Gora, na kateri je vsak, ki je vsaj malo hodil v hribe, že
bil. Za to obstaja kar nekaj razlogov. Preseže magično višino 2000m. Višinske
razlike je relativno malo. V dveh uricah hoje prilezeš na enega lepših
razglednikov (enkrat moram najti goro, za katero to ne piše). Nanj je mogoče
poleti in pozimi. Pot ni zahtevna v smislu vratolomnih prepadov, strmih grap in
podobnega, česar nekateri ne marajo. Če ravno ne greš po alpinističnih smereh.
Tudi te namreč ima. Skratka, dream hill.
Večina se je loti iz Pokljuke, kjer je mogoče do izhodišča
pri Rupah v kopnih ali snežnih razmerah(večinoma) z avto. Do Medvedove konte se pozimi z avtom
običajno ne da, pa tudi do planine Klek ne. Če je veliko snega se konjička
pusti nekje na glavni cesti proti Rudnemu polju malo naprej od odcepa za Šport
hotel in se delček poti več kot poleti gre peš. Ker pa se gre čez lepo planino
Zajamniki, ni hudega. Romantična, bi rekli romantiki.
Da se turi iz Krme. Po kovinarski poti, ki je speljana po
severnih pobočjih, a zagotovo ne Debele peči ali Brda, verjetno Lipanskega
vrha, saj na dan prikuka na Pokljuško stran ravno tam nekje. Imam jo v spominu
kot strmo. Zelo strmo. Morda tudi zato, ker je bila na vrsti po neuspešnem
iskanju lovske poti, ki se na Debelo peč začne pri WC-ju Kovinarske koče. Po
300 m premagane višine sva šla takrat z bratcem nazaj na dno in ponovno navzgor
po kovinarski poti. Pa nisva šla na Debelo peč. Na Triglav sva šla. U kolk je
bil deleč….
Danes kakšen tak podvig ni bil v mislih. Tudi Debela peč
najprej ne. Iskala sem nekaj manj zahtevnega, ker se je v nedeljo obetala
precej dolga tura. Ko sem listala po možnostih sem se v hipu spomnila planine
Klek pod Debelo pečjo, ki mi je že večkrat pritegnila pogled na kakšnih slikah
s poti znancev, ki tudi hodijo naokoli. Tu pa še nisem hodila. Nedopustno.
Žepe si napolnim z listki polnimi napotkov, še najbolj
zanimiv zgleda pristop z avtom. Tako kot je zapisano, ne bova nikoli našla.
Zanesem se na to, da običajno v živo ni tako komplicirano in da imam družbo, če
se zgubim. Bova pa taborila in štela medvede po pokljuških gozdovih, če ne bova
našla ne tja ne nazaj. Brane je bil nad idejo seveda navdušen.
Kot rečeno, običajno je napisano bolj komplicirano, kot je.
Je pa res, da so gozdne ceste potegnjene visoko in da ni le ena, da se cepijo.
Proti Medvedovi konti ni bilo težav, tudi prvi odcep, kjer gre cesta za konto
levo na Klek pa desno, je lepo označen. Potem je dobro odpreti oči. Tudi po
opisu nekaj kilometrov ni treba nikamor zaviti. Težava je le, ker se je včasih
okoli zaviti treba odločiti ali zavijaš ti, ali gre cesta tako. 
Na dvomljivem razcepu na drevesu opaziva rdeč P in puščico
in ji slediva rahlo v desno. Še kar nekaj časa se peljeva, ko opazim belo rdečo
tablico visoko na drevesu, ki usmerja levo za Debelo peč. Zavijeva levo na novo
gozdno pot in ko me že skrbi, da sva zašla, zagledava planinske tablice. Več
kot 10km je te poti z odcepa z glavne ceste.
Pogumno zakoračiva v neznano in preden se utrip pospeši, sva
že na planini. Všečna je. Čisto v začetku stojijo tri hiške, ena od njih je
naseljena in majhen pes se lajajoč prikadi v pozdrav. Za njim hiti razlagati
lastnik, da ni hud, pa mu ni bilo treba. Že na kilometer se vidi, da gre za
prijazno pasjo dušo. V začetku planine so markacije bolj redke, treba se je
držat desne strani planine, se malo spustiti po klančku navzdol, potem pa jih
hitro spet ujamemo. Na dnu planine sta
še dve hiški in napajalnik, ki pa je bil danes prazen. Ne krav ne vode ni bilo.
Planine so za zgubljanje najboljše. V opisu piše, da je
treba na drugi strani v macesnov gozd. Problem je, ker je kar nekaj poti
speljanih na drugi strani v gozd in bi lahko vsaka bila dobra. Zato oba napenjava
oči, kolikor se z dioptrijo pač da in skoraj hkrati tam čez v gozdu, kakšnih 5o
m naprej in malo višje, opaziva veliko markacijo na drevesu. To bo to.
Pot je potem ena sam prijaznost. Nežno se dviga skozi
macesnov gozd in precej na novo je markirana. Po urici prijazne poti pridemo na
travnik. Desno nas tablica kliče na Debelo peč, levo vabi na Lipanco. Tam se
odločim, da greva poiskat t.i. »staro pot« na Debelo peč. Ki je tudi markirana,
piše v opisu. Le malo starejše markacije so.
Tako greva še naprej lepo v zložnem klančku proti Lipanci in
iščeva mesto, kjer se na desni strani odpre in na kamnu puščica kaže Debelo peč
(prav opis). Ni treba povedat, da je krajev, kjer se na desno odpre več. Zato
je vsak deležen rentgenskega preiskovanja skal. Pa nikjer nič ne piše. Čez
kakšnih 15 minut se ustaviva za požirek. In ko vlečem iz flaške mi oko obstane
na skali, kjer piše Lipanca.
Takoj je videti, da je pot res stara. Ne le stara, zapuščena
je. Sploh je ni videti. Zakorakava v skalovje in skušava slediti markacijam.
Res so slabe, sem in tja je na skalah bleda rdeča lisa. Še najbolje je skušati
slediti smisel poti in ta je: Gor! In gledati tudi malo dol, pod noge, saj je
teren podoben raju za kače.
Smer (ne pot) vodi ves čas strmo gor, usmerja se v ozke prehode
med ruševjem, kjer je potka še najbolj vidna, potem se spet razširi in izgubi
in tišči v nov prehod visoko nad teboj. Slabe pol ure grizeva strmino in
prineseva noter vse, kar nama je bilo prihranjeno od planine do sem. Ponekod je
tako strmo, da pridejo prav tudi šopi trave. Ocena: ni nujno, da jo še kdaj
ponavljam, dol pa sploh ne.
Potem stopiva na pot, ki je spet lepo markirana. Tisto, ki
sva jo ignorirala na travniku. Ta je lepša, a do vrha je še precej strmo. Ni pa
daleč. Upehana stopiva na rob, s katerega se vidi daleč dol pod noge v Krmo in
le nekaj korakov je še do skrinjice na vrhu.
Vreme se je v dveh urah precej spremenilo, napovedi seveda
ni podobno, z malo pesimizma bi človek skoraj čakal dež (Brane že išče
vetrovko). A ker to nisem, vem, da ne bo padalo. Ni pa bilo najlepših
razgledov. Pa kaj bi to. Z Debele peči jih znam že na pamet in še jih bo
prilika priti iskat. Ker pa je hladno, ne posedava preveč. Le toliko, da se
utrip izravna in sapa unese. Pa da Brane pohrusta piškotke, za močko.
Nazaj greva po isti poti do stika s staro potjo. Še dobro,
da nisva delala kroga obratno. Pot nadaljujeva po tisti običajni poti. Precej
lepša je kot stara pot, je pa treba v povratku kakšnih 50 do 70 višinskih
metrov nazaj v breg. Pot se začne dvigati nazaj na Klečico, čeprav njen vrh
markirana pot spusti. Pa tudi kakšne stezice gor nisem videla, ali pa sem se
začela prepozno ozirat.
Strmina potem počasi popusti in od travnika naprej je vse
spet lahkotno pohajkovanje. Nekaj metrov je treba še nazaj v klanec na planini,
a planina je sedaj tako cvetoča, da se po njej prav obirava, ter klanca sploh
ne opaziva. Fotoaparat hoče svojo hrano in tu jo je v obilju.
Na splošno se mi je pot prav dopadla. Takole po tednu dni je
nekaj romantike celo v tisti strmini stare poti. Ja no, če pa je zanimivo
iskati na novo v upanju, da boš našel kar iščeš in ne težav. Tudi precej bolj samotna je kot avtocesta preko Lipanske
planine. Midva nisva srečala nikogar, razen srečnega psa na planini Klek in
možaka, ki je spadal k psu.
Rožice pa… Bilo jih je tako na gosto, da so lahko rastle le
še tiste, ki gredo v višino, ker je bilo po tleh že vse polno. Vse kombinacije
so bile na voljo, od belo rumenih do lila vijoličnih. Vedno se vprašam, kakšen
smisel ima mučiti rožice doma, če pa tu tako lepo rastejo v najlepših vrtovih.
Tudi to je eden od razlogov, da se bo doma atrij ravnokar
zarasel. Pa to, da se je Brane odločil letos imeti letino fig, kar pomeni, da
se je figa razrasla že skoraj k sosedom (v višino in v širino). Le na njih ni
razen listja videti še ničesar… Pač, strigalice.
Tehnične podrobnosti:
Višina: 2015
Višinska razlika: 613Čas: 4 ure
Km: 7,5
Ni komentarjev:
Objavite komentar