S pokopališča na vrh pod nebo, 1.7.2014

Dogovorjeni smo na pokopališču. Morbiden začetek.  Upam, da ne pomeni kaj posebnega. Beseda nič ne steče, pogledujemo se izpod obrvi. Ne poznamo se. Danes nas bo družil vzpon. Malo nas je, treba se bo potruditi. Pomembno je, da smo dobra ekipa. Od tega je včasih odvisno življenje.

Prvi koraki. Vodnica gre spredaj. Varno nas vozi čez prvi nevarni odsek  do gozda.  Prvi vzpon ni zahteven,  a čelo je hitro potno. Soparno je, kar povečuje napetost. Beseda nič ne steče, vsak je zatopljen v svoje misli in načrte. Zapustimo zadnje hiše in potonemo v gozd.

Nihče ne ve, kaj nas čaka, zato je negotovost še toliko večja. Vodnica sproti opozarja na nevarnosti. Mi pozorno sledimo.  Postanemo. Še vedno je vse tiho. Malo poduškamo, pa spet naprej.  Prebijamo se skozi podrto drevje vedno višje. 

Noge postajajo mehkejše, sapa globoka in pot teče po čelu.  Še vedno smo v neprekinjeni vrsti, pazimo na tempo, ki se počasi stopnjuje.  Pot se zoži. Nobenih varoval ni. Glave so sklonjene in gledajo dol, oči budno spremljajo korake.  Razburjenje povečuje utrip.

Bemti, kje imam rutko, si mislim, ko  v potoku švica stopim na vrh Šmarne gore. Tolaži me le, da tudi ostalim sedmim kaplja od komolcev, le vodnica, daljša od mene za eno glavo in pretegnjena kot striga, je le rahlo potna.

Nikoli še nisem šla na Šmarno z vodnikom, tokrat pa je bilo treba. Mateja je vmes previdno vprašala, če to kasirajo posebej, pa smo bili potolaženi, da je že v ceni. Znalo bi biti posebej drago, že zato ker je povsem nevsakdanje. Pa ni bil smisel ta tura , ne, ne- Na treking gremo, jupiiiiii! In to je bil spoznavni izlet, da se vidimo, pa da nam Danaja pove, kaj približno nas čaka in kako.

 Ja dragi moji, obeta se vam poletno branje o Črni gori, o Durmitorju in Prokletijah, pa o raftingu na Tari in ležanju v Budvi  na plaži. Če bomo po enem tednu  gonjenja po gorah do plaže sploh še mogli.

In za vsakovrstne zmenke  je Šmarna prav nobel. Naša uboga na pol podrta domača dvoglava gora, ki jo dnevno tlači na tisoče pohodnikov, tekačev, rekreativcev, pa tudi zaljubljencev. In kužijev, seveda.

Enkrat si bom vzela čas, pa bom vse kar vem (in kar si bom zraven izmislila), napisala. Veliko je štofa o Šmarni gori, ki je, mimogrede po smrtnosti ena prvih gora (!). Zdaj vidite, zakaj tak dramatičen uvod. (saj bi bil še daljši, ampak je pot prekratka). Pa seveda  ne zaradi večine poti, temveč zlasti zaradi plezališča pod Turncem in zaradi človeškega pretiravanja. Ampak je, tudi taka zna biti naša Šmarna.

Meni najljubša je zjutraj, ko se zbuja. Vzhod na njej je lepši kot v postelji,  le nekaj zanemarjam ga zadnje čase.

 

Tako. Pripravljalna tura je uspela v celoti, nihče ni omagal in vsi komaj čakamo, da gremo. Že brusim pete.

 

Tehnični podatki:
Na 669m višine pridete 349m vzpona v pol ure (na švic), bolj udobno kakšnih 10 minut več