Virnikov Grintovec, 1654m, 31.5.2014

Itak, če bi se radi prepirali, sploh ni treba gor. Nastane težava že pri imenu. Priznam, da niti sama nisem vedno prepričana, kadar lezem na »enega njih«, ali grem na Grintavec ali na Grintovec. Malo za vsak ziher le poškilim, a nekako se mi je z leti uspelo zapomniti (upam, da ne bo z leti spet izginilo), da so tile bližje nas na »o«, tisti malo bolj daleč pa na »a«. Pa ne, da jih je tako grozno veliko.

 

Včasih je pač pomembno. Če boste v iskalnik na www.hribi.net, ki  je super baza za iskanje pohodov vtipkali Grintavec, tistega v Kamniških pač ne boste našli. Ker je iskalnik natančen in včasih presneto tog. Zato je prav,  tako rekoč nujno, da si takoj, nemudoma in za vedno zapomnite, da so Mali, Lokovnikov, Virnikov in tisti, ki je najvišji, pa nima nič spredaj Grintovci, tam nad lepo planino Zapotok nad Trento pa se dviguje Grintavec. Bavški, namreč.

Eno in drugo pa izhaja iz materiala, iz katerega je. Grintave (ove) skale, to je taka skala, ki je bolj nič vredna. Meni bodo to razlagali? Meni?? Da taka reč ni nič vredna. O pa ja. Takoj dobim vsaj še malo vojsko planincev, ki bodo trdili enako. Morda tisti kupi skal res niso za v bančne trezorje, a so vredni več, kot marsikatero bogastvo. Naši vrtovi so, kamor hodimo po voljo za življenje.

Tudi drugo ime, ki da današnja grinta nosi, je najbrž zanimivo. Virnikov. Spodaj je tablica za kmeta Virnika. Mogoče je bil njegov? Menda pa Virnik pomeni tudi izvir vode, ki priteče iz skladov takih grintovih hribov. Najbrž je Virnik dobil ime po izviru, gora pa po kmetu. Amaterska razlaga, morda celo pije vodo.

Najprej naj povem, da je tale Virnikov sicer nekaj nižji od svojih sosedov čez cesto, kar mu v pretežnem delu leta prinaša prednost. Ko se z njega ozreš proti ta velikim vidiš, da so še precej pod snegom, saj mu kažejo svoje severne hrbte. Redki se v takih pogojih s te strani potijo na Kočno ali Grintovec.  Z nekaj več kot 1600 m je lep razglednik, posebej, kadar je lepo vreme. In danes je bilo.

Ja, lega je gotovo konkurenčna prednost te fletne gore, na katero začneš v Jezerskem. Najprej je treba priti na Zgornje Jezersko (to znamo, ne?) in če vas je kdaj črvičilo po želodcu zaradi praznega tanka vašega konjička, potem veste, kako ste se razveselili črpalke na sredi vasi. Ali pa tudi ne. Ni prav pogosto odprta, se mi zdi.

Ravno pri tej črpalki je treba z glavne ceste zaviti v levo, mimo hotela in nekaj deset metrov po klančku navzgor. Tam stoji cerkvica in pokopališče (boljša prihodnost, bi rekla Mateja). Sveti Ožbalt domuje tu, striček Google pravi, da je Sv. Ožbalt veljal za zavetnika v morskih nevarnostih, za zavetnika so ga imeli tudi savinjski splavarji, priporočali pa so mu letino, živino in vreme. To kažeta tudi naslednja vremenska pregovora: Če o sv. Ožboltu dežuje, še dolgo ni lepega vremena. Kdaj goduje pa nisem izvedela. Pa iskala preveč tudi ne.

Po moje bo tale Ožbalt na tem kraju zavetnik živine in vremena, za morske nevarnost Jezerjanom ne koristi dosti. Ali pač?

Kar tu pred cerkvico parkirajte, prostora je dovolj. Potem pa se spravite mimo cerkvice po cesti naprej, najprej mimo velike kmetije  (kar čez dvorišče), tam pa vas bo oznaka za Virnikov Grintovec usmerila na potko desno nad travniki.

In potem samo greste. Markirano je dobro, izmenjujejo se klančki in malo manj klančki, v glavnem po gozdu in če niste ravno popolnoma gledali mimo boste čez približno uro in pol stali na lepi dolgi jasi, kjer se z desno priključi pot iz avstrijskih Kort. Polovico višine boste pridelali do takrat in porabili dve tretjini predvidenega časa.

Ta podatek nekaj pove. Namreč, da boste v naslednji tretjini časa naredili pol poti. Kar pomeni, da ne bo več klančkov in malo manj klančkov ampak KLANEC, ki se sem in tja (po Branetu) postavi tako strmo, da visi nazaj. Naj le omenim, da Brane sicer ni nagnjen k pretiravanju. Razen pri klancih. In pri kilometrih.

Tako sva dobre pol ure imela preveč sape, zato se je bilo treba malo več razgledovati. Jutranje modro nebo so sicer začeli prekrivati oblaki in ta višji Grintovec se je skupaj s Kočno skril v oblake, ampak to pri razgledovanju ni preveč motilo. Po pravici – strmina bi terjala razgledovanje tudi v popolni megli.

Strmina s prihodom na greben popusti, potem pa je samo še lepo grebensko prečenje proti razglednemu vrhu. Zadnji del zagotovo zahteva nekaj več pazljivosti in v mokrem je nevaren za zdrs. Kljub vsemu se preči strma pobočja po precej ozki stezici, zato previdnost ne škodi. A kaj zelo strašnega ni.

 Malo počvekava s starejšim parom, ki nama je prepustil vrh, se pomudiva s pogledi po okolici tja do Očaka (lepo, se splača it pogledat) in že vrh predajava naslednji skupinici. To pa je bilo tudi vse, kar sva srečala. Le še dve dami sva nekaj nižje spodbujala v ta velikih strminah. Sta se tudi pohvalili s preveč sape.

Dol lepo previdno, še vedno tipam z gležnjem, a je blesteče priden. Malo sicer zbode sem in tja, pa to najbrž samo zaradi tega, da se spomnim da ga imam. Sicer pa se mi zdi, da prav uživa ves podprt s povojem in lepo zategnjenem gojzarju.

Povratek gre po isti poti, tako da razen vetra, ki se krepi, ni nič novega. Po slabih štirih uricah sva tako nazaj pri avtu in po skoraj mesecu hribovske diete sem prav zadovoljna. Kdo ne pozna tistega občutka, ko se prijetno utrujen sezuješ in usedeš v avto? In veš, da greš jutri spet. Je ni Turčije, ki bi jo menjala s hribi. Miru in napolnjenih baterij ne prinesem od nikoder bolj kot iz tistih strmin.

Nisem začela pisati krajših blogov. Le pišem ga malo z zamikom in ne boste verjeli, možgani hočejo kakšno podrobnost že zamolčati. Sicer pa, še dobro, da se sploh spomnim, da sem kje bila, a ne?

Kje sem že bila? J

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1654m
Višinske razlike: 800m
Čas: 3,50
Kilometrov: 8,5