Begunjščica, 2060m, 6.7.2014

»Točn tle bom jest doma!« pribije, ko jo prinese okrog ovinka in obstane.

A kje? Je treba vseeno malo nazaj, na začetek v bistvu. Ki je na parkirišču pred ljubeljskim predorom, tam, kjer se je v dobrih časih parkiralo, če si šel smučat. Tako, turistično, s sedežnico po poštamfanih progah. Ker smučat se sicer še da, a le turno. Še eno smučišče, ki smo ga imeli, pa ga ni več.

Še par let nazaj se je dalo s taistimi sedežnicami malo pogoljufat tudi poleti. Eno urico si stlačil v pet minut, kolikor je trajal žični transport do koče na Zelenici. Pa prestopit je bilo treba. Priznam, sem dvakrat celo uporabila. Človek se tistega dela do koče z leti pač naveliča.

Zdaj se tudi poleti ne da zabušavati, treba je kar peš. Od začetka.

Še vedno smo na velikem parkirišču pred tunelom. Včasih je bil tam tudi hotel. In ga tudi ni več (lahko ga, mimogrede, kupite).  In tudi restavracije ni tam nobene. Ljudi pa ob lepih vikendih, kot je bil ta teden, neprešteto. V tri vrste so stali parkirani avti na parkirišču, pa vsaj dva avtobusa tudi. Pa saj imajo prav. Šparat je treba. Kdor je žejen, naj si kar s seboj prinese. Potem ko pride do Tržiča mu ja pa tudi že vseeno, če se zapelje kar domov.

Današnja izbrana gora je Begunjščica. Dva dni nazaj smo jo ves čas zijali s poti na Košutico in nas je osvajala s svojimi stenami in grapami.  Spodobi se odzvati vabilu take dame. Parkirišče, kjer smo k počitku pripustili avto je sicer izhodišče še za katero drugo goro. Na Vrtačo, Palec in Zelenjak gredo največkrat, pa včasih do Svačice, Srednjega vrha in Stola. Lahko tudi na kočo na Ljubelju, pa nato po graničarski poti do Zelenice. Pa še kakšna izvedenka bi se našla. Greben na Možeh, recimo.

Kljub vsej ponudbi smo ostali pri Begunjščici, nekaj čez 2000 visoki gori, ki ji pravijo tudi gora stoterih grap. Primernih v glavnem za kozle, pozimi pa tudi za tiste, ki po njih radi lezijo. Celo moj prvi zimski vzpon mi je uspel na tej gori. Po Šentanskem plazu na vrh mi je bil  kar lep uvod v lazenje s cepinom in derezami. In nazaj grede sem prisilno vadila ustavljanje s cepinom, ko me je odneslo na gladki podlagi. Uspešno (sicer vam tega nikoli ne bi pravila, ne?).

 Begunjščica ima še eno lepo lastnost. Veliko število pristopov, vsakega posebej lepega, drugačnega, različno dolgega. Noben pa ni čisto nenaporen. V manj kot treh urah boste težko prišli na vrh. Razen pozimi in če niste dirkač.  Na www.hribi.net boste našli vse pristope.

Meni najlepši je ravno ta, ki smo ga ubrali danes. Vseeno v katero smer. Mi smo najprej korakali na Zelenico in z nje na vrh, dol pa čez Kalvarijo na Preval(o) in skozi Bornove tunele do avta. Še najbolj siten bi lahko bil uvod. Če boste šli po smučišču, tudi bo. Če pa boste namesto na začetek markirane poti zavili po stopnicah mimo bivše spodnje postaje sedežnice, se kakšnih 20 metrov povzpeli po klančku in ob prvi vidni potki zavili v desno v gozd, bo mnogo bolj prijetno. Ob smučišču po gozdu poteka udobna, lahko sledljiva stara lovska pot, ki vas pripelje na travnike nad kočo na Zelenici. Le enkrat vmes stopite na transportno cesto, pa zelo hitro spet desno odvijete v hosto. Splača se duhamorno pot in cesto zamenjati z gozdno potko.

Še do gozda ne pridemo, ko švic že v potoku teče za vrat po hrbtu in proti riti. Pa spredaj tudi. Če nagnem glavo, kaplja z nosu. Še dobro, da so vsaj za čelo iznašli pivnike za švic. Ker bi imela sicer oči zaradi soli že do Zelenice kot angora zajec. Soparno zna biti tole poletje.

V urici smo na Zelenici, ki se jo sliši že od daleč. Izvemo, da so ponoči gostili 40 Hrvatov, s tremi harmonikami in smislom za fešto. Eden za hišo še vedno vleče meh, celoten umetniški vtis pa ni več ravno koncerten. Rdeče oči in hripav glas, pa kakšna na novo počena žilica. A vdal se pa še ni. Zdi se mi, da po okoliških gorah njegovi sokrajani pregananjajo mačka, saj jih v koči in pred njo ni več.

Tudi oskrbnica je malce na slabem glasu in nenaspana, a kavo dobimo in nič nam ni hudega. Od koče do vrha je še tri ure in pol. Bolj zato, ker je treba najprej na drug konec gore in potem nazaj na vrh, kot pa zaradi višinske razlike. Če bi od koče speljali pot direktno na vrh, bi bil človek v dobri uri na cilju.

A bi potem zamudil kup lepega. Na primer, kje bo Mateja doma.

Preden sva se midva spravila z dvorišča je že naredila ogrevalni krog okrog koče (da slučajno kaj ne uide), potem pa smo se spravili naprej. Kdor je hodil na Begunjščico le iz Begunj, bi bil nad njenim obrazom s te strani presenečen. Z južne strani je prijazna, zelena, cvetoča, včasih od ovc posrana.

S severne strani pa je polna melišč, podrtih grap, stolpov in stolpičev, med katerimi se vije vešče speljana potka, ki se le občasno malo bolj strmo dvigne, dvakrat pa tudi malo spusti. Celo jeklenico srečamo na edini skalni stopnji, pa nič težkega. Morda bi kakšnega vrtoglavega sem in tja malo zaskrbelo, a moral bi biti hudo vrtoglav ali pa hudo cagav. Kot sem imela možnost nekoč doživet. Pa ne bi o tem.

In ko se potka suka po meliščih in robeh se v nekem trenutku zasuka v nov razgled. Namesto na Vrtačo, ki se sprva ves čas nastavlja očem se odpre poti Bledu in Julijcem, še Očak bi pomahal, če ne bi imel kape. No in na tistem ovinku bo Mateja doma. Da boste vedeli, kam na kofe.

Od nas ni noben vrtoglav, prav cagav tudi ne in prav z lahkoto (vem, zase govor, je rekel v tem trenutku) smo dosegli prelaz, kjer iz severne strani gore stopiš na južno. Kjer je do Robleka na desno 15 minut, na vrh na levo pa 45. Ker se nam ni nikamor mudilo, meni pa je nagajal štumf, smo se počili lepo na tla in si privoščili odmor. S sezuvanjem.

Prav nihče, ki je šel po tej poti ni mogel mimo brez pozdrava, razmišljali smo celo nekaj o pobiranju vstopnine za Zelenico. A ideja ni bila razvita do konca. Smo pa zato poklepetali s tremi možaki, kot smo izvedeli iz PD Trebnje, ki so vedeli povedati vse, kar nas je zanimalo. O tem, da po Kalvariji ni blatno (kar je izjemno pomemben podatek), da je v Durmitorju zelo lepo (kar je tud zelo pomembno) in da gredo drugo leto verjetno s PD v Bolgarijo (kar pa tudi ni podatek za odmet).

 Po izdatnem ohlajanju smo pod noge pospravili še tisto slabo urico in malo pred poldnevom ponovno obsedeli, tokrat na vrhu. Pot od prelaza do vrha je v veliki meri lepo nadelana, opasana z bruni, saj je erozija delala svoje. Kar pa še ni, pa še bo. Snopi brun čakajo na poti do vrha, da jih opasajo. Pohvale tistim, ki to delajo, ni čisto lahko.

Na vrhu je kar veliko ljudi in občutek imam, da nihče ne govori slovensko. Malo naprej se pasejo ovce. Pa sem mislila, da so vse na Dobu? Dobra novica je, da vrh še ni posran (kar ne velja za druge kraje, kjer se gibajo, vključno s sodiščem..), kar za Begunjščico ni redko. Tako si lahko izberemo poljubno pozo na tleh, brez tveganja za potrebo po kasnejšem kemičnem čiščenju.

Ja, samo mimogrede. Begunjščica tud nima le enega vrha. Ta, ki se ima za vrh, se imenuje Veliki vrh. Tisti, ki ga bomo na poti proti Kalvariji mirno prezrli, se imenuje Begunjska Vrtača. Pa še vsaj eden je, ki smo ga do Velikega vrha tudi prezrli in šli pod njim. Srednji vrh se mu reče. Le Veliki seže nad 2000, drugima dvema miceno manjka.

 

 Posvetimo se očesnemu raziskovanju Vrtače, gore, ki stoji najbližje. Tam nekje po njenih grebenih bi se morali potikati naši PD-jevci. A oči ne najdejo ničesar. Šele povečava slike doma jih odkrije nekje blizu vrha. Verjetno njih. Joževe brade se tako daleč pač ne vidi. Danes se jim nismo pridružili, saj smo tam nedavno bili.

Razmišljamo, da bi se vrnili preko Roblekovega doma, a prevlada odločitev, da gremo dol čez vzhodna pobočja, Kalvarija imenovana. Kdor je tod hodil gor, mu je pomen imena jasen. Pa tudi za dol ni nič boljše. Kolena so ves čas na preizkušnji, na koncu že malo smrdijo bremze. Prav prileže se, ko se pot tik pred kočo na Prevali zravna. Če je pot blatna je zoprnija toliko večja.

Kočo se sliši precej prej kot se jo vidi. Tu cveti nedeljski turizem tistih, ki se pripeljejo precej visoko, ali pa pridejo skoraj po ravnem od urice oddaljene Zelenice. Na zasluženo kosilo. Domače dobrote vključno s kislim mlekom gredo na metre in litre. Nam je šlo le pivo in radenska, kakšne hude lakote ni bilo. Pa tudi ušesa so hitro polna.

Če imajo kakšne poti največjo zoprnijo v obliki ceste na povratku, je spust iz planine  Preval(e) eden najbolj prijetnih. Nobene strmine, le uro trajajoče prečenje, po občasno čisto k steni stisnjeni ozki stezici visoko nad dolino. In za posladek še dva tunela, vklesana ročno v steno, visoka pa ravno toliko, da človeku ni treba sklonjenemu skozi.

Tam okoli so doma Borni. Zdaj tri dedinje z denacionalizacijo vrnjenega premoženja (mislim, da niso več v letih, primernih za ženitev), prej pa je tod okrog grofoval grof Born. Ki mu ni bilo do širokih in dolgih poti, ampak si je omislil to ozko stezico in tunel, da je lahko z Ljubelja jahal preko Prevale v Begunje. Menda k ljubici. Zlobni jeziki pravijo tako. Kakorkoli že, za lepo pot zahvala hormonom.

Ko stopiš v kamniti predor, te objame tako prijeten hlad, da bi  tu mirno preživel del dnevne vročine. V sončnem se da skozi tudi brez luči, le oči se morajo navaditi. Nekje na pol je okno, da se malo naužiješ svetlobe. Pa prav pride družba, da se ne razraste domišljija. Spomnim se, kako sem nekoč sama, brez luči, v polmraku navsezgodaj zjutraj hodila po njem. Sem si zraven malo pela. In upala, da ni kakšen medved prespal v njem. Ali, bog ne daj, kašen Nezemljan. Ali zombi. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!

Iz tunelov še kakšnih 15 minut, pa smo pri avtu. Čeprav smo cel dan iskali senco, imam na majici vsaj tri sloje soli. Pa ni da bi jamrala. Po to se gre, mar ne? Po lepe razglede in povečan utrip srca, karkoli ga že nažene. Švic se opere, mišice nehajo boleti in nohti tudi, lepi spomini pa ostanejo. Na goro, na dan, na misli tistega dne in na družbo.

Na analizo na k bratcu, da mu malo popestrimo dan, zdaj ko so mu popravljali roko in mora doma špilati gospodinjo. Pa naj ima gore v besedi, če že v živo ne gre.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 2060

Višinskih metrov: 1150
Čas:7 ur
Km: ocena 14 (ura je bila na varnem doma)