Prokletije (Črna gora), 16.-19.7.2014

Naš šolski sistem ne klapa! Morali bi v osnovno šolo po 60 letu. Ker bi takrat imela nekaj smisla. Tako pa po poti premišljujem, da sem že slišala za reko Lim, pa za Sanđak, pa za ofenzive na Sutjeski in tako. Imela pa bi presnete težave, če bi jih morala pred prejšnjim tednom označiti nekje na zemljevidu. V najboljšem primeru bi pristale nekje v Bosni… Me je sram, pa kaj naj zdaj. Saj sem imela zgodovino in zemljepis zmeraj 5. Verjamem pa, da je kakšna siva celica od takrat umrla. Najbrž ravno tista z zgornjimi podatki.

7


Po 4 urah zanimive vožnje iz Žabljaka, kjer smo pohajkovali prejšnje dni (http://free-svoboden.blogspot.com/2014/07/durmitor-in-tara-julij-2014.html), se mimo Beran (včasih Ivangrad)  pripeljemo do Plava. Torej sem Plavca pripeljala na Plav? Bo že dobro. Plave imajo tudi jezero, Plavsko, kakopak.  In posebnost: več kot polovica prebivalstva živi v New Yorku.

Naj še enkrat omenim, da prenašam slišano in nepreverjeno in »ako su lagali mene, ja lažem vas«. Zvenelo pa je prepričljivo. Razlogi za emigracijo so bili ekonomski, skoraj vsaka hiša ima nekoga ali več njih v Ameriki. To daje vtis naseljem, kjer se bohotijo ogromne, dokončane in čisto prazne hiše, v katerih nihče ne živi. Morda zato ker so nekatere precej neokusne? In avtomobili, ki se vozijo naokoli z New Yorškimi registracijami. Sploh ta letni čas, ko »Američani« prihajajo na počitnice in je utrip Plava ter sosednjih Gusinj temu primeren.

 

Na prvi pogled si pomemben, če imaš ogromno bajto in avto. K temu spada vožnja z eno roko in komolec na odprtem oknu. Pa bogate svatbe. Najbrž še kaj, kar je ostalo očem skrito.

Plav ni veliko mesto, peljati smo se morali (večkrat te dni) skozi celega, na drugo stran, kjer nas je čakalo naše prebivališče. Etno selo, čisto ob obali Plavskega jezera. Menda smo planinci dimenzionirani na spanje na skupnih ležiščih in kvadratni meter prostora za ruzak, oblačenje in obračanje. No, tu sem Braneta včasih komaj našla. Dvonadstropni apartma s 4 sobami, kopalnico in teraso (pogled na jezero, itak), v lesu in tepihih. Štiri zvezdice. Kjer je prvo rundo častil domači kelner. Če ni bil kelner je bil pomočnik za klepet. Strašno rad se je menil z nami.

 

Ja, lepo mnenje imajo o Slovencih. Nismo mu ga kvarili. Malo smo se spogledali in jezike držali za zobmi. V času bivanja smo izvedeli, da smo Slovenci kupili njihove izvire sladke vode, t.i. Alipašine izvore. Pred 5 leti, pa nič naredili. Le kdo, me zanima. Pa svetovalce se gremo, za javno upravo. Da dol padeš. Kako je udobno druge rihtat!

Prokletije imajo neobetavno lego. Mejijo na Kosovo in Albanijo. Zdi se mi, da bo to kmalu prednost, če jo bodo le znali izkoristiti. Zaradi lege in zgodovine je okolica ostala nedotaknjena, sebično gledano, gore so neodkrite, samotne, čeprav marsikje markirane. Nekaj entuziastov skrbi zanje in pozna poti, vsem drugim so uganka in neznanka. Seveda je to povezano tudi z revnimi ljudmi. Ki pa jih, kot sem napisala, ven vlečejo zaslužki izseljencev, tako da velike revščine ni bilo opaziti. Preproščino pač. Pa da ne znajo z odpadki. Komunale nimajo, torej se vrže smeti tja,kjer je plac. Lahko zraven izvira vode.

Področje je etnično mešano. Srbi, Črnogorci, Albanci, po veri muslimani, pravoslavci. Dolgo so bili pod Turki, prevladal je islam. Đamije in muezini, ki se derejo z minaretov petkrat na dan, ramazan, tudi kakšna zavita dama. Rute okrog in okrog, mislim. In krvna osveta, še vedno prisotna med družinskimi klani, ki živijo tod okoli.

Obstajajo kraji, ki očarajo. Skrivnostni, s pridihom romantike in zgodb. In čeprav se gore Prokletij v teh dneh sploh niso pokazale, sem in tja so se dale le slutiti, so name naredile poseben vtis. Vrhovi z drugačnimi imeni, ki se pogosto začenjajo z Maja (vrh), doline Ropojana, Valbona, Grebaja, vrsta jezer, s katerimi se menda ponaša vsaka gora, zato je smiselno tudi ime najvišjega vrha Prokletij, Maja Jezerce (2694m), najvišji vrh Črne gore, Zla Kolata (Zlobni Pašniki, 2534m, poudarek je na prvi a!)) pa vse, kar stoji na oni strani meje z Albanijo, je v meni pustilo željo, da se še vrnem.

 

Imate splošno sliko? Ok. Menda vsa romantika odpade, če si tam doma in te preganja realizem vsakdanjega preživetja. Ali pa tudi ne.

 

Opazujoč našega lokalnega vodiča po Prokletijah, Ahmeta, bi rekla, da ne. Moram par besed o njem. Musliman, ortodoksen. S tipično bradico. Na dieti, ves čas našega bivanja. Pa ne zaradi kil, čeprav prav tenek ni bil, ampak zaradi vere. Ravno ramadanski dnevi so bili. Zato je bil cel dan brez hrane in brez vode, po zapovedi tudi brez tobaka in sexa. Slednje nismo preverjali. Velik možak, širokopleč, ki je predel kot mucek, ko je razlagal o poteh, vrhovih in rožah. Tudi o slednjih je veliko vedel. In se jezil, ker mu domačini pulijo kovinske stebričke, na katerih so planinske oznake in ki jih tovori visoko v gore, z vodo in cementom vred.

Pokradejo, ker jih rabijo doma. Večina markiranih poti po tem delu je njegovo delo, pomagal je tudi pri trasi najlepšega balkanskega trekinga, Peaks of the Balkan. In pri njem smo dobili zemljevid. En tak mili medved mi je deloval. Z razbitim kolenom (bremzal je z njim na motorju), nas je tri dni vodil po gorah, brez da bi enkrat zastokal. Pa ne zaradi 100€ ki jih je menda dobil na dan. Ker ima gore rad, ker jih rad pokaže, ker rad o njih kaj pove. In bil je skorajda žalosten, ker so oblaki zakrivali Karanfile in ker vreme ni pustilo vzpona na Zla Kolata.

Plav in sosednje Gusinje ter vas Vusanje so bili naša izhodišča za naslednje tri dni. Po krajih so razpostavljeni rumeni planinski smerokazi, na katerih so označeni cilji, čas, ki je do njih potreben in ure hoje. Pa zemljevid seveda je pametno imeti. Ker smo mi imeli vodnika in nam je on prinesel tudi zemljevide, ne vem, kje se jih tam dobi. Najbrž pa obstaja kakšna trafika, tako kot v Žabljaku, kjer se to kupi.

 

Po preigravanju vremenskih napovedi, ki so bile za vse dni nestabilne, je padla odločitev. Najprej na Popadijo in Talijanko, dvatisočaka z lepimi razgledi na Prokletijske gore, posebej na Karanfile. Z razgledi ni bilo nič. Imeli smo srečo, da sta vsaj obe gori ostali približno čisti, pa še to ne, saj se je po vrhovih in iz Albanske smeri ves čas valila megla. Začeli smo pri planinskem domu Karanfili v dolini Grebaje, kjer nas tablice usmerijo desno v gozd. Prvo uro in pol se pot zmerno vzpenja skozi gozd, kjer so trpele slovenske duše. Jurčki! Koliko jurčkov je raslo ob poti. In mi jih nismo mogli pobrati! Pa se nihče ne zmeni zanje. Gob ne nabirajo, ker jih ne poznajo, je povedal Ahmed.

Po urici in pol se gozd umakne širokim travnikom, ki silijo v višino. Na planini Volušnica smo, kjer rastejo jagode, teče potok, pada slap in rastejo rože. Milijone različnih rož. Včasih se je tu paslo, zdaj smo se po jagodah pasli le mi. Od tu pot postane bolj strma. Dvignemo se mimo slapu po nekakšnem plazu (sedaj je poln marjetk). Potka se dobro pokaže spet šele ob slapu in nato v zmernem vzponu nadaljuje svojo smer proti sedlu, s strani našega prihoda gledano, desno od Popadije. Na sedlu nas oznaka na kamnu usmeri na greben. Pot se potem strmo dviga kakšne pol ure točno po grebenu na vrh. V slabih treh urah stojimo na Popadiji. Ne dolgo, ker piha, ker je megla in hladno. Nadaljujemo naprej po grebenu, najprej dol, potem pa spet nazaj gor na Talijanko.

Ne vem zakaj je Popadija dobila ime (tako ime ima tudi planina za njo, na Albanski strani), vem pa od kod ima ime Talijanka. Ste se zmotili. Ne po babah, po detelji. Ki jo je po njenih pobočjih res veliko. Čez njen vrh sledimo grebenu še nekaj časa, potem pa potka zavije nazaj na Volušnico, kjer parkiramo.

Sledi najnapornejši del ture. Iz ruzakov izvlečemo lunch paket (sendvič), ki smo ga zjutraj vzeli namesto zajtrka. Pol kile lepinje in pol kile sira, pršuta in slanine…. Do pol gre, več želodec ne sprejme. Ahmet ta čas trga rman in materino dušico. Za čaje. Le kaj si misli o nas, nevernikih? Reče nobene.

 

Vrnemo se po isti poti in ker je časa še kar nekaj, si ogledamo še dve posebnosti v okolici Vusanj. Alipašine izvore, vir sladke vode, ki smo ga menda zakupili Slovenci in Oko skakavca, jezero, kjer izvira potok  Skakavac. Pa slap Grlje, zanimiv, ker do njega prideš po travniku in nenadoma stoji pod teboj. Izteka se v sotesko Grlja, kjer pravi Ahmet, da se je že šel soteskanje, pa tudi plezali so po njej, ker poleti presahne.

Tri točke, ki se jih splača videti, če ste že ravno tam. Dan je bil zapolnjen. In kar nas nista dotolkla sveži zrak in hoja, nas je večerja. Ja, hrana tu zasluži posebno poglavje. Tako kot na Žabljaku »mora da bude«: meso, siri, čorbe, nekaj malega sladkega in da se vse skupaj ne zatakne, zelje in paradižnik. V količinah za dva.  Mislite, da je dosti ostajalo? Ni.

Vreme tudi drug dan ni hotelo pokazati lepše strani, čeprav je jutro še kar obetalo. Toliko kolikor smo porabili za vožnjo do izhodišča iz Plava do Katuna Bajrovića na več kot 1700m, toliko je vreme rabilo da je razmaknilo oblake nad nami in celo posvetilo se je. Današnji cilj je bil Hridski krš, (2358 m) in Hridsko jezero. Ki stoji seveda pod Hridskim kršem, skoraj na 2000m. Ena od etnoloških značilnosti teh krajev so tudi katuni. Mala pastirska naselja visoko v planinah, kamor so se pogosto poleti z živino selile cele družine. Od kar imajo v sorodstvu Američane, je tega manj. Katun Bajroviča je bil zaseden le z eno družino in nekaj ovcami in kravami.

Ahmetu je skoraj žal, da nismo šli raje na Kolato, a čez tri ure je vreme kazalo že drugačen obraz in ko smo ob enih sedli nazaj v kombi je že deževalo. Je pa bil en lepših  dni, v celoti gledano. Spet smo začeli zložno. Pot gre po gozdu, travah in planinah in v dobri uri pripelje na Hridsko jezero. Lepo, osamljeno, visoko. V njem je polno pupkov, okrog pa, človek ne bi verjel, roji komarjev. Laaaačnih! Pričakovali bi jih spodaj, v Plavu in tistem močvirju, ne pa tu. A kakšen razlog že mora biti, mi pa smo zato kar pohiteli in nismo preveč počivali. Še danes se čoham.

Od jezera naprej pot ni več markirana, je pa sledljiva. Treba je priti na greben pred seboj, potem pa se obrniti levo in slediti poti do vrha. Čeprav Hridski krš od spodaj zgleda precej divje, je to le obraz njegove stene. Z druge strani je čisto krotka travnata gora, z lahkim pristopom. Na vrhu se nas usmili sonce in 20% od možnih razgledov, pa smo čisto zadovoljni. Se je te dni že slabše videlo.

 

Del poti do sedelca se vrnemo po isti poti, potem pa sledimo grebenu naprej in ko ga zmanjka, se strmo spustimo dol. »Strmo je, al nekako ide«, nam pravi Ahmet. In res nakako ide. Prekoračimo še debele sloje navaljenega kamenja (najbrž se je podrla gora) in spet smo na zelenih poteh v gozdu. V pogovoru izvem, da je njihovo planinsko društvo majhno, aktivnih je le kakšnih 10 članov. Vodniki so trije ali štirje, z njim vred. So pa popolni naturščiki. Ne potrebujejo licenc, nimajo posebnih tečajev, le gore imajo radi in poti poznajo. Pravi, da bo drugo leto drugače. Z obveznimi lokalnimi vodniki za skupine bodo uvedli tudi licence in izobraževanje.

Na povratku se ustavimo še v mestu samem in obiščemo Kulo Ređepagića, stanovanjsko obrambni stolp iz 1600 in nekaj. Tisti, ki ima ključ stanuje v sosednji hiši, Ahmet ga malo prosi, da nam odpre. Pravi, da mu je že malo odveč kar naprej odpirat stolp in razlagat ljudem.  Za videt, mirno pa bi lahko tudi ne. Pa na ogled botaničnega vrta gremo. Ni vam treba. Gori po vrhovih so stokrat lepši botanični vrtovi, tu pa je videti tablice, rastlin pa niti ne. Škoda časa. Če vas bo vseeno zanimalo, nahaja se v Plavu, tam, kjer je izhodišče za peš turo na bližnji Visitor. Pa ne mi potem prosim  pravit, da je brez veze.

Že tretjič ta teden popoldan v sobi s fenom sušim čevlje. Še dobro, da imam dovolj nogavic s seboj, tako se lahko vsaj preobujem. Ja, fen je bil povsod, kjer smo bivali. In wi-fi. In 200 programov kabelske, vključno s tremi programi naše nacionalke. Zvečer je v hotelu poroka. Najmanj 150 gostov, začenjajo že ob šestih. Temu primerna je bolj krepka tudi naša večerja. Pol ohceti so privlekli nam na mizo. Tokrat smo popustili. Boj je bil brez smisla. Ni šlo več v želodčke, dobro gor ali dol.

Zadnji pohodniški dan smo upali, da bomo stopili na teme najvišje Črnogorske gore Zla Kolata, 2534m. Pravzaprav ne vem, zakaj je vodič mislil, da bo šlo. Napoved je bila najslabša v treh dneh, sam vzpon traja najmanj 6 ur, opraviti je treba 1500m višinskega vzpona in sam je opozarjal že spodaj, da je gora v mokrem in megli nevarna. Da bi nam vzpon v takem malo  prikupil je razložil tragedijo izpred dveh let, ko sta v megli zdrsnila v smrt dva Čeha, oče in sin, drugi sin pa je poklical reševalce in 5 ur čakal na njih, nad obema mrtvima.

Na 2000 je četica obrnila.  Če je spodaj bilo le temno in oblačno, je zgoraj bila megla in zima, padlo je že nekaj kapljic. Na silo pač ne gre, gora bo počakala, nekaj hoje pa smo vsi le imeli. Začetek vzpona je sicer v vasi Vusanje, parkirišče je poleg opuščene karavle, tam so tudi tablice. Pot do podnožja gore je sicer lepa, tehnično nič zahtevna. Vrh pa je ostal zavit v skrivnost in meglo.

 

Vmes smo opazili kamp speleologov, po avtomobilih spodaj sodeč Poljakov. Tudi to področje nobenega od domačinov do sedaj ni posebej zanimalo, saj nimajo nobene raziskave jam in brezen tam okoli, čeprav jih je veliko. Kdo ve kaj vse še skrivajo te lepe in odmaknjene gore.

Zaključek trekinga je sicer trajal dva dni in je bil več ali manj turistično popotovanje. Mimo Beran in Kolašina smo se spustili do Podgorice, tam pa nadaljevali proti Cetinjam. Na poti smo se ustavili v Rijeki Crnojević, skrajnem meandru Skadarskega jezera ter po krajšem postanku nadaljevali skozi Cetinje na Lovčen. Mavzolej Njegoša seveda.

Na kosilo smo šli kar v Njegoše, rojstni kraj (koga neki?) Njegoša, potem pa nadaljevali po panoramski cesti do Boke Kotorske. Še nekaj gužve po obali in iskanja apartmaja v Budvi in ob pol sedmih zvečer smo prispeli v zadnje bivališče na poti. Utrujeni, nikomur več ni bilo ne do zgodovine, ne do kopanja in ne do hoje. No, kopanje bi bilo izziv. Ne le zaradi gneče, temveč zaradi tistih 200m od morja. Višinskih. Že Danaja je pokazala vse vozniške sposobnosti, da je sploh prišla do tja gor. Razgled je bil pa lep, to pa. Prokletije in Budva sta ponudila dva ekstrema: sveže podnebje, divjina in gore na eni strani, vročina, nepopisna gneča in morje na drugi. Brez pomisleka znam izbrati kam. Če me zbudijo ob polnoči.

 

Zadnji dan bi lahko bil povod za prepir, če ne bi bili tako fajna družba, kot smo bili. Po osmih dneh utrudljivega potepanja nas je čakala pot domov. Do Metković polja, kjer se Neretva izliva v morje in kjer je raj za sadje in zelenjavo, tam pa kar kmalu na avtocesto, kjer smo preživeli naslednjih 6 ur. V gneči. Da ni bilo vroče, je poskrbela klima, sicer bi koga zadel kapič. V Tivoli smo prispeli zvečer. Zadovoljni in hkrati že rahlo tečni, povratki itak niso najlepši del ture. Nikoli. Zadovoljni in nasmejani smo si podali roke in se razšli. Vsak na svoje. Hvala družbi, težko bi bili boljši.

Super dnevi so za nami. Še bi se dalo napisat in opisat, še je bilo dogodivščin in smeha, pa tudi nostalgije in vzbujenih želja. In še bomo kam takole šli. Dokler duša da in telešček zmore.  Delat spomine.