Eh ja, letos zganjam nekakšno mehko gorništvo. Nič pretresljivega
se še ni zgodilo, na zajle sem že skoraj pozabila, nič visečega, štrlečega ali
izpostavljenega. Je že za kaj dobro. Glavno da se luftamo in da srce kdaj
poveča utrip, čeprav ne zaradi adrenalina.
Vrhovi se kar nekako prikradejo v misli. Zdajle recimo se tam na štartni liniji drenjajo Špik, Macesnovec, Skuta, Šober pa še kakšen, ampak…. Pa ne znam razložiti, zakaj. Kar tam so. Do zdaj jim je družba delala Ponca. Po prejšnji nedelji ne več. Malo se bo potuhnila, potem pa bo enkrat spet pridirkala na štart.
Ponca. A kje je? Saj ste pa že vsi slišali zanjo, no. Razen
če niste čisto ta zavedni Slovenec. Poleti pod Poncami? Skakalnice pod Poncami?
Ja, to je to! In če ste kaj od Slovenca potem vas Ponce tudi niso pretirano
zanimale. Skoki in poleti pač. In tisto, kar se tam okoli dogaja tudi. Zlasti
tisti tekoči del. Verjamem, da večina sicer za Ponce ni slišala in na njih tudi
ne bila.
Pa jih imamo pri nas vsaj pet: v grobem jih delimo na
martuljške in rateške. Ene so nad Martuljkom in ene nad Ratečami. Malo in
Veliko imajo nad Martuljkom, levo od
Špika se bohotita, lepi, dostopni po brezpotjih in podrtih grapah. Rateške pa
so vsaj štiri: Mala, Visoka, Srednja in Zadnja, prve tri pomarkirane, a vseeno
ne dostopne z rokami v žepu. Še ena razlika je. Martuljške so v celoti pri nas, na Rateške pa
je mogoče tako iz Planice oziroma Tamarja kot iz Belopeških jezer v Italiji. In
nobena pot ni ne dolgočasna in ne grda. Mimogrede, če boste kakšno takšno (grdo)
v hribih našli, mi le povejte. Jaz je še nisem.Pa še vedno ne veste, kam smo šli, a ne? Na Malo in to Rateško. Lepo, najbolj enostavno od naštetih in tudi najnižjo. Stoji pa zato pod Visoko in ji gleda pod krilo in z nje je krasen razgled na Vevnico in Mangart. Če iščete turo za 3 urice vzpona in 1000 višincev, vam jo lahko le ponudim in hvalim. Lepa, slikovita, razen zadnjih 100 m prav udobna. Škoda le, da je en krak poti zaprt, tako da bo zaenkrat treba gor in dol po isti poti in od krožne ne bo nič.
Da bo bolj enostavno naj vam še povem, kako do tja. Mimo
Kranjske gore in Rateč se zapeljete čez mejo. Po nekaj km in dveh velikih
ovinkih v spustu pridete v kraj Fusine, kjer vas smerokaz usmeri levo na Laggo
di Fusine. Peljete se do konca in
parkirate ob zgornjem Belopeškem jezeru. Enostavno, relativno blizu in že na parkingu lepo. Tu
lahko npr. pripeljete stare starše, otroke ali sitno babo in jih pustite
uživati ob obali, vi pa se zakadite v hrib. Par uric miru vam ne uide.
Prva pomembna smer je Rifugio Zacchi, označeno je vse dobro,
pot do nje pa široka mulatjera, ki vas dvigne za kakšnih 450 višincev do koče.
Sledi seveda zaslužena pavza, v koči prijazno postrežejo po želji, čeprav imajo
včasih težave z razumevanjem. Zdi se, da kakšne naše besede nočejo razumeti. A
ne vsi. Zjutraj so bile s čajem težave, nazaj grede pa tudi s pivom ne, čeprav
ni bilo naročeno v italijanščini. 
Pri koči je treba nekoliko pazljivosti. Sicer se zna
zgoditi, da boste sosednje vrhove opazovali z Visoke Ponce. Verjame pa, da
boste napako kmalu ugotovili. Če se boste začeli obešati po jeklenicah, ste
narobe. Na poti na alo Ponco jih ni. 
Pot na Malo Ponco nosi oznako 512, smerokaz tik ob terasi koče pa vas vabi
proti spodjem Belopeškemu jezeru in Vratcem. Naj tu omenim, da končni del poti
na Malo Ponco ni markiran. In torej pot 512 ne vodi ravno na Ponco. Vodi od
koče do jezera. Pod zavetiščem se na desno odcepi pot 512a, ki se konča na
škrbini Vratca. Je pa odcep tik pod
Vratci (kjer lahko prestopimo na slovensko stran) dobro viden in na skali tudi
piše Ponca levo.
Mi smo pili kavo in jedli banane (čokoladne prosim) in
nikamor se nam ni mudilo. Vreme je
kazalo kljub opozorilom vso svojo modrino in nič ni kazalo, da bo v kratkem kaj
drugače. Potem se človeku nič ne mudi.
Vrh ni hotel dol, zato smo se odpravili naprej. Pa ni nič
hudo. Pot se prav udobno dviga in nas kmalu pripelje do razglednika. Seveda smo
se razgledovali tudi nekaj časa in čez pol urice položili riti na klopce pri
zavetišču malo nad markirano potjo in nad razcepom, kjer pot levo krene na
spodnje jezero (piše L.inf.di Fusine, prevod je moj – v času obiska je bila pot
zaprta!), desno pa se odcepi pot 512a. Tam dvignite glavo visoko in poglejte
desno nad seboj. Potka vas pripelje do lične hiške. Teče voda, pojejo ptički,
kar tam bi ostal.
Od koče se spet malo spustimo, potem pa sledi pol ure
razvajanja. Take potke se pri nas ne spomnim. Desno skalne špice, ki se končajo
v pečevju Visoke Ponce, levo venec malo bolj zelenih vrhov, vmes pa potka,
olepšana z brunastimi stopnicami, pa rododendrona cela polja. In macesni,
tokrat čudoviti, mehkozeleni. In modro nebo, pa kakšen oblaček, tak bel, da
krasi modrino. Po takem se ni nič težko vzpenjati, čeprav gre v klanec. Če pa
se že ustaviš, se obrneš nazaj in ugotoviš, da os za hrbtom sami lepotci, z Mangrtom na čelu. Vam reče,
raj!
Višje ko boste, bolj bo pred vami očitna gruščnata grapa. To
je zadnji del poti na Malo Ponco. Najprej boste skoraj prišli do nje, potem se
bo potka tik pod njo obrnila v desno in po nekaj deset metri rahlega vzpona
bodite pozorni na potko, ki se odcepi v levo. Tja je treba. Če jo boste
zgrešili, boste v nekaj minutah na Vratcih, škrbini, kjer se italijanske
markacije nehajo, naših pa ni več, čeprav pot je. Gre za neoznačeno pot, ki
pripelje do sem iz Planice. Če pridete do sem (na skalah je poleg markacij še
veli znak za pot Alpe Adria) ste predaleč. Spustite se nekaj metrov nazaj dol
in v drugo ne zgrešite stezice!
Takoj ko ste stopili na neoznačeno stezico, boste na skali
videli zbledel napis Ponca in puščico. Samo sledite ji. Potka je vidna, najprej
privede v grapo, ki je včasih bolj drugič pa manj sitna, grapa pa na sedelce.
Mala Ponca je zemljepisno sicer desni vrh. A ker je dostop do tja siten, so za
vrh naredili levi vrh. Palice lahko pustite na sedlu, ker vam bodo le v napoto.
Strma potka vas bo v par minutah privedla na špičast majhen vrh, skalo v bistvu,
kjer je prostora za 4, več pa si jih že dela napoto. Nič vam ne pove, da ste na
vrhu, a drugam se ne da.
Kot ptiči smo malo počepeli na ozkih poličkah, z ruzakom v
roki, da se ne bi slučajno speljal dol smo si ogledali razglede in ugotovili,
da se nad Mangrtom že vlečejo megle. Morda pa bo res kaj z napovedanimi
nevihtami, kot je bilo zagroženo. Sestopimo še bolj previdno kot smo se vzpeli
in hitro smo spet na udobni potki pod Vratci. Zaradi zaprte poti v nadaljevanju
proti spodnjemu jezeru nam ne ostane drugega, kot da se vrnemo po isti. In spet je koča na
poti, pavza pa neizbežna. In ko ravno dvajsetič preučujemo pobočja Mangrta,
zagrmi. 
Ni bilo hudega. Malo smo sicer stegnili korak na poti
navzdol, pa so nas slike mirno vzpenjajočih Italijanov, ki iz hiš itak ne
prilezejo pred poldnevom, čisto pomirile. Nebo se je samo na glas jezilo, iz
sebe pa več kot nekaj kapelj ni iztisnilo.
Ob jezeru je bil ob povratku vrvež. Le kopalcev ni bilo
videti, drugo pa vse. Seveda, za na s izhodišče je marsikomu cilj, tudi takih z
biciklom je bilo videti precej in najbrž verjamete na besedo, da tudi Slovencev
ni manjkalo. Četudi vas torej ne mika švicanje v višino, lahko pridete s
košarico za piknike in preživite lenoben dan ob gorskem jezeru s čudovitimi
pogledi na vrhove.
Tako malo vsak s svojimi mislimi smo jo brisali nazaj do
avta Mi2, Bošti in Mateja in ne verjamem, da je bilo komu žal, da danes ni šel
kam drugam.
Tehnični
podatki:
Višina: 1925
Višinskih: 955Km: 12
Čas: 6 ur na komot
Ni komentarjev:
Objavite komentar