Naravna
znamenitost. Edina te razsežnosti pri nas, nisem zasledila, da obstaja tudi kje drugje. Ne pri nas in ne zunaj. V Kamniško Savinskih Alpah je, če gledam z
domačega dvorišča, čisto tam zadaj nekje, na Avstrijski meji, za celotnim sprednjim vencem.
V Matkovem kotu,
naprej od kmetije Matk, pod Matkovim
oknom in blizu Matkove kope, Matkovga Grintovca, Matkove planine…
Povejte
no, vas tudi začne zanimati, kdo je ta
Matk bil? Mene je. V kotu je vse »njegovo«. Da slutiti (lahko pa se tudi
motim), da je bil gospod kmet sila posestne narave in po vsej verjetnosti
muhast tudi. Ker čisto edini v tistem samotnem svetu le ni. Pa sem malo pobrskala in nekaj malega našla.
Najprej
pravljična varianta: davno nazaj je v Matkovem kotu živel kmet Matk, ki je bil
precej šparoven gospod. Ni živel sam, družbo so mu delali velikani. V kotu je
ležalo veliko jezero, kamor so vsi hodili prat, a ker se je kmetu zdelo, da mu
popijejo preveč vode in plašijo živino, jim je odredil posebno mesto, kamor
lahko hodijo namakat svoje cunje.
Pod ostenji Hudega praska jim je pokazal
velik škaf in jim tam odredil pralnico. Ker pa škaf celo leto ne stoji, so
bili velikani hudi, Matku so se maščevali in podrli brano pred jezerom in
jezero je odteklo. Oni pa so se svoje gate spravili prat drugam.
To pravljico
sem si zmislila. Mi gre? Je pa v njej
nekaj resnice. To o jezeru gotovo. Na jezero spominja ime rečice Jezere, ki
izvira v Matkovem kotu, pa prodnata krnica v zgornjem delu. Tudi o škafu drži,
do septembra ga najdemo, a bolj v razmajanem stanju in skromnih oblin. Če je
bilo snega pozimi veliko, seveda, sicer izgine že prej. 
Če se vrnem
k Matku, tole pripoved sem našla:»Filipa t.j. starega očeta se komaj spominjam, v spominu imam, da sem ga videl dvakrat, enkrat je šel od čebelnjaka proti hiši in je imel v rokah težko palico, ki je na koncu krivulje imela pasjo glavo in prednje noge. Drugič pa se ga spominjam, ko je ležal v hiši pri peči verjetno že zelo bolan, mogoče že na smrt bolan. Umrl je avgusta 1924. Kakor so pripovedovali, je bil ta Filip svojevrsten človek, bil je muhast in precej trmast. Tako so pripovedovali, da je ata blizu hiše popravljal kašto, ki je stala nad zidano kletjo. Kašto je popravil s tem, da je spodaj napravil še eno klet, zgoraj pa nad oboje novo skupno ostrešje, prostor nad kletjo smo imenovali gank.
Nad to
novotarijo, torej kletjo in gankom se je stari oče zelo razjezil, tako da ni
hotel hoditi mimo te kašče, ki so jo tedaj obenem s kletjo in gankom tudi
predelali in jo spremenili v sobo, v kateri sta potem bila ata in mama z
otroci. Stari oče ni hotel hoditi mimo na stranišče, ki je bilo pri drugi kašči
naprej kakšnih 12 metrov. Rajši je hodil po drugi strani hiše naokrog po strmem
bregu k eni jablani, ki je bila pri zemlji ravno prav kriva, da se je dalo
udobno sesti nanjo in je opravljal svojo potrebo.
Kdaj je
dal posestvo atu, tega ne vem. Vem pa, da je potem kot preužitkar še pasel
ovce, koze in hodil okrog po Matkovem velikem posestvu. Stric Jakob mi je
večkrat pokazal, češ to stezo so pa oče naredili, to bukev so pa oče zasušili
ali to korito so oče naredili, ki je služilo za napajanje živine ali ovac.
Baje, da so bili obuti stalno samo v lesene cokle – cokljače.
Cokle so
bile iz lesenega podplata, spredaj zgoraj je bila cokla pokrita z usnjem, da se
je obuvala kot natikači, zadaj pa je bil iz leskove vitre narejen »opetnik«, ki
je služil zato, da cokla ni tako hitro zletela iz nog.
Take
cokle so imele to prednost, da jih je raztogoten človek lahko kaj hitro sezul
in jih zmetal za živino ali ovcami in potem capljal bos okrog, kar se je prav
rado zgodilo dediju.”
No, pa
povejte, res je nekaj hribovsko robato trmastega bilo tu zraven. Pri imenoslovju mislim.
Do Matkovega
kota najdete razmeroma lahko. Če ste kdaj bili v Logarski dolini sploh. Do tja
boste že našli, menda? Veliko bolj razvpita in znana je ta dolina kot ena pred
njo in ena za njo, čeprav so vzporedne in vse tri tako lepe, da bi se splačalo
tam biti kar tri dni in oblesti vse tri. Pred Logarsko dolino je Robanov kot
(izhodišče npr. za Ojstrico ali Strelovec), za njo pa je Matkov kot, izhodišče
npr. za Škaf in Mrzlo goro, verjetno najbolj zahtevno goro v tem koncu. 
Od odcepa za
Logarsko (tu je do 8 ure za člane PD prost vstop) se peljete še dober kilometer
naprej in z glavne ceste proti Pavličevem sedlu zavijete levo v kot. Takoj je
sicer znak o prepovedi vožnje, a je zamaknjen v stran in obiskovalci se v kot
vozijo. Potem postane vse skrivnostno. Ne boste našli ne znaka za parkirni
prostor, ne planinskih oznak, ničesar skratka, kar bi vam reklo: stoj, od tu
dalje peš.
Največji
naravovarstvenik bo zato v kot zakorakal kar z glavne ceste. Premalo poučen z
majhnega parkirišča ob obnovljeni leseni hiški pred mostičkom čez Jezero kakšen
km višje, tisti, ki se bo peljal, do kamor se da, pa skoraj izpred Bajte,
(najbrž) pastirske brunarice na velikem travniku s križem, kjer je najlepši
razgled na venec gora nad Matkovim kotom. Še kakšna dobra dva kilometra od
tistega parkirišča za premalo poučene. Vmes je malo nad nečem, kar spominja na velik
žleb, po katerem hitro teče voda in je najbrž spadalo h stari (sedaj podrti, a v
obnavljanju) žagi še eno parkirišče, mislim da najbolj običajno.
Midva sva do
danes spadala med manj poučene, zato sva šla kar od prve priložnosti dalje
(zavedla pa sta dva že parkirana avta), kar peš. In sva potem tolkla po lepi
makadamski cesti z nogami proti zatrepu doline. Ja no, smo šli hodit, ali kako. Res
pa je, da bi ta vložek v primeru vzpona na Mrzlo goro hodil čisto preveč.
Oznak ravno
ni pohvaliti. Na vsak km se je pokazala kakšna skromna markacija, tablic nobenih. Od zadnjih
parkiranih avtov, recimo pri žagi ali mlinu, kar je pač bilo, sva zgolj po
občutku zavila s ceste na travnik (zagrajeno z zeleno kovinsko zapornico),
prečila ob lepem travniku (najbrž Matkovem) in nato nadaljevala preko prodov po
gozdi cesti. Bil je marš ob zvokih motorke.
Ne nič
strašljivega, pridni domačini so pospravljali les. Mimo njihove mehanizacije je
trajalo še kakšnih 10 minut, ko sva prispela do prve res izrazite markacije,
opremljen s puščicama nazaj in naprej, na sosednjem drevesu pa je velik
smerokaz vabil v Bajto.
In sva šla
do Bajte. Lična brunarica ob obronku gozdička. Postavljene klopi in mize dajejo
slutiti, da je morda to včasih tudi odprto. Stoji ob travniku, na katerem se je
paslo pet mladih teličkov, krava, osel in konj. Pa velik lesen križ stoji blizu, z
dvorišča pa je, kot rečeno, prav lep razgled na venec gora, ki obdaja Matkov
kot. Povzeto po zanesljivih virih si na levi sledijo Vrlovec in Veliki vrh (na
razgledu od Bajte jih sicer ni), pa Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask (pod
njim je Škaf), Hude dane, Latvica, Mrzla gora in Krnička gora, na desno od nje
pa po desni strani doline Matkova kopa, Jovšnca, Matkov Grintovc, Jerebičje,
Gladki vrh in Pavličeve stene. Verjetno še kakšen manjka.Lepa četica, divjih, osamljenih gora,
rezerviranih za izbrance, razen na Mrzlo goro tu ni markiranih poti, pa tudi dostopov
bolj malo.
Naj me
poznavalec (če bo kateri bral) dopolni in popravi, a kot sem brala, je odstop
iz kota poleg Mrzle gore le še na Veliki vrh, na druge vrhove pa so pristopi iz Logarske strani ali po
grebenih, na Krničko goro recimo preko Jerebičja. Ali pa iz doline Bele.
Stene gora,
ki strmo padajo v kot so razdrapane in polne znakov podorov, zato verjetno ni
čudno, da prav pogosto tu gor ljudje ne rinejo. Tudi poti na Mrzlo goro se
spomnim kot zelo krušljive in malo zavarovane. Tudi zato, ker je težko
namestiti varovala, saj so vse skale »to go«. Kar primeš, ne drži in kamor
stopiš, odleti.
Ko od Bajte
kreneš proti zatrepu Matkovega kota, pred seboj razločno vidiš dolg sneženi
jezik v spodnjem srednjem delu. Tam, na vrhu tega jezika, stoji Matkov Škaf.
Naravni spomenik, ki nastane vsako leto sproti in ga zato nikoli ne bodo mogli
spraviti v muzej. Če bi snega bilo malo, pa tudi spomenika ne bi bilo. In kakšno leto je le lavor, nobenega škafa.
Za nastanek
so krivi plazovi, ki jih pod steno otresejo okoliški velikani. Ko se spomladi
otopli, začne preko stene teči 40 m visok slap. Ta ni bučen, ko se za slapove
spodobi. Nasprotno, tih je, bolj pršcu podoben in vztrajno dolbe sneg pod
seboj. Ko pride do prodnatega dna, pravijo, da je škaf predrt in potem se notranjost le širi.
Pravijo, da so v dobrih letih stene škafa lahko visoke preko 20 m, dno
pa ima lahko v premeru 10 m in več. Impozantna stvar, ko stojiš na njegovem
robu in zreš v globino. Slika tega ne more prikazati, morda takšna, kjer na dnu
stoji človek. Običajno jih sicer tam ni (z malo sreče), se pa najdejo tudi
taki, ki plezajo z dna škafa na vrh, ustrezno varovani seveda.
Na tej povezavi boste našli video, ki najboljše pokaže škaf.
http://www.hribi.net/video_posnetek/Gorništvo/Matkov%20škaf/3/703
Mej duš,
načvekala sem že tri strani, pa sva šele pri Bajti. Saj zdaj bo šlo hitreje. Do
Bajte se pač malo vleče.
Ko si malo
odpočijemo oči, se ob travniku odpravimo naprej proti zatrepu. Markacije so še
vedno redkost, zato bodite pozorni na tablico, ki pa ni čisto ob poti. Ko začne
zmanjkovati kolovoza in se kot že precej zoži, boste na desni strani suhe
struge, ob kateri hodite, na drevesu opazili tablico Matkov škaf. Tam se pot
dokončno naveliča položnosti in se začne po gozdu dvigati proti vrhovom. Do
Škafa nas čaka še kakšnih 300m vzpona (višina, višina, ne daljina), od tega je
bilo danes vsaj 150m po snežnem jeziku. Če boste tu zgrešili, boste do markirane poti prišli precej višje, opaziti je bilo uhojeno stezico, ki se je začela dvigovati direktno po grapi navzgor.Pot v gozdu preči tri ali štiri majhne grape, posebej prva je prijazna, saj teče po njej bister potoček s sladko mrzlo vodo, ki je ob povratku prav nebeška. Ko zmanjka gozda smo pravzaprav v širokem žlebu, kjer se označena pot dviga ob strani in v ključih, midva pa prestopiva v sneg, po katerem se vzpenjava skoraj do Škafa. Vmes si natakneva dereze (male). Sneg ni trd, pa tudi zelo mehek ne.
Kakšnih 50
m pod škafom se postavi svet že skoraj neudobno pokonci, zato zavijeva na desni
rob v že kopno markirano pot in po suhem z derezami pricokljava do vpisne
knjige. Ki naj ne bi bila tam kjer je. Skrinjica je nekoliko višje na steni,
knjiga pa zmečkana in razmočena leži nekaj metrov nižje. Kar je je. Posušili je
več ne bodo.
Premeriva
škaf, se malo čudiva in modrujeva, potem pa je treba dol. Pazljivo vsaj nekaj
deset metrov. Še ko ponavljam mantre o pazljivosti in počasnih korakih in o
vsem kar je v takem važno, že se Brane odloči, da ne bo čakal. Kar naenkrat ga
vidim na bregu pod menoj, drsajočega po riti. Nekaj sicer še vpijem o obračanju
na trebuh, a preden sem uspešna, se na srečo ustavi tudi tako. Na poti spusta
ni videti očal, palic in podobnega, stoji tudi, pot pa si je za največjo
naklonino in kakšnih 30 m le skrajšal. Malo manj ko kregana sem, kje se obiram,
ko sestopim do njega. Pravi, da bi lahko bil že v dolini… Ja, res. Mrzle roke in rdeči
komolci so na srečo edina posledica ritnega sestopa.
Zdaj
pretirane strmine ni več in enako kot gor, greva po snegu tudi dol. Počitek si
privoščiva na stiku snega s kopnim, kjer snameva verige in zobava piškotke.
Nekaj se sicer oblači nad nama, a kar paše, saj je bilo gor grede pošteno
vroče. Da ni prevroče malo pomaga še
sneg, občutek je pa gotovo bolj prijeten kot pri hladilnikih v Mercatorju.Po isti poti nazaj. Da žeja ne bo prehuda se napijem še vode v zadnji grapi in prav nič hudega nama ni, ko se vračava do parkirišča za manj poučene. Domov se vračava čez Pavličevo sedlo preko Jezerskega. Ker je ovčki dolgčas, parkiram avto tako, da ima razgled na žlahto (obrazložitev je blogu Velik vrh), midva pa greva napolnit želodčke.
Zaradi vožnje
vse skupaj postane kar dolg izlet, a se splača. Kaj vse človek vmes ne izve, a
ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar