiran, zdaj pa je. Sledi grebenu Vitranca od jezera navzgor in počivanja vmes je bolj malo. Če si ga seveda ne vzamete. Kar se spodobi, saj nekaj razgledov je. Vsaj dvakrat vem, da se prav lepo odpre tja proti Razorju in Prisojniku in dol na Pišnico, pa na Kranjsko goro in hribovje na drugi strani tudi. Mimo rampe za jadralne padalce pridemo v kakšnih dveh urah na izhodišče prejšnje ture, torej do doma na Vitrancu.

Tretjo pa sva si izbrala midva. Lovsko potko iz Planice. Ko pripeljete do skakalnic zavijete levo proti Olimpijskemu športnemu centru Dom Planica (označeno) in tam parkirate. Pred domom (na njegovi desni strani) boste videli potko, ki vas v nekaj korakih pripelje do balinišča (zahteva malo popravila, se mi zdi). Obideno ga po desni n takoj za njim zavijemo levo, ob robu struge hudournika. Če tam malo boljše pogledate, boste že videli rdečo tablico, ki vas usmerja desno v gozd na stezo. In potem ni več kaj falit.

Lovci so carji. Četudi sem zasledila že tudi drugačno definicijo. Naj mi bo oproščeno, nekdo je rekel, da so horda oboroženih pijancev… Ampak planincem so prijatelji. Delajo take udobne poti, za katere planinci nimamo smisla. Lepo jih urežejo v strma pobočja in ko hodiš po njih, sploh nimaš občutka silne strmine, dviguješ pa se prav občutno. Če vidite pot, ki na dolgo cikcaka po pobočju, so bili zraven lovci. Planinci delajo vmes tiste, ki krajšajo ovinke in na katerih se prav neudobno potiš in loviš sapo. Nisem sicer čisto prepričana, kako radi nas lovci na teh poteh vidijo, a jaz nisem še nikoli srečala nikogar, da bi ga vprašala. Saj je v bistvu zanimivo: toliko lovskih poti sem prehodila in toliko lovskih koč že videla, pa nikoli nikjer ni bilo nobenega lovca. ?.

Stopila sva torej na lovsko pot in udobno vijugala zdaj levo zdaj desno po strmem pobočju. Ko se je ravno orosilo čelo sva prispela do lične lesene hiške, postavljene na rob. In še malo čez, kamor steguje svojo teraso. Z nje se odpre kot na dlani pogled na planiške skakalnice, ki kažejo zdaj že precej spodbudno podobo. S tu nam ena od kamer pozimi kaže skoke ali polete, in pogled na množice. Lahko pa služi tudi kot zavetišče, saj je odklenjena.

Škoda, ker od napovedanega lepega vremena drži le tisto, da ne pada (še), saj se nama Ponce in Jalovec skrivajo v oblakih in megli, dolino pa sva hitro preučila. Nadaljevanje je še nekaj časa malo bolj strmo, potem pride na vrsto nova disciplina: deblotron. Tudi tu je narava naredila svoje in nekajkrat je potrebno skoordinirati gibe nog rok in glave, da se prebiješ na drugo stran podrtega drevja. Uspešno. Obogatena za kilo prsti, ki se mi je na glavo usula s korenine bukve, pod katero sem nekaj opletala, lahko nadaljujeva v prečenje strmih pobočij. Zemlja je z glave in vratu odpadla ravno do povratka.

Po prečenju se približamo robu grape in naenkrat se pojavijo markacije. Z desne pripelje markirana pot na Ciprnik iz Planice. A za njo ni zaslediti nobenega opisa, odcep zgleda sumljivo zapuščen, možak, ki ga srečava pa pove, da je menda pot zelo razbita in celo nevarna in da spusta ali vzpona po njej ne priporoča. No, pa nič. Od tiste poti so torej, če mu je verjeti, ostale le markacije, ki nas nato vodijo do vrha Ciprnika. Pot gre nekaj časa čisto ob razdrapani grapi  globoko pod nami, na drugi strani lahko gledamo kamnita in razbita skalna pobočja Ciprnika. Nad njimi se vzpenjamo zadnjih 15 minut, a tam ni nič slutiti, kakšno  razdejanje je le nekaj metrov stran.

Srečava se še s potjo iz Vitranca, ki pripelje z leve, potem pa sledi še zadnjih pol ure na vrh. Tu so lani ali predlani pot nekoliko uredili, ker je erozija delala svoje. Naslonili so lično leseno lojtrco, nabili dve skobi in napeljali nekaj jeklenice. Zlasti v mokrem, snegu ali ledu pride prav, saj so pobočja strma. Ko se vzpon neha, ste direktno na vrhu. Ni ravno prostoren, je pa razgleden. Pred vami sta Špik in Škrlatica, Pa Razor in Prisojnik, Mojstrovke in Jalovec, pa Ponce in vse, kar stoji vmes in pod njimi.

Če seveda kaj vidiš. Midva razen goste megle in še dveh, ki sta bila na vrhu, nisva videla nič od tega. Še ptiči niso letali. Tako mi je bilo nekam manj žal, da sem pozabila baterijo fotoaparata doma v polnilcu. Slike, ki jih gledate pa so avtorsko delo mojega bratca, ki je isto pot utiral kakšnih 10 dni prej. Prijazno mi jih je odstopil ob pogoju, da ga naslednje leto samo hvalim.

Posedanje je trajalo točno tako dolgo, kot so trajale češplje iz nahrbtnika, potem sva soglasno ugotovila, da ne le, da postaja bolj megleno, ampak tudi bolj temno in da bi bilo najboljše, da se spraviva dol, preden naju splakne nebo.

Čeprav je Ciprnik sicer slabo obiskan sva na povratku tik pod vrhom srečala četico. Meni se je zdelo, da ima kakšno PD izlet, pa sem bila poučena, da je »Kolenčev pohod!«. Le kako tega ne vem, me je bilo kar malo sram. Zdelo se mi je, da slišim ton očitka v odgovoru.  Niti vprašati nisem upala, kdo je to bil. Pa sem zato preverila na Googlu: Andrejčkov pohod na Cipnik, tradicionalni, gospod pa je bil marsikaj, od predsednika PD do tajnika turističnega društva. Si ga bom zapomnila, je že moral biti od fare gospod.

Mika me, da bi bil povratek drugačen od vzpona, morda preko doma na Vitrancu (ejga, pa kofe pr Mojčki!) v dolino. A v Branetu ni bilo danes nikakršne raziskovalne žilice, pa tudi za noge je skrbel, da ne bi po nepotrebnem bolele. Zato greva nazaj po isti. In vmes nabereva še  jurčka, dve lisički in tri golobice, pa je bilo za župco doma. In preden prideva domov je že nov plan: Mala Rateška Ponca, jutri. Bo že držalo, sklep je bil sprejet ob analizi poti in piru v troje.

Meni je bila pot všeč. Ne prekratka ne predolga, ne preravna in ne prepoložna, z zanimivimi pogledi, kar se je prač videlo, drugo pa imam v spominu še od prvič. Škoda, ker so se lepotice skrivale in ker se tudi Jalovec ni pokazal. Le kaj je v teh skalah, da očarajo tudi miljontič, ko jih vidiš? O je, je, kdor ne ve, se mu pa tako ne da razložiti. Pojdite, kdaj tja gori. Lepo je.

 (tale stric je Vitranc...)

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1745m

Višinskih: 787
Km:7

Trajanje: 5 ur