Špik hude police (2420m), 7.8.2014

Ne morem pomagat, blog bo EPP. Za Pecol, za Zahodne Julijce. Če poznate, veste zakaj, če ne, boste vedeli, ko preberete. Ne hvalim sosednje države, po moje bi to tako moralo biti na naši strani meje. Hvalnica bo planinam, goram, zraku tam okoli, če hočete.

Prvič, če se prav spomnim, sem šla s Pecola s povešenimi ušesi in spodvitim repom.  Kakšnih 7 ali 8 let nazaj sva z bratcem šla v nadebudno osvajanje Montaža, da ne bi šlo v prvo čisto prelahko, sva se ga lotila po ferati z imenom Augusto ed Elenita Leva (Leva krajše), ki se začne na pobočjih Špika hude police, skoraj pod njegovim vrhom. Tam sva navesila  nase varovanje, najprej je sledilo vedno bolj izpostavljeno prečenje in potem globok spust v škrbino nad Cijanerico . Tam je Boštjan prisegel, da po tisti nagravžni lojtrci dol ne gre nikoli več in se zaenkrat tega še kar drži.

Pa tudi gor nisva šla več nikamor. Kamin, v katerega bi morala splezati naju je gladko zavrnil. Ni šlo čez. Po nekaj poskusih so me preveč bolele roke, da bi še bila sploh za kakšno rabo, Boštjan se je pa sicer potem nekako zbasal tista dva metra višje, pa tudi ni nič koristilo, ker sem bila jaz spodaj.

Potem sva ugotovila, da se itak na Montaž vlačijo megle in da je »brez veze« hoditi gor, ker tako ne bova nič imela od tega in jo poražena  kar s škrbine dol po brezpotju odcvirnala nazaj na Pecol. Kislo grozdje, saj poznate tisto basen. Naj naju vseeno malo zagovarjam. Ta poskus je bil, preden so ferato obnovili in ko sva čez kakšnih 5 let tam lezla dol, sta bili na mestu, kjer ni šlo, dve novi skobi in mislim da tudi jeklenica. Šala mala.

Ja Pecol. V bistvu je to velika obširna planina. Do nje pridete z avtom. Peljati se morate do Trbiža, tam zaviti proti Predelu in za Rabljem zaviti desno proti Sella Neveji. Tako piše na smerokazu. Sicer je to lepo po slovensko Sedlo na (v) Žlebeh, marsikdo ga s smučarije pozna kot Nevejsko sedlo. V Žlebeh torej. Na sedlu se malo spustite in pazite na ozek odcep v desno z oznako za Pecol. Cesta je sicer ozka, na dveh mestih nekoliko strmejša, a asfaltirana. Pride gor tudi avtobus, preverjeno. Čeprav ne sme.

Pripeljete se na parkirišče in to je to. Potem lahko:

-          Obsedite v avtu in se čudite nad razgledi (se imate čemu)

-          Se sprehajate po planini levo in desno (imate kaj delat, že po ravnini par ur ali s planine na planino, )

-          Se spravite na kakšnega od vrhov v bližini (jih je kar nekaj)

-          Greste na pir v kočo nad vami ali po sir v sirarno na levi

-          Delate tudi kaj drugega, samo bodite dovolj diskretni, planina je precej obiskana

 Planina se nahaja relativno visoko, na 1500m, kar ji je šteti v dobro. A so tudi vrhovi nad njo visoki. Ga skoraj ni pod 2400, vsaj takega, ki bi pritegnil pogled ne. Ne bom vam zdaj razlagala vsega, a ko se obrnete proti goram boste videli čiiiiiisto na levo Strmo peč, ta najvišji, ki vam bo padel v oči je Montaž (julijski viceprvak), desno boste videli Špik nad Nosom, naša ta huda pa je nekje vmes, precej neizrazita sicer, izslediti pa se jo da hitro zato, ker stoji desno od izrazite, že imenovane škrbine nad Cijanerico.

 Planina sama je znana po rožah in svizcih, višje gori pa se pasejo kozorogi. Ta mlade in ženski harem je mogoče videti skoraj do koče, višje pa gotovo, za moško sorto pa se je treba potrudit tja višje med Špike kjer po moško poležavajo po policah se čohajo in prezirljivo gledajo na mimoidoče.

 

Po teh koncih je mogoče prav lepo prečenje. Z Montaža po Levi, naprej po Ceri Merlone do Škrbine  zadnje špranje (pod Viš) in pod Višem po Aniti Goitan. Imena treh neznansko lepih ferat. Preveč za en dan.Že bla. Še bom.

 

Pa to še ni vse. Za hrbtom imate še eno čudovito verigo – Kaninskih gora. Kjer je običajno dolgo sneg. Prestreljenik vam ves čas mežika s tistim svojim oknom, najvišji je Visoki Kanin, čisto na desni Žrd, vmes pa jih je še veliko lepih in veličastnih. Že bla. Še bom.

 

Če vas do zdaj ni prijelo, da bi šli pogledat, potem vas ne bo. Pa vas je, ne? Ne? Je, je. Priznajte, že brskate po inetrnetu za kakšno goro, da bi zlezli nanjo. Ne se matrat, najlažjo v okolici vam bom opisala jaz.

 

 

Najudobnejši tu daleč okoli je Špik hude police, kar v prevodu nima nič opraviti s Cimo di Terrarossa ( Vrh rdeče zemlje), pa tudi s hudimi policami ne. Tu ni nobenih hudih polic, tu je le udobna mulatjera (vsaj v pretežni meri), ki vas pripelje varno na vrh. Če se ne afnate po poti, pobočja so vseeno relativno strma.  In to na spodobnih 2420m, kar tudi ni tako. Na naš Špik s podobno višino niti približno ne prideš tako na komot.

 

To je gora, na katero peljete nekoga, za katerega si želite, da bi gore vzljubil. Ko bodo okrog njega žvižgali svizci, skakali kozorogi in ga pozdravljale rožice v kombinaciji s prelepimi razgledi obstaja nevarnost, da se ne bo zaljubil le v gore, ampak tudi v vas. Ta del malo razmislite. Če navdušujte za gore otroke, ta skrb odpade.

Sama pot začne udobno v rahlem vzponu po cesti (tu se z avtom več ne sme) proti koči Brazza.  Ves čas jo vidite nad seboj, se ne da falit. Lahko greste že po slabe pol ure na kavo, če vam je. Lahko pa jo v vzponu zgrešite in posedite na povratku. Malo nad kočo je razcep, na roke napisana bela tablica vam pove, da morate desno, če pa bi na Montaž, pa levo.

Markacij nato ni več, potrebne pa tudi niso, ker ni več kam zait. Sledite lepo poti in z malo smole veliko ljudem in to je to.

Midva sva kočo za začetek spustila, jutro je bilo mlado in še relativno hladen zrak je za hojo prav prijeten. Potem se pot začne dvigati v pobočja in v levo preči Špike nad Tratico, nad seboj pa boste videli grapo in zanimive stolpe. Škrbina nad tratico je to, kjer vodi Ceria Merlone. Lep kraj. A ja, ste opazili, da so vse gore tu Špiki. Res so. Tudi najvišji, Montaž je v bistvu Špik, ta je Špik nad policami. Itak, saj je ta velik. Nad vsemi.

 

Kmalu se ustaviva. Sva v bistvu ustavljena. Na pot stopi kozica. Pa druga. Pa še tri. In še in še. Manjše, večje, s kozlički. Pa ne naše koze, kozorogice so bile. Z majhnimi puhastimi mladički. Ki vejo, da se je treba mame držat in da je tam najbolj varno. Če že mleko odmislimo.

   

Kar zadržijo naju, opazovati bi se jih dalo cel dan. Ker pa vem, da se kozlovje z višino stopnjuje, greva naprej. In res je tako. Kar naprej ropota nad glavami in za ritjo in kamor se ozreš štrlijo rogate glave. Lepo. Saj se jih potem počasi navadiš. In takrat si ravno na vrhu. Spomnim se svetovne izjave, ko sva z Matejo prelezle Cerio Merlone. »Zdaj bi pa kakšen pes prav pasal!«, je rekla.

 

Nas pa potka varno vodi navzgor. Malo v prečnico, dva tri strmejša okljuka pa spet povprek. Razgledi pa vedno lepši in ko stopimo na škrbino med Špiki nad tratico in Špikom hude police, se obrne pogled še na drugo stran. Proti Višu, Nabojsu, Koštrunovim špicam pa dol v Zajzero z vsemi njenimi krasotami. Tu stojimo tudi nad najvišjim ozebnikom v celotnih julijskih Alpah (750m), imenovanim  Hude police (Canalone Huda Paliza), ki v ravni črti prereže severne stene našega Špika. Sploh je na zahodno stran kar malo strašljivo pokukati, precej manj prijazna je od južnih pobočij.

 In preden smo preveč utrujeni, pravzaprav  preden se naveličamo zijati naokoli, smo že na vrhu. Ni najbolj prostoren, a čisto majhen tudi ne. Spraviva se k dvema kozoroginjama, ki se zdolgočaseno čohata na skali in med razgledovanjem žvečiva nekaj iz nahrbtnika. Je bilo tako lepo tam gori, da niti ne vem točno kaj.

Vrniti se je treba po isti poti, čeprav bi šlo tudi s spustom v Škrbino nad Cijanerico. Slednjega, če imate radi udobne poti, ne priporočam. Malo se je treba motoviliti po razrahljanih jeklenicah in viseči, v začetku omenjeni lojtrci. Potem pa poiskati pravo smer za spust pod škrbino dol na Pecol. Midva sva si privoščila udobje.

 Malo pod vrhom srečava dva »domača«, Dolenjca po dialektu. Ko me eden vpraša, kako se reče vrhu, na katerega gresta, sem prepričana, da me heca. Pa me ni. Fanta sta šla na Montaž, nekako mislila, da ju bo tja pripeljala pot Leva, pa ju ni hotela (le zakaj, a?) in potem sta se odločila, da pač stopita na katerikoli vrh, ki se bo ponudil. Ponudil se je ta, s hudimi policami. Srečali smo se potem še pri koči, kjer smo prijetno poklepetali in se poslovili.  Ob ugotovitvi, da pijača ni preveč poceni. Kapučin in pivo je 7€, postrežba pa za šankom. Lastna hrana v tej koči se zaračunava, psa pa nimajo več kot kaže, saj je napis o prepovedi hranjenja psa (tudi v slovenščini) izginil.

 

Visoko kotirajo pri meni tile konci. Ne le Pecol, tudi vse okrog Viša, pa na drugi stani iz Zajzere in Žabniške krnice, pa dolini Bele in Mrzle vode…. Vse, prav vse in vsako posebej je vredno obiska, postanka in občudovanja. Rada bi jih obiskala še velikokrat.

 

Tehnični podatki:

Višina: 2420m

Višincev: 918
Km: 7
Trajanje: 4,5ure