Prav lepo mimo vrste naprej jemati, ni. A gore so tiste vrste
dam, ki jih to nič ne moti. Nekdo je nekoč rekel, da gore od tebe zahtevajo le
to, da se posvetiš njim, takrat ko si z njimi in znajo takrat biti sicer ljubosumne, kasneje pa jih nič ne moti, če bodo
opisane prej ali kasneje. Pa tudi, če sploh ne bodo. V sebi jih vedno nosi
tisti, ki jih obišče, za druge jim je pa tako vseeno.
Kadar je teden čisto poln, zmanjka časa za utrinke. Tiste, izlite na ekran.In tako
se mi je, kot državi, nakopičil dolg, le s to razliko, da ga bom jaz hitro
poravnala, država pa niti ne. In bosta gospa Debela peč in gospod Obir malce
počakala na retrospektivni pogled, vrinila pa se bo teta Črna prst. 
Nanjo je mogoče z različnih koncev in krajev. Če pokukate na
www.hribi.net je opisov več kot 15 in časovnice so vseh
vrst. Od 2 in pol ure, tja od pet. Tudi opis iz smeri, kjer smo začeli mi,
boste našli (Petrovo brdo-Črna prst), s 4 urami 40minut (zelo so natančni pri
teh minutah, tudi na etapnih ciljih), in niti ne skromnimi 1325 višinskimi
metri.
Ampak (pri PD je vedno mpak!).Obstaja tudi daljša različica te iste poti. In z več
višinskimi metri. In seveda smo mi šli po njej. Če gremo s PD Medvode, potem je
to pač tako. Zato nas je Jože, znan po lovskih potkah, brezpotjih in travcah,
zjutraj že na avtobusu razveselil s podatkom, da pot kakšno urco ali malo več
daljša od običajne. In požel skromno odobravanje (ali morda niti ne?).
Odhodu ob, za nekatere, morilski uri izpred Mercatorja ( v
tem času so bile pokonci le race pred vhodom) je sledilo izkrcanje na Petrovem
brdu. Prelazu iz gorenjske na baško stran. Zborček se v vrsto postavi pri
planinskem domu, ki je seveda še zaprt. Pot se začne tam, kjer je bil včeraj
štart martona 4 občin. In začne se na enak način. Z visokim štartom dir v klanec,
ki se konča s pobegom prve skupine, upehano sredino in skoraj odstopom zadnjih.
Je pa res, da v zamahu premerimo prvih 300 višinskih metrov,
kar pomeni, da smo skoraj spravili pod streho minus. Absolutna razlika med
izhodiščem in ciljem je namreč približno 1000 metrov. Z drobno umazano
podrobnostjo: med potjo bomo pridelali še dodatnih 400 višincev, saj se pot
nekajkrat krepko spusti.
Na srečo se pot (do sem bolj kolovoz) po začetnem klancu
precej umiri, kar potolaži skeptike in tiste, ki se zaradi včerajšnje
gasilske veselice nekoliko bolj potijo
in dihajo. V skoraj lagodnem tempu (v primerjavi z začetkom) prispemo do prvega postanka,
Lovčevega bivaka na Koucah. Nekdo pomoli glavo iz njega in obeta se prva pavza.
Oziroma prve borovničke. 
Od tu se pot prav lepo vije pod pobočji Lajnarja in
Slatnika, pokažeta se nam Črna prst in Kobla, ena bolj kamnita in druga zelena,
skoraj blizu. Mimo ostankov vojaških zgradb iz druge svetovne vojne gremo in
naslednji ovinek pokaže spet novo sliko. Porezen tam čez, Črna prst je
izginila, Kobla pa je precej dlje kot prvič. Pa kaj bi se človek ukvarjal s
tem. 
Posedimo pri Lovskem bivaku vrh Bače, nekaj manj kot 1300 m
visoko smo in vmes smo šli že malo dol. Korak čez preval nam odkrije (takoj na sedlu se odcepi pot za Možica, mi
naprej), da se do sem da tudi motorizirano. A to za nas SPLOH ne pride v
poštev. Pot naprej poteka po gozdu, zelo hitro smo spet pri gradnjah v naravi,
tokrat pri zavetišču GRS. Kadi se iz dimnika, pa nočemo motiti. Kaj pa veš,
koga bi zmotil. Ali kaj.
Proizvodnja bučnega olja poteka že od začetka, nihče več ni
suh. Če pa kdo še ni stisnil kaplje potu iz sebe, jo je pa ob dvigu na Koblo
gotovo. Potka iz prijetnega vzpona skozi gozd pripelje na rob gore, potem pa se
dvigne, kot da bo končala v nebesih samih.
Še sreča, da je
pobočje poraslo z vse sortami rožic, menda poslikamo vse. Priročno je tudi
primerjanje posameznih vrst, in seveda ugibanje o razgledih. Vse pomaga, da
uloviš sapo in da pluča nehajo hodit na površje. Na vrh Koble je treba seveda po žig.
A to ni edini vrh tu okoli. Zgrešili smo vrh Šanc (tam nekje
kjer ima GRS gnezdo), čisto blizu je Krevl, pa ne vem kateri, nasproti stoji
Kravja Črna gora in malo naprej Črna gora, mi pa se drenjamo na vrhu Koble, ki
je na eno stran še kar strma, na drugo pa njene travnate stene padajo skoraj
navpično v Baško grapo. 
Potem sledi del, ki ga človek ne sme podoživljati preveč in
v naprej. Naša pot se vidi, teče po južnih pobočjih grebena, ki pada od Črne
prsti proti Kobli in v katerem naj bi bili Rušni vrh, greben Home in Šošter
(naj me poznavalci ne vlečejo za ušesa, a kaj več mi iz zemljevidov ni uspelo
izvedeti). Edini problem te poti, viden od daleč je, da je zelo, zelo nizko pod
nami. 
Kar pomeni, da je treba dol. In kar je treba ni težko.
Najprej do sedla, kjer je zgornja postaja (bivšega) smučišča Kobla. Ker ni
dosti, je treba še dol, do močvirja na Kalu. Smerne table nas tu usmerjajo
desno. A Jože se ne da. Zavije v levo, na vidno stezico, ki jo je izbral za
bombonček današnje ture.
Glede teh bombončkov ima lahko vsak svoje mnenje. A meni so všeč.
Naš Joža je pravi Kekec in malo Kosobrina. Že ko ga pogledaš je jasno, da
pozna vse potke in poti, za katere drugi niti ne slutimo. Nič kaj gostobeseden
ni in kadar pove, da je treba malo popazit je navadno to tudi treba. Spomnim se
lanskega Kaludra, kjer je pot delal, kjer je ni bilo več. Žago v roke, pa je šlo.
Za marsikatero brezpotno pot smo mu lahko hvaležni in naj tako tudi ostane. Pa
čeprav je treba hodit dlje, dol ali gristi navkreber redke trave. Še nikoli nas
ni razočaral.
Tudi tokrat se je zdelo, da le Jože ve, kje gre pot in da jo
marsikje gazi na novo. Zadnji od nas je imel že lepo uhojeno. Prikradla se je
zlobna misel: seveda, Joža je pokasiral 100 € od lovcev, da na novo shodimo
pot… Roko na srce, prav pogosto hojena ta pot pač ni izgledala. Sem pa
zasledila, da niti ne gre za lovsko, temveč staro pastirsko pot. 
Pa smo šli. Uro in pol prečenja, malo gor, malo dol, več ali
manj nad strmimi grapami, včasih tudi preko. Celo kakšna jeklenica se je našla,
a res uporabna le enkrat, veliko je potrganega. Skupinica dvajsetih je rinila
in pririnila na drugo stran, na stik z markirano potjo iz Podbrda. Do tu smo hodili 4 ure in pol. Hodili. Razen dvakrat po pet
minut nismo nič zabušavali. Če bi šli iz Podbrda, bi bili že eno uro na vrhu… Tako pa
nas je precej debela ura še čakala. In zato smo se vsedli. Pri spomeniku ob poti
smo razprostrli svoj tabor iz se vkopali na razglednih položajih tja proti Poreznu
in Baški grapi. 
A vrh ni hotel dol, zato smo morali mi gor. Vzpon ni
pretežek, kljub 400 višincev, ki čakajo za finale, po petih urah, ko si že na
poti.Pot je speljana v vijugah proti sedlu čez Suho, težava je lahko le ta, da
je vrh ves čas pred teboj in ljudje nad teboj tudi. Vsak po svoje jemlje tako
pot. Zna ubiti duha, ne le sapo. Za neizkušenega se zdi, da nikoli več ne bo
ubiral poti navkreber, celo slaba volja in brezvolje se najdeta. 
Seveda takemu, ki ga grabi obup nad strmino ne pomeni kaj dosti, da redki premagajo klanec z lahkoto in s čistim užitkom. Veliko kondicije seveda olajša delo, a večina se vendarle mora potruditi, malo pozabiti, da ni najlažje, in prebroditi malo krizo. Na ven nikomur ne piše na čelu, a tisti, ki je hodil veliko in so mu gore zlezle pod kožo ve, da bo vsak trud in vsaka dodatna kaplja pozabljena najkasneje 5 minut po vzponu na vrh in bo poplačana stokrat, ne enkrat.
Zato človek pač vklopi reduktor in gre. Ne gleda preveč gor,
ampak le pod noge, se ustavi, če gre pretesno, pa če se tudi vsede za 5 minut,
ne bo konec sveta. Pomaga tudi v glavi preigravati naslednji dan ali kakšen problem in rešitve, ki
jih bo treba najti. Pozdraviš dva ali tri, ki ti pridejo s spodbudnim nasmehom
naproti, z malo sreče se odprejo novi razgledi in naenkrat je konec. In ko
manjka kakšnih 100 m se vedno spomnim, da je toliko od sedla do vrha Šmarne
gore in tisto še nikoli ni bilo težko. Le zakaj bi bilo to?
Komu je to razglabljanje namenjeno? Saj ve. Morda pa bo tudi
komu drugemu prišlo prav. Sama mislim, da se karakter kaže in krepi ravno v
gorah. Pa ne v slabo.
Sonce, ki nas je šparalo po pobočju skrito za meglicami,
tudi na vrhu stavka. Razgledi niso kdo ve kaj in hladno brije. A kaj bi to. Še
vedno se vidi več, kot srce zmore. Vsaka vzpetina ima svoje spomine, pa še nove
dela. Ja, strupek so te gore.
Prednost kasnega prihoda na vrh je, da je kava že kuhana in
pivo na mizi. Mlečna kislina začne odtekati iz mišic, sapa se vrne v celoti,
pore se zaprejo in čas je, da se odprejo usta. V koči teče konstruktivna debata
o mnogočem. Sigurno nič nepomembnega, čeprav sem vse pozabila.
Na odhodu se pred kočo ne obiramo preveč, saj je hladno.
Skupinska fotka za album PD, pogled na srebrne krvomočnice, ki mi jih
skrivnostno pokaže Miro in že brzimo lahkih nog nazaj proti sedlu. Sem malo
gledala, pa vam povem, da nihče niti z glavo ni pokazal na smer iz katere smo
prišli, vse je močno in hitro vleklo na drugo stran, proti Bohinju. Kaj pa veš,
kakšna potka lahko še Jožetu pride na misel?
Po nekaj minutah nas čaka najbolj neugoden del poti danes.
Po prehojenih grapah nas čaka snežišče, dolg, strm jezik, kjer se ne da
drugače kot čez. Miro naredi stopinje, potem pa se postavita dva v prežo
golmana in upata, da nič ne bo priletelo nižje. Še bolje, nihče. In seveda ni. Zbrano in
previdno en za drugim varno prilezemo čez, vsak zase zadovoljen, da ni neroden
bolj kot je treba.
Če je snežišče tečno je pa toliko lepše nadaljevanje. Črna
prst je znana kot botanični vrt. Že na poti navzgor je bilo očitno, da vseh rož
ne poznamo, zato so nam na tem koncu pripravili lične srebrne tablice, ki
pripovedujejo o rožicah naokoli. Na to stran je le nekoliko prezgodaj še letos,
saj se je ponekod sneg komajda umaknil in pod tablicami ponekod še ni nič.
Lahko pa si kar predstavljaš, kaj vse bo pribodlo ven in kako dišeče in lepo
bo. Če si izberete pot mimo Mencingerjeve koče, boste še imeli veliko moči za
pašo po botaničnem vrtu.
V teh krajih posebej poznana je Alpska možina, celo praznik
alpske možine organizirajo vrli bohinjski planinci, za rožo, ki ji rečejo tudi
kraljica planin. Naj bi rasla le tu in po pobočjih Porezna. Zakaj kraljica? Smo
bili poučeni, da zato, ker je redka. Menda tako redka kot moška zvestoba… Samo
prenašam, nič ne vem o tem.
Če z dvorišča gledate proti Črni prsti, imate na desno še
eno zanimivo goro. Lisec. Ne boste našli opisa. Ker ga skrivajo kot kača noge.
Treba je ubirati skrivne steze, najlepše možine rastejo po njegovem pobočju in
pravijo, da je najlepši razglednik daleč naokoli. Ko takšne bereš, te zasrbijo
podplati in iskat bi šel tisto, kar je skrito. Bojda imajo lovci tam spodaj
lovsko kočo in nagledane prehode. 
Ah ja, še nekaj o Črni prsti. Ime je dobila po črnem skrilu,
ki se zlasti pokaže v mokrem. En tak sklad je točno pod vrhom. Pa tudi po prsti
pod njo, ki je črna in kot nalašč za vse rožice ki uspevajo tam okoli. in za zoprno mastno dričanje po poti navzdol.Sicer pa
je gora bela kot pač gore so, z zelenimi pobočji, ki segajo skoraj pod njen
skalni vrh.
Orožnova koča, ki stoji pod njenim vznožjem in vznožjem Črne
gore in Lisca letos praznuje 120 let. Ne v tej obliki, ker je bila vmes oropana
in porušena, zdaj pa bo menda imela mir, ko smo vsi ugotovili njeno koristnost.
Z lepo lego in relativno udobnim pristopom pač ne more imeti več težav. Edina težava je morda le še to, da stoji pri nas in pri nas se nič ne obnese. Zdi se
(nisem preverila), da jo oskrbujejo na eko način. Po figah na poti in vonju
naokrog bi človek rekel, da vsake toliko časa do nje pride kakšna mula ali dve.
Nas je čakal še neudoben spust do Raven, kjer nas je čakal
naš Nejc, z avtobusom, seveda. Nekaj zoprnega kamnitega strmega kolovoza, nekaj
makadamske ceste in spust po (bivšem) smučišču Koble nam je vzelo še debelo uro
in pol. Po devetih urah smo ta šestnajstič ta dan
prešvicani obsedeli na stopnicah zaprte gostilne pri Janezu, kjer kot da
nočejo zaslužiti, čeprav jim menda neprestano ob belem dnevu zunaj gorijo luči.
Ena prav lepa in slikovita tura je za nami. Z vsem, kar gore
ponujajo: grebeni, prepadi, vrhovi, rožami, razgledi in …švicem. Še dva dni
bodo gležnji malo bolj debeli in pravega zanimanja za razburjanje tudi ne bo, potem pa se bom
spet začela ozirati za vrhovi tam daleč ali blizu nekje.
Tehnične
podrobnosti:
Višina: 1844 in 1498 (Kobla)
Višinskih: 1482Čas: 9,30
Km: 19
Ni komentarjev:
Objavite komentar