Krnica pod Srcem (Špikom), 14.6.2014

Že ime samo zbuja pozornost. Lega tudi. Ko iz Gozd Martuljka nagneš vrat malo nazaj, se pred teboj odpre ena lepših razglednic našega gorovja. Čeprav ne najvišji v skupini izstopa s svojo piramido Špik, ki se s te strani zdi nepristopen, njegov vrh pa kot igla. Družbo mu z leve delajo Kukova Špica, Dovški križ, Široka peč in dve Ponci (vsaj dve sta tudi nad Planico),  malo skriti Oltar, na desno stran pa Frdamane police, Rigljica, Rušica in za običajne smrtnike pristopen Kurji vrh.

Stene v to smer so stme, prepadne, dolgo se jih drži sneg in na te vrhove s te strani ni markiranih poti. Je pa kopica brezpotij, neoznačenih poti in plezalnih smeri. Če nehaš zijat v nebo in v špice, ter nagneš glavo malo nižje, ugledaš dve krnici. Ta levo in ta desno. Pravzaprav moraš vedeti, da sta tam, ker tako očitni tudi nista. Ta leva ima ime za Akom, desna pa pod Špikom, ali pod Srcem. V obeh sta bivaka. In najlepši razgledi daleč naokoli. Pod samimi ojstricami stojiš in čakaš, da se katera zvrne nate. Čelada bi ne bila od nikakršne koristi.

Seveda že tri ure preverjam, po čem imata krnici ime. Ona druga, Pod srcem, je nesporna. V začetni Špikovi skalni stopnji se lepo vidi srce. Razlaga na dlani, kot včasih srce. Za Akom pa je hujši vozel. Ak mi v bistvu ne pomeni čisto nič, ugotovim pa, da gre za ime velikega balvana ali skale, za katerim stoji krnica. V bistvu tiste, kjer ven priteče Martuljek, potoček, ki nato v dveh visokih slapovih prižubori v Gozd Martuljek. Meni lepša je za Akom, a ta Pod srcem je tudi zelo lepa. Še ena krnica mi je zelo všeč, Žabniška. O tej pa kdaj drugič.

Nasploh je pot v obe krnici, tudi kot samostojna pot, brez da se še naslednjih nekaj ur ubijate s strminami pod vrhove, lepa. Začne se kar v Martuljku, na velikem parkirišču takoj čez most, ob sramotno propadajočem hotelu. Tam nikoli ne zmanjka parkirnega prostora, mi, na primer, smo bili danes zjutraj čisto sami.

Malo je še treba peš proti Kranjski gori, potem nam oznake pokažejo v levo na ožjo cesto. Le ta se spremeni v makadamsko ta pa: saj veste, v hrib. Ali pa tudi ne. Najprej pridemo do informacijskega kotička. Nekaj tabel z informacijami in na videz nepospravljen travnik, če pa dobro pogledate, pa so pravzaprav ostanki kope.

V kolikor boste tu hodili pravi čas (ne vem kateri je pravi, mislim pa da spomladi) boste našli tudi kope, v katerih kuhajo oglje, in vsaj enega, če ne dva, rahlo umazana in utrujena oglarja. Za lažje bedenje si pomagajo z obiskovalci in flaško. Pravijo, da se oglje kuha nekaj dni in nekaj noči, pa da se vmes ne sme zaspati. Sicer oglje ni kuhano ampak spečeno. Pogori vse skupaj, pravzaprav in oglja potem ni.

Tu boste naleteli tudi na prvi razcep. Pot v levo gre mimo spodnjega Martuljškega slapu, po soteski. In je že od kar se spomnim, zaprta. In od kar se spomnim, sem tam vseeno šla. Samo enkrat neuspešno, pa še takrat od zgoraj navzdol, pa potem nazaj, ker se ni dalo čez vodo. Ne bom rekla, da je prav, da vas vabim tja notri, vsak naj sam presodi. Zaprta tudi ni fizično, samo z napisom, hkrati pa boste na začetku naleteli še na dostavek, da se vanjo odpravljate na lastno odgovornost.

 

Problem je v tem, da se v soteski kruši kamenje in da voda velikokrat odnese mostičke (dile čez vodo, po domače). Dokler ne bo vse urejeno tako, da bo povsem varno, je seveda razumljivo, da si vzdrževalec poti na ta način odvzema odgovornost. Žalostno pa je, da je tak biser zaprt.

 V upanju, da zadnja zima ni naredila prevelike škode, se odpravimo prepovedanemu naproti. V skrajnem primeru bomo prišli do sem nazaj in se vzpeli po drugi poti, ki je vedno odprta in na smrt dolgočasna. Pokonci postavljena ravnina v obliki kolovoza. Brez razgledov.

V začetku preberemo vse smrtne table in opozorila, malce utišamo glas, da ne prožimo kamna in gremo. Dobro kaže. Na glavami so celo lovilne mreže, zdi se mi, da nove. Če ne bo odlomilo hriba, je povsem varno. Olajšano ugotovimo tudi, da so čez potok dvakrat postavili solidne deske, zdi se mi, da jim po domače pravimo bosanke. Še nikoli tako solidnih brvi v tem koncu, ena celo dvojna.

Težav torej ne bo, nazaj ne bo treba, zato si vzamemo čas za vse lepote soteske. Mene navduši vsakokrat, škoda, ker je kratka. Je pa hladna, bučna in vlažna. Nekaj minut na razgledišču prvega slapu in že raste mah po telesu. Pod pazduhami že malo prej.

Pozdravimo se s starejšima planincema in ugotovimo, da imamo skupne znance. Lepo je takole poklepetati z neznanci, pustiti pozdrave za koga in razdeliti vtise.

Soteska je tudi vsako leto krajša, zdi se, da smo mimogrede na razcepu. Levo na rajsko planino Jasenje, kjer stoji brunarica pri Ingu (previdena v povratku), desno proti Krnici pod Špikom (Srcem). Urico še nam obljubljajo. In čez 15 minut enako. Najbrž gre za bonus minute. Potka je dobro, na novo markirana in prav lepo se dviga skozi gozd. Ko pridemo do grape se začenjajo kazati tudi ostenja Martuljškega venca.

 Potem zagrmi! Res so napovedane nevihte, ampak pogojno in popoldan, ne sredi dopoldneva. Ugotovimo, da ne grmi, ampak da se najbrž podira Špik, zato kratek postanek, da vidimo, do kam bo prineslo kamenje. Ker ne prileti od zgoraj nič, gremo naprej. Čez potoček (ob najhujši žeji ga seveda ni), do balvana z veliko in majhno markacijo in vdolbinico. V njej bi pri sosedih stala Marija, pri nas pa stoji majhen možic.

Nad nami se izza drevja dviga Špik, videti je, do kam je bo treba. Par korakov in na vrhu zelene stopnje bomo. Na pol kilometra se je najbrž skoncentriralo 400 višinskih, strmina je temu primerna. Brane ugotovi, da še drevesa čisto skrivljeno rastejo, ker drugače v tej strmini ne morejo. A mi se ne damo in z nekaj predahi pridihamo v krnico.

Ko si tam, pa itak na vse pozabiš. Še dobro, da človek diha avtomatično, sicer še dihal ne bi. Tako lepo je. Zgoraj je še sneg, pod Špikovim grabnom ga je verjetno na metre. Pot do bivaka pa je kopna. V nekaj minutah je oprema obešena po ograji in rutke se sušijo na štrikih, mi pa grizemo slanike in komentiramo razgled. Bivak je zaklenjen, že od nekdaj je treba ključ dvigniti v Mojstrani, ima pa lepo teraso in nobene gužve.

Človek bi lahko mirno tu sedel ure. V tišini in gledal skale. Morda tudi kakega kozla, če bi ga prineslo mimo. Ali pa bi recimo pel? Tako kot sva z Matejo dve leti nazaj prepevali »happy birthday«  slavljencu. Obstaja video zapis, a vam ne povem kje. Ni za vsaka ušesa. Morda pa se je Špik zaradi bojazni, da ponoviva podiral že kar v naprej?

Pevskega nastopa nisva ponavljali, pa tudi dolgo nismo ostali, saj so se vrhovi začeli zavijati v tiste koprene, ki lahko pomenijo dež. Nazaj smo šli po isti poti, čeprav obstaja še kakšna, čez krnico za Akom, recimo. Nikomur ni bilo do iskanja, pa tudi v planu ni bila. Pa tudi čisto lahka ni, no.

Ko smo pri potočku, spet zabobni. Tako zelo, da mi vrat uide med ramena. Čistijo se naše gore, otresajo lanske snegove in z njim skale. Da bodo sezono pričakale kot nove. Morda pa se Špik niža, da bo Brane lažje dosegel vrh enkrat poleti? Že ima kje veze.

Ustavimo se na planini Jasenje. Lahko dostopna iz doline, kar se pozna na obisku. Do sem se da v teniskah in kavbojkah, kar večina očitno ve, saj je tako oblečena. Na kosilo in kavo ali pir k Ingotu. Zunaj se že pasejo krave, kuža z imenom Amon je vesel vsakega obiska in takoj privije bučko za praskanje.

Če boste od brunarice stopili po travniku v smeri vrhov, boste našli spomenik Pavli Jesih, pa spomenik žrtvam Martuljških gora malo naprej, zraven pa še Finžgarjevo kapelico. Poleti lahko noge namočite v potok in gledate vršace, razporejene naokrog. In nič hudega se vam ne more zgoditi.  Kak klop se vam zna prilepiti, tak ali drugačen, to pa je tudi vse.

Izlet je primeren za vse, tja do Jasenja zagotovo, za naprej že rabite nekaj kondicij ali volje, proti Aku pa tudi malo občutka za hojo po izpostavljenem terenu.  A splača se. Soteska, zgornji slap, planina Jasenje in obe krnici: biseri na dosegu roke, pa proč od oči. Ja, pa z avto se ne da.

 

Tehnični podatki:

Višina: 1424
Višinskih: 700
Čas: 4,3
Km: 11