Ojsterc (Obir), 2139m, 15.6.2014

Mnogo kdo ga ne pozna pod tem imenom, čeprav je ta pravo, ta domače in so mu ga domačini nadeli ime zato, ker je bilo ime Ojstrica že zasedeno. Nimata pa ti dve gori kakšnih prav velikih  podrobnosti. Ojstrica je v primerjavi z Ojstercem precej zahtevnejša, s katerekoli strani že. Ojsterc pa je najvišji vrh pogorja, umaknjenega čisto na severovzhod Karavank, Obir imenovanega. Aha, zdaj pa vsi veste! Res je, da se je Obir nekako udomačilo, a njegov najvišji, 2139m nad morjem stoječi vrh, je vendarle Ojsterc.

 Si mislim, da so se hoteli z imenom Obirju malo odkupiti. Najbrž je kak nerodnež najprej poimenoval sosednjo goro, preden je opazil, da se zadaj skriva še nekaj. In če je tej prvi gori zapopal ime Kravji vrh(halo?!), potem je drugemu vrhu že moral pripeti nobel ime.

Ojsterc se vidi celo od zelo daleč. Če pogledate s Šmarne gore proti Kočni, boste med Kokrsko Kočno in Zaplato zapazili v ozadju bel, precej oster vrh. To je to!

Še preden smo se vrnili do avta je padla odločitev, da v blogu lahko marsikaj pozabim zapisati, ampak, manjkati pa ne smeta dve pomembni opozorili. Za morebitno bodoče ponavljanje, ker učenje na napakah predolgo traja.

Prvo opozorilo: vožnja čez Ljubelj in Sele je bistveno bolj prijetna in krajša od vožnje čez Jezersko.(iz Ljubljane seveda) Ne glede na to, če v svojega novega konjička prvič natovorite vso ekipo in se važite po ovinkih. Preveč jih je z Jezerskega konca. Za opozorilom 3 klicaje.

Drugo opozorilo: samo mi smo dvakrat delali isto traparijo in se vzpenjali po severni, vračali pa po južni poti. Nobena sicer ni najbolj grda, a ta slednja, ki pelje z vrha mimo koče in na Šajdo, je za povratek zoprno dolga in še navzgor se kar nekaj hodi. Raje obratno, ko so noge še lahke in volja brezmejna.

Tako, opozoril konec. In naslednjič, saj vem, bom pozabila na zapisana opozorila in naredila še tretjič isto neumnost. Ali pa tudi ne, morda bi veljalo naslednjič na Ojsterc s kakšnega drugega izhodišča, saj jih še nekaj je. In obljubljajo slapove, pa jame pa take zanimive reči.

Od kod ima cel masiv ime, nisem ugotovila. Mogoče pa je kdo na koči začudeno dejal: »O, bir?!«. V celoti leži v Avstriji, zato so markacije avstrijske, pozdraviti pa je treba dvojezičnost, ki jo je zaslediti na gori. Ne povsod, a ponekod so napisi slovenski, celo geografske table so izpisane slovensko. Če odmislimo šovinsitični križ na vrhu, ki še vedno propagira plebiscit in hvali pravilnost odločitve, je gora kar naša. Tudi v vaseh spodaj je polno Slovencev, če se boste ustavili v vasi Sele, vas bodo sprejeli, kot da se jutri ženijo z vami.

Ojsterc seže krepko čez 2100 m, pa ima, morete mislit, vseeno telefonsko povezavo z dolino. In niti koče ni čisto na vrhu. Bila nekoč je, Hannova se je imenovala in imela je že takrat meteorološko postajo. Da so lahko pošiljali podatke v dolino (apple takrat še ni pogruntal pametnega telefona), so pač napeljali žnoro. Kaj lažjega. Od Hannove koče so ostali le tablica in temelji, meteorološka postaja pa je še vedno. Najbrž pa je tudi ta že pametna in se sama bere in sama pošilja podatke naokoli.

Če sem že začela na vrhu, naj omenim še to, da so včasih tu kopali svinčevo rudo in si zato postavili rudarsko kočo tik pod vrhom Obirja. Kasneje je iz tega nastala prva planinska postojanka (Rainerjeva koča imenovana)  v Karavankah, zdaj pa so samo še razvaline, planinska koča pa je nižje na Planini na Jezercah in se ji reče Kapelska koča (po Železni Kapli).

Pejmo mi malo nazaj, v rano jutro, na Šajdo. Nadvse zadovoljna sem bila, da je bil volan v mojih rokah, preostala trojica je bila v obraz malo bolj bleda. Nihče ni štel ovinkov od doma, ampak tri milijone jih je bilo gotovo. Zato smo najprej zavzeli strateške položaje po grmovju in se znebili vode, ki je hodila viška.

Šajda je prelaz med Železno Kaplo in Selami, na njej stoji ličen paviljonček s turitičnimi informacijami (brez informatork, brez šanka) in je izhodišče na levi strani npr. za Celovško kočo ali Košuto (našo ja, geološko izjemno zanimivo pot Meli Košute greste lahko gledat od tu), na desno pa na Ojsterc. Kar v prevodu pomeni Hochobir, kakor Avstrijci imenujejo vrh. Če boste iskali table za Ojsterc, boste obsedeli na začetku.

Pot do vrha traja tri ure, prav pohvalno je speljana in nikjer ne poseže po radikalnih dvigih. Kljub vsemu smo pridno nabirali višino in kmalu obsedeli pri Kocmunovem križu. Prvo ožemanje rutic. Mrzlo pač ni.

Lahko vam povem pripovedko o tem križu, pa je ne bom. Ker bi se vse zmislila. Je pa zanimiv zaradi nečesa drugega. Markirana pot gre tu ravno in v desno. Če pa prečite travnik in na drugi strani stopite proti gozdu, boste našli nemarkirano pot na Kravji vrh. Možica na začetku ni, so pa naprej. Ker je bil opis dostopa na www.hribi.net objavljen dan po našem obisku, mi tega vstopa seveda nismo našli. In smo šli kar lepo naprej za markacijami.


Tu se gozd tudi redči in kmalu smo na drugi strani Kravje gore. Midva se odločiva poglobiti botanično znanje, mladina pa pač še nima oči za te vrste lepote in puhne še na Kravji vrh. Imava čas, zato na robu posediva, vmes pa opazujeva še belko, ki odvrača pozornost od svojega gnezda. Ni več bela, zima je mimo in barva se ji precej spreminja v grahasto. Zlomek se zna tako potuhniti na planinsko pot, da jo opaziš šele, ko hoče noga stopiti in opaziš, da ima steza oči.
Kar se rožic tiče, se nisem nič hecala. V tem času raste po poljanah vse iz priročnika gorsko cvetje, pa še nekaj jih v knjigi manjka. Spodaj so že čisto poletne, tu vmes so vse ostale, čisto na vrhu, kjer se sneg komaj umika, pa šele prvi jegliči (wulfenovi) in alpski zvončki. Imajo tudi rožo, ki je po Obirju dobila ime. Obirski grobelnik se ji reče, lepa rumena rožica, cel majhen grmiček pravzaprav.

Če sediš začne hitro mraziti po hrbtu, zato se počasi spraviva naprej. Imava časa za razgledovanje in obiranje, malo pokukava čez robove na severno stran, kjer je akumulacijsko Borovniško jezero. Severna stran je, kot imajo Karavanke navado, precej manj prijazna. Razbite grape in majavi stolpi so tam spodaj in kakšnega velikega užitka najbrž ne nudijo. So pa lepi.

Pod vrhom prečiva nekaj snega in v nekaj minutah sva pri meteorološki postaji in križu. Lepo usidrava zadnje plati (strmo pač je) in si izdatno oddahneva. Mladina je za nama kmalu in družno se odločimo, da gremo nazaj preko Kapelske koče, na O'bir  (pivo)seveda.

Spust proti koči je najprej zelo udoben, potem pa se čez Kraguljše potka spušča bolj strmo. Koča je polna, kar ni nič čudnega. Niti ni razlog toliko v tem, da ima lepe razglede proti našim Kamniškim lepotcem, kot v tem, da se da do nje z avtom. Plačati je treba sicer cestnino, če se prav spomnim je 7€, a zato ni treba spustiti niti kapljice znoja. Lahko pa si, ko si že ravno visoko in na svežem zraku, brez slabe vesti privoščiš štrudl, torto ali kar celo kosilo.

Tu nekako zraste zavedanje, da je do Šajde še tri ure. Le kje so našli še tri ure in to ne le navzdol? Ne ostane pa kaj veliko izbire, gremo torej preverit. Ni bilo tri ure, zagotovo smo hodili kakšno uro manj, a na koncu, po finalnem vzponu smo bili vsi precej zadovoljni, ko se je tik pod nogami zaslišala cesta. Ni posebej lepa ta pot, ima pa dva ali tri zanimive odseke, celo jeklenico v enem delu, ko preči strme pečine, malo za Obirsko (kakšno pa) planino.

Seveda smo šli nazaj čez Ljubelj, sicer bi težko trdila, da je bolje po tej strani. Avtoček je zadovoljno predel in nič mu ni bilo težko vleči štirih glasnih na drugo stran prelaza. Peljal nas je tudi na kosilo v Podljubelju in sploh mu je bilo všeč, da je zapustil tovarno in lahko uživa po ovinkih in gleda hribe. Dobro me je izbral, se mi zdi, da je prav zadovoljen z menoj. A ja, če nisem bila dovolj jasna. Zdaj me ima v lasti nova  bela Opel Mokka.

Tehnične podrobnosti:

Višina: 2139m

Višincev: 1200
Čas: 7 ur
Km: nisem nafutrala ure, pa ni štela L