Triglav. Troglav. Slovanski bog. Gospodar vode, zemlje,
zraka. Utelešenje boga Svaroga, boga sonca, ognja in kovaštva. Nisem si ga izmislila jaz.
Prvič so nanj zlezli »Štirje srčni možje« že davnega 1778, od takrat je bilo na njem že marsikaj: od motorja, harmonike, zborov, lojtre in vsako leto 100bab na kupu. Da raznih vrhov na vrhu niti ne omenjam.
Nič novega ne povem, če rečem, da imam do Triglava nek poseben odnos.
Nekateri ga ne marajo, nekaterim je visoko, nekaterim je pač vseeno, a večina Slovencev je za to goro, za razliko od mnogih drugih tam naokoli, že slišala. Če ne, so jih mučili v šoli s simboli države in ta je med njimi. In večina ima do te gore tudi svoj odnos. Iz različnih razlogov.
Ker ima tri glave. Hm, čeprav je moški. In je Bog. Tudi zato
je menda moški. In je skrivnosten a hkrati pokorjen. Kar mi ni najbolj všeč,
priznam pa, da je udobno. Z vseh, razen s severne so ga okovali v jeklene
poti. Ki pomagajo trumam na njegovo
teme. Tudi takim, ki sicer nikoli ne bi stali tako visoko v svoji državi. Ker
je simbol. Veličine, ki Slovencem manjka na celi črti.
Cilj mnogih, tudi čisto smrkavih planincev. Pri tem nimam nujno v mislih let. Ko sem prvič povohala višine, že je bil na spisku želja. Prvi. Včasih (poudarek je na včasih!), so mlajši bratje pametnejši, zato sem morala najprej trenirat. Ni tvegal, da bi me kar s kavča peljal na najvišjega v državi. Zato sem morali vadit. In to zelo.
Najprej me je vlekel na Grintovec, pa ne čez streho. Lepo
naokoli, čez Mlinarsko sedlo in Mali Grintavec, pa po plezalni gor. Noge so dva
dneva odpovedovale pokornost. Pa potem na Mojstrovko, na trening z zajlami. In
ko se še nisem vdala, na Prisojnik, po Jubilejni, da so se malo tresle noge od
višine in roke od napora. Vse brez samovarovanja in brez čelade. Takrat to še
ni bilo in.
Potem sva šla na Triglav. Septembra 2004 sva šla iz Krme do
Kredarice, čez vrh na Planiko in čez Kurico nazaj v Krmo. In po vseh pripravah
se mi vzpon ni zdel nič kaj posebnega. Slovenka sem pa le ratala. Moj prijatelj
Janez, ki je istočasno in že nekaj let pripravljal dvodnevni projekt »Triglav«,
ter ga tudi ponosno izvedel je bil na mojo izjavo: »nič od hriba« ogorčen.
Priznam, jaz sem zdajle malo tudi. A izjava je bila le posledica trde vadbe in
zahtevnih priprav, ki so vzpon naredile enostaven. Pa nekajkrat sem se Atu tudi
po tihem opravičila za tako nemarno opazko.
Od takrat sem bila na vrhu
22x. Vsako leto vsaj enkrat, navadno večkrat. Z vseh strani, tudi s
severne, le da takrat nismo šli čisto na vrh. Sama, v dvoje, v skupini.
Največkrat v soncu, pa tudi v oblakih, celo v nevihti. V gneči, pa skoraj sama.
Hitro ali pa počasi. S spanjem v koči ali le za en dan. In nikoli nisem
pomislila, da sem tu že bila ali da ne bom šla več. Vedno z dolžnim
spoštovanjem in zahvalo na povratku.
Vedno mi je lepo priti na vrh. Vedno se rada dotaknem njegovih skal in pogledam stokrat videne razglede. In vsakič se spomnim kakšne skale več, kakšnega pogleda, kakšne podrobnosti od nabranih spominov. Zdi se, kot da si je vrh zapomnil vse moje prihode in mi odpre skrinjico spominov, ko se vrnem nanj. Včasih me navda z veseljem in srečo, včasih z otožnostjo nad minulimi dnevi.
O ja. Jih je, teh spominov. Nobenega grdega. Nekaj
neponovljivih. Nekaterih, ki bi jih rada obudila nazaj. A Triglav je
neizprosen. Vedno znova nov, tuj, vedno znova piše nove spomine. Pa vseeno se
mi zdi, da me vedno objame. Ne vedno, včasih pa čutim njegova valovanja, ki se
prelivajo vame. Mi dajejo moči in me navdajajo s srečo.
Ne vem, po kateri poti sem šla največkrat. Med najlepše sodi
gotovo tista čez Plemenice, med najbolj dolgočasne tista iz Rudnega polja, med
najbolj samotne stara Kugyeva in med najbolj razgibane Tominškova s kombinacijo
vračanja čez Prag. Po desetih letih ukvarjanja z kolenogrizenjem mi ni nobena
težka. Pazljivost zahtevajo pač vse.
Pa še kakšna pot manjka na seznamu. Ponoči recimo. Ali
pozimi. Do Kredarice sem že prilezla, više pač ne. Očak pozimi mi vzbuja strah.
Bila je že skoraj prilika, pa je ušla. A še je čas, za vse je še veliko časa.Letos se je Očak skrival. Ves čas je delal mračen obraz, si natikal kapo, ob nenavadnih časih si je oblačil zimsko obleko ali odganjal z dežjem. Skoraj je že kazalo, da si bo od mene letos odpočil, ko je vtis popravil oktober. In Mateja. Z idejo, da gremo pogledat, če na Triglavu še stoji stolp.
Lansko leto, ko smo bili na vrhu, sta stala kar dva. Res. Tisti, ki tam stoji že več kot sto let in en čisto čisto nov. Tega slednjega so privlekli na vrh za namen dokumentarca in ga potem zvlekli tudi nazaj dol. Onega pravega iz 1895 pa so pustili na vrhu, da kljubuje času naprej. Maskota Triglava, ki je na vsakem posnetku z vrha. Z zgodovinskim ozadjem, za katerega je poskrbel praktično sokrajan Jakob Aljaž. Domoljubje, slovenstvo, ponos, kljubovanje in nekaj iznajdljivosti je imelo prste vmes.
Meni za Triglav ni bilo treba dvakrat rečt. Meni ni treba za
noben grič dvakrat rečt, kaj šele za goro. Obetal se je lep vikend, od koč je
odprta še Kredarica, družba je bila že nabrana, Brane je dahnil svoj ja. V dveh
dnevih se pa tudi kam pride.
Duhovni vodja in načrtovalec je bila v celoti Mateja, izbor
poti Tominškova gor in čez Prag dol, glasovanja ni bilo. Pritožbe niso bile
dovoljene. In smo šli.
Pozno zjutraj smo bili v Vratih, vstopnine na parkirišču
očitno ne pobirajo več. Niso Bohinjci. Slednji
bi jo pobirali zagotovo in to od štirih zjutraj naprej. Tudi parkirišče
je prijetno prazno, nobene poletne gneče ni na njem. V bistvu se nam nikamor ne mudi, časa je do večera,
večer pa je daleč.
Kljub temu spustimo kavo pri Aljaževem domu. Ampak samo
zato, ker smo jo pili pol ure pred tem. Kar mimo jo mahnemo, široka cesta gre
po ravnem in kot bi mignil smo pri velikem klinu, spomeniku padlim gornikom,
kjer se odcepi Tominškova.
Nekaj obveznih točk za foto termine je na poteh do vrha in
ta je ena njih. Pod, na, v, za, pri klinu. Nihče ni brez te fotke, če je le
hodil mimo. Ne enkrat, vedno. Zato je zlasti vponka primerno zlizana in gladka.
Odvijemo na Tominškovo in švic ure se začnejo. Da ne pozabim. Brane si je tokrat izbral čisto žensko družbo. Je rekel, da se mu ne da bosti s konkurenco in da bo sam s štirimi dekleti. Do povratka se mi ni zdelo, da mu je bilo posebej hudo. Mateja, Mojca, Sanda in midva, ekipa za vikend kot se šika.
Tominškova je taka… hinavka. Najprej gozd, pa potka, ki se
zložno dviga. Razgledi na stene (če in kadar so), umirjen korak in klepet prav
uspavata. Potem se nagib malo poveča, a še vedno tekoče leze navzgor. Nato pot preči
grapo in kot bi se nenadoma zjezila. Postavi se strmo pokonci, skoraj stopnišče
vodi hudo navkreber in nekaj časa sploh ne popusti.
In ko že misliš, da je popustila, spet grize. Izkušnje vedo:
pomagati se ne da, gor je treba. Bolj kot je strmo, manj korakov boš naredil.
Ko se naveličaš zgubljati sapo, pač obstaneš. Višje kot si, večkrat obstaneš.
Dokler smo v gozdu je to zaradi sape, potem pa še zaradi razgledov. Megle, ki
nam nagajajo po poti se sem in tja razvlečejo in takrat je vredno ustaviti
korak in pogledati naokoli.
Stenar nasproti, Luknja tam spodaj pod Bovškim Gamsovcem,
Pihavec in dolina vrat, pa občasno kakšen košček Stene, nad glavo pa Cmir, ki svoje
stene spušča do poti. Prelep košček sveta, četudi veliko obiskan, še vedno
divji.
Kakšnih 800 višinskih metrov strmine je treba premagati, da
pridemo do »prijetnih« strmin. Tistih, ki prečijo steno Begunjskega vrha po
policah z jeklenico, s sem in tja zračnimi pogledi navzdol v dolino Vrat in
pogledi s strani na severno Triglavsko steno. Na manjšem sedelcu si nataknemo čelade in
rokavice, pospravimo palice in ogrejemo prste. Do stičišča s potjo čez Prag bo
bolj pestro in zanimivo kot le golo sopenje po klancu navzgor.
Babe lezejo ko hudič. Nič pritoževanja, nič kompliciranja.
Če se gre, se gre. Menda Matejina šola. Še jamra ne nobena. Kot da upa. Ne
jedo, ne pijejo, ne jamrajo…Kot da niso prave.
Malo dlje posedimo na stičišču poti streljaj pod Begunjskim
studencem. Kaže, da ne bo nič od načrta, da zasedemo plažo na podih, saj se
obeša megla. Tudi Očaka ni videti, upamo le, da ni šel na morje in da bo
naslednje jutro tam, kjer mora biti. Dobro, da je pot dobro markirana. Kaj
hitro bi se v megli na podih lahko zgubil, z malo smole pa telebnil v kakšno od
številnih jam ali škrapelj ob poti.
Od smerokaza za Staničevo kočo do Kredarice se malo vleče.
Pravzaprav ni več veliko, le kakšna Šmarna gora še, a pod nogami je že dobrih
1200 višinskih metrov in telesce bi imelo malo počitka.
Med hojo ni hladno, če pa se usedemo, hitro hladi. Zato pač
ne sedimo, ampak se počasi vlečemo proti zadnjemu zavarovanemu pragu pod kočo.
Še Kredarica se komaj vidi, okolice pa kot da ni. Zadovoljni smo, da smo za
danes končali in v koči nas čaka prijeten vogal, na toplem. Po maši, se ve.
Priporočiti se je pa treba. Temu je tudi namenjena kapelica poleg koče, ki je
dobila v novejšem času še spremljavo malih vetrnih elektrarn.
Koča na Kredarici je najvišji slovenski sekret, če ne veste.
Ne le da je najvišji, tudi smrdi kot prvak. Nič v ponos koči ni vonj, ki jo
obdaja,a tako zgleda mora biti. Ni med
mojimi top kočami, izbire pa ta letni čas tako ni nobene v teh koncih. Kvečjemu
v Žakljevem bivaku bi znalo biti še prijetno, a je na drugi strani gore, pa
tudi nič prepričana nisem, da nas bi bil domačin preveč vesel. Seveda nas je
preveč, dva pa bi se lahko tiščala, če bi bilo treba.
Sobo dobimo ravno za 5, drago je kot na morju. Za 10m2 sobe
pokasirajo 100€ na noč. Brez hrane, itak. Če nisi član PD pa še enkrat več. Če
primerjam zadnjo kočo v Avstriji, več prostora, zajtrk in topla voda, pa
brezurinski vonj je stalo 22€.
Koča je bila na pol polna, nekaj omizij pivsko glasnih, mi pa ob devetih pod odejami. Mrzlo ko pes je bilo do sredine noči, ko je Brane vendarle zaprl okno. Potem pa je bilo mraz še do jutra, ker je samo mislil, da je okno zaprl, pa ga v bistvu ni. Je bilo pa zato smrčanja manj, saj nas je bilo več budnih kot spečih.
Jutro je bilo pravih barv. Roza in svetlo modre barve so
zjutraj vse, kar je videti nekaj minut. Vrhovi se trgajo iz teme en za drugim,
pod njimi valovi oblačno smetanasto morje. Ravno še ujamem vzhod pred kočo, ko
barve postanejo zlate. Triglav zažari v zlatorumenooranžnih tonih in me toplo
pozdravi.
Potem čar izgine, spet so tam le bele skale, sije sonce in
kot da se pred nekaj sekundami ni dogajal čudež. V takih trenutkih me motijo le
ljudje okrog mene. Ki imajo toliko povedati, namesto da bi molče opazovali
rojstvo. Izginem na toplo hranit spomine in popit prvo kavo.
Mraz je, zato si vzamemo čas, da bodo sončni žarki opravili
svoje. Odtajali jeklenice in pogreli skalo, pa če se le da, ne priklicali
oblakov. Precej čez osmo je, ko se postavimo v kolono za vrh. Nas 5 samo,
poletne gneče danes ni.
Lepo je prijeti za skalo. Pobožati Očaka, ki je od poletja
že utrujen. Verjamem, da težko čaka zimo, da si odpočije in kak dan celo
sameva. Čisto prazen tudi danes ni. A v primerjavi s poletnimi zastoji gre
danes precej tekoče. Za 5 minut postanemo na Malem Triglavu in opazujemo megle,
ki se začenjajo zaganjati z juga. Na eno stran meglena stena, na drugo sonce,
vmes pa greben z Malega na Veliki Triglav. Tega se opisati ne da. Treba je biti
tam. In sliki pridružiti zvoke ter rezek oktobrski zrak.
Na vrhu je sonce, pogledov le pol. Veseli mladci se pri
stolpu slikajo napol goli, oviti v zastavo, stolp niti trenutek ne sameva. Kdor
se ne slika po telefonu sporoča najbližjim o svojem podvigu ali slika razglede.
Jaz pa bi izključila zvok in okolico in sedela. Z mislimi in razgledi. In spet
z mislimi…
Res, tale Očak zbuja v meni čustva. Veliko njih. Kot bi se menil z menoj. Kot da pozna vse odgovore. In vedno moram z njegovega lepega temena, preden dobim vse. Morda se zato pogosto vračam.
Navzdol gre hitreje in kot bi mignil spet pijemo kavo na
Kredarici. Še sije oktobrsko sonce, nas pa čaka še nekaj uric sestopa. Malo
navijam za pot za Cmirom, a ne požanjem posebnega navdušenja, zato ostane pač
čez Prag. Jaz vem, kakšna je, Mateja se morda rahlo spomni, za druge je pa tudi
čas, da jo spoznajo….
Že malo pod Begunjskim studencem nas spet zagrne megla.
Spremlja nas skoraj do konca poti čez Prag, gosta in lepljiva. Nekaj časa se
zdi celo soparno. Lepo sestopamo, čez vse zahtevnejše dele smo malo
previdnejši, drugje pa tudi, saj je pot
precej pošodrana. Ko zlezemo še čez Medvedovo skalo, 10m prag, po katerem je
cela pot dobila ime, smo že skoraj na konju.
A kdor je tu hodil dol ve, da še zdavnaj ni konec, do Doma v
Vratih se vleče kot čreva, utrujenost pa doda svoje. Zadek začne počasi
ostajati zadaj, kar je pripisati vedno bolj poglobljenemu klepetu in/ali mehkim nogam. Kolena že občasno trkajo skupaj
in nasmeh ni več najširši.
Bistrica je čudno rumena, v zgornjem toku jo je manj kot
poleti, pa tudi plaža ne dela. Nikogar ni, ko zavijemo na magistralo do Doma,
le za nami je občasno slišati skupino Korošcev, ki smo jih prehiteli. Je pa
zato polna terasa pred Aljaževim domom. Prileže se malo počitka ob pijači in s
prislonjeno ritjo.
Škoda le, ker se je Triglav spet skril. Le enkrat na hitro
pokuka iz meglic in kot bi pomežiknil. Saj vem, tudi jaz te imam rada.
Tehnične podrobnosti:
Višina: 2864
Višinskih: prvi dan ….
Drugi danČas: prvi dan, drugi dan (ni realen zaradi pogostih počitkov)
Km: Prvi dan… drugi dan….