Triglav, 2864m, 4.-5.10.2014

 

Triglav. Troglav. Slovanski bog. Gospodar vode, zemlje, zraka. Utelešenje boga Svaroga, boga sonca, ognja in kovaštva. Nisem si ga izmislila jaz.

Iz tega že ne more izpasti navaden holm, ne da ne?

Prvič so nanj zlezli »Štirje srčni možje« že davnega 1778, od takrat je bilo na njem že marsikaj: od motorja, harmonike, zborov, lojtre in vsako leto 100bab na kupu. Da raznih vrhov na vrhu niti ne omenjam.
                       Nič novega ne povem, če rečem, da imam do Triglava nek poseben odnos.

Nekateri ga ne marajo, nekaterim je visoko, nekaterim je pač vseeno, a večina Slovencev je za to goro, za razliko od mnogih drugih tam naokoli, že slišala. Če ne, so jih mučili v šoli s simboli države in ta je med njimi. In večina ima do te gore tudi svoj odnos. Iz različnih razlogov.

Ker ima tri glave. Hm, čeprav je moški. In je Bog. Tudi zato je menda moški. In je skrivnosten a hkrati pokorjen. Kar mi ni najbolj všeč, priznam pa, da je udobno. Z vseh, razen s severne so ga okovali v jeklene poti.  Ki pomagajo trumam na njegovo teme. Tudi takim, ki sicer nikoli ne bi stali tako visoko v svoji državi. Ker je simbol. Veličine, ki Slovencem manjka na celi črti.

  Cilj mnogih, tudi čisto smrkavih planincev. Pri tem nimam nujno v mislih let. Ko sem prvič povohala višine, že je bil na spisku želja. Prvi. Včasih (poudarek je na včasih!), so mlajši bratje pametnejši, zato sem morala najprej trenirat. Ni tvegal, da bi me kar s kavča peljal na najvišjega v državi. Zato sem morali vadit. In to zelo.

Najprej me je vlekel na Grintovec, pa ne čez streho. Lepo naokoli, čez Mlinarsko sedlo in Mali Grintavec, pa po plezalni gor. Noge so dva dneva odpovedovale pokornost. Pa potem na Mojstrovko, na trening z zajlami. In ko se še nisem vdala, na Prisojnik, po Jubilejni, da so se malo tresle noge od višine in roke od napora. Vse brez samovarovanja in brez čelade. Takrat to še ni bilo in.

Potem sva šla na Triglav. Septembra 2004 sva šla iz Krme do Kredarice, čez vrh na Planiko in čez Kurico nazaj v Krmo. In po vseh pripravah se mi vzpon ni zdel nič kaj posebnega. Slovenka sem pa le ratala. Moj prijatelj Janez, ki je istočasno in že nekaj let pripravljal dvodnevni projekt »Triglav«, ter ga tudi ponosno izvedel je bil na mojo izjavo: »nič od hriba« ogorčen. Priznam, jaz sem zdajle malo tudi. A izjava je bila le posledica trde vadbe in zahtevnih priprav, ki so vzpon naredile enostaven. Pa nekajkrat sem se Atu tudi po tihem opravičila za tako nemarno opazko.

Od takrat sem bila na vrhu  22x. Vsako leto vsaj enkrat, navadno večkrat. Z vseh strani, tudi s severne, le da takrat nismo šli čisto na vrh. Sama, v dvoje, v skupini. Največkrat v soncu, pa tudi v oblakih, celo v nevihti. V gneči, pa skoraj sama. Hitro ali pa počasi. S spanjem v koči ali le za en dan. In nikoli nisem pomislila, da sem tu že bila ali da ne bom šla več. Vedno z dolžnim spoštovanjem in zahvalo na povratku.

Vedno mi je lepo priti na vrh. Vedno se rada dotaknem njegovih skal  in pogledam stokrat videne razglede. In vsakič se spomnim kakšne skale več, kakšnega pogleda, kakšne podrobnosti od nabranih spominov.  Zdi se, kot da si je vrh zapomnil vse moje prihode in mi odpre skrinjico spominov, ko se vrnem nanj. Včasih me navda z veseljem in srečo, včasih z otožnostjo nad minulimi dnevi.

O ja. Jih je, teh spominov. Nobenega grdega. Nekaj neponovljivih. Nekaterih, ki bi jih rada obudila nazaj. A Triglav je neizprosen. Vedno znova nov, tuj, vedno znova piše nove spomine. Pa vseeno se mi zdi, da me vedno objame. Ne vedno, včasih pa čutim njegova valovanja, ki se prelivajo vame. Mi dajejo moči in me navdajajo s srečo.

Ne vem, po kateri poti sem šla največkrat. Med najlepše sodi gotovo tista čez Plemenice, med najbolj dolgočasne tista iz Rudnega polja, med najbolj samotne stara Kugyeva in med najbolj razgibane Tominškova s kombinacijo vračanja čez Prag. Po desetih letih ukvarjanja z kolenogrizenjem mi ni nobena težka. Pazljivost zahtevajo pač vse.

Pa še kakšna pot manjka na seznamu. Ponoči recimo. Ali pozimi. Do Kredarice sem že prilezla, više pač ne. Očak pozimi mi vzbuja strah. Bila je že skoraj prilika, pa je ušla. A še je čas, za vse je še veliko časa.
Letos se je Očak skrival. Ves čas je delal mračen obraz, si natikal kapo, ob nenavadnih časih si je oblačil zimsko obleko ali odganjal z dežjem. Skoraj je že kazalo, da si bo od mene letos odpočil, ko je vtis popravil oktober. In Mateja. Z idejo, da gremo pogledat, če na Triglavu še stoji stolp.

 Lansko leto, ko smo bili na vrhu, sta stala kar dva. Res. Tisti, ki tam stoji že več kot sto let in en čisto čisto nov. Tega slednjega so privlekli na vrh za namen dokumentarca in ga potem zvlekli tudi nazaj dol. Onega pravega iz 1895 pa so pustili na vrhu, da kljubuje času naprej. Maskota Triglava, ki je na vsakem posnetku z vrha. Z zgodovinskim ozadjem, za katerega je poskrbel praktično sokrajan Jakob Aljaž. Domoljubje, slovenstvo, ponos, kljubovanje in nekaj iznajdljivosti je imelo prste vmes.

Meni za Triglav ni bilo treba dvakrat rečt. Meni ni treba za noben grič dvakrat rečt, kaj šele za goro. Obetal se je lep vikend, od koč je odprta še Kredarica, družba je bila že nabrana, Brane je dahnil svoj ja. V dveh dnevih se pa tudi kam pride.

Duhovni vodja in načrtovalec je bila v celoti Mateja, izbor poti Tominškova gor in čez Prag dol, glasovanja ni bilo. Pritožbe niso bile dovoljene. In smo šli.

Pozno zjutraj smo bili v Vratih, vstopnine na parkirišču očitno ne pobirajo več. Niso Bohinjci. Slednji  bi jo pobirali zagotovo in to od štirih zjutraj naprej. Tudi parkirišče je prijetno prazno, nobene poletne gneče ni na njem.  V bistvu se nam nikamor ne mudi, časa je do večera, večer pa je daleč.

Kljub temu spustimo kavo pri Aljaževem domu. Ampak samo zato, ker smo jo pili pol ure pred tem. Kar mimo jo mahnemo, široka cesta gre po ravnem in kot bi mignil smo pri velikem klinu, spomeniku padlim gornikom, kjer se odcepi Tominškova.

Nekaj obveznih točk za foto termine je na poteh do vrha in ta je ena njih. Pod, na, v, za, pri klinu. Nihče ni brez te fotke, če je le hodil mimo. Ne enkrat, vedno. Zato je zlasti vponka primerno zlizana in gladka.

 

  Odvijemo na Tominškovo in švic ure se začnejo. Da ne pozabim. Brane si je tokrat izbral čisto žensko družbo. Je rekel, da se mu ne da bosti s konkurenco in da bo sam s štirimi dekleti. Do povratka se mi ni zdelo, da mu je bilo posebej hudo. Mateja, Mojca, Sanda in midva, ekipa za vikend kot se šika.

 

Tominškova je taka… hinavka. Najprej gozd, pa potka, ki se zložno dviga. Razgledi na stene (če in kadar so), umirjen korak in klepet prav uspavata. Potem se nagib malo poveča, a še vedno tekoče leze navzgor. Nato pot preči grapo in kot bi se nenadoma zjezila. Postavi se strmo pokonci, skoraj stopnišče vodi hudo navkreber in nekaj časa sploh ne popusti. 

In ko že misliš, da je popustila, spet grize. Izkušnje vedo: pomagati se ne da, gor je treba. Bolj kot je strmo, manj korakov boš naredil. Ko se naveličaš zgubljati sapo, pač obstaneš. Višje kot si, večkrat obstaneš. Dokler smo v gozdu je to zaradi sape, potem pa še zaradi razgledov. Megle, ki nam nagajajo po poti se sem in tja razvlečejo in takrat je vredno ustaviti korak in pogledati naokoli.

Stenar nasproti, Luknja tam spodaj pod Bovškim Gamsovcem, Pihavec in dolina vrat, pa občasno kakšen košček Stene, nad glavo pa Cmir, ki svoje stene spušča do poti. Prelep košček sveta, četudi veliko obiskan, še vedno divji.

Kakšnih 800 višinskih metrov strmine je treba premagati, da pridemo do »prijetnih« strmin. Tistih, ki prečijo steno Begunjskega vrha po policah z jeklenico, s sem in tja zračnimi pogledi navzdol v dolino Vrat in pogledi s strani na severno Triglavsko steno.  Na manjšem sedelcu si nataknemo čelade in rokavice, pospravimo palice in ogrejemo prste. Do stičišča s potjo čez Prag bo bolj pestro in zanimivo kot le golo sopenje po klancu navzgor.

Babe lezejo ko hudič. Nič pritoževanja, nič kompliciranja. Če se gre, se gre. Menda Matejina šola. Še jamra ne nobena. Kot da upa. Ne jedo, ne pijejo, ne jamrajo…Kot da niso prave.

Malo dlje posedimo na stičišču poti streljaj pod Begunjskim studencem. Kaže, da ne bo nič od načrta, da zasedemo plažo na podih, saj se obeša megla. Tudi Očaka ni videti, upamo le, da ni šel na morje in da bo naslednje jutro tam, kjer mora biti. Dobro, da je pot dobro markirana. Kaj hitro bi se v megli na podih lahko zgubil, z malo smole pa telebnil v kakšno od številnih jam ali škrapelj ob poti.

Od smerokaza za Staničevo kočo do Kredarice se malo vleče. Pravzaprav ni več veliko, le kakšna Šmarna gora še, a pod nogami je že dobrih 1200 višinskih metrov in telesce bi imelo malo počitka.

Med hojo ni hladno, če pa se usedemo, hitro hladi. Zato pač ne sedimo, ampak se počasi vlečemo proti zadnjemu zavarovanemu pragu pod kočo. Še Kredarica se komaj vidi, okolice pa kot da ni. Zadovoljni smo, da smo za danes končali in v koči nas čaka prijeten vogal, na toplem. Po maši, se ve. Priporočiti se je pa treba. Temu je tudi namenjena kapelica poleg koče, ki je dobila v novejšem času še spremljavo malih vetrnih elektrarn.

Koča na Kredarici je najvišji slovenski sekret, če ne veste. Ne le da je najvišji, tudi smrdi kot prvak. Nič v ponos koči ni vonj, ki jo obdaja,a  tako zgleda mora biti. Ni med mojimi top kočami, izbire pa ta letni čas tako ni nobene v teh koncih. Kvečjemu v Žakljevem bivaku bi znalo biti še prijetno, a je na drugi strani gore, pa tudi nič prepričana nisem, da nas bi bil domačin preveč vesel. Seveda nas je preveč, dva pa bi se lahko tiščala, če bi bilo treba.

Sobo dobimo ravno za 5, drago je kot na morju. Za 10m2 sobe pokasirajo 100€ na noč. Brez hrane, itak. Če nisi član PD pa še enkrat več. Če primerjam zadnjo kočo v Avstriji, več prostora, zajtrk in topla voda, pa brezurinski vonj je stalo 22€.

 Koča je bila na pol polna, nekaj omizij pivsko glasnih, mi pa ob devetih pod odejami. Mrzlo ko pes je bilo do sredine noči, ko je Brane vendarle zaprl okno. Potem pa je bilo mraz še do jutra, ker je samo mislil, da je okno zaprl, pa ga v bistvu ni. Je bilo pa zato smrčanja manj, saj nas je bilo več budnih kot spečih.

Jutro je bilo pravih barv. Roza in svetlo modre barve so zjutraj vse, kar je videti nekaj minut. Vrhovi se trgajo iz teme en za drugim, pod njimi valovi oblačno smetanasto  morje. Ravno še ujamem vzhod pred kočo, ko barve postanejo zlate. Triglav zažari v zlatorumenooranžnih tonih in me toplo pozdravi.

Potem čar izgine, spet so tam le bele skale, sije sonce in kot da se pred nekaj sekundami ni dogajal čudež. V takih trenutkih me motijo le ljudje okrog mene. Ki imajo toliko povedati, namesto da bi molče opazovali rojstvo. Izginem na toplo hranit spomine in popit prvo kavo.

Mraz je, zato si vzamemo čas, da bodo sončni žarki opravili svoje. Odtajali jeklenice in pogreli skalo, pa če se le da, ne priklicali oblakov. Precej čez osmo je, ko se postavimo v kolono za vrh. Nas 5 samo, poletne gneče danes ni.

Lepo je prijeti za skalo. Pobožati Očaka, ki je od poletja že utrujen. Verjamem, da težko čaka zimo, da si odpočije in kak dan celo sameva. Čisto prazen tudi danes ni. A v primerjavi s poletnimi zastoji gre danes precej tekoče. Za 5 minut postanemo na Malem Triglavu in opazujemo megle, ki se začenjajo zaganjati z juga. Na eno stran meglena stena, na drugo sonce, vmes pa greben z Malega na Veliki Triglav. Tega se opisati ne da. Treba je biti tam. In sliki pridružiti zvoke ter rezek oktobrski zrak.

Na vrhu je sonce, pogledov le pol. Veseli mladci se pri stolpu slikajo napol goli, oviti v zastavo, stolp niti trenutek ne sameva. Kdor se ne slika po telefonu sporoča najbližjim o svojem podvigu ali slika razglede. Jaz pa bi izključila zvok in okolico in sedela. Z mislimi in razgledi. In spet z mislimi…

Res, tale Očak zbuja v meni čustva. Veliko njih. Kot bi se menil z menoj. Kot da pozna vse odgovore. In vedno moram z njegovega lepega temena, preden dobim vse. Morda se zato pogosto vračam.

Navzdol gre hitreje in kot bi mignil spet pijemo kavo na Kredarici. Še sije oktobrsko sonce, nas pa čaka še nekaj uric sestopa. Malo navijam za pot za Cmirom, a ne požanjem posebnega navdušenja, zato ostane pač čez Prag. Jaz vem, kakšna je, Mateja se morda rahlo spomni, za druge je pa tudi čas, da jo spoznajo….

Že malo pod Begunjskim studencem nas spet zagrne megla. Spremlja nas skoraj do konca poti čez Prag, gosta in lepljiva. Nekaj časa se zdi celo soparno. Lepo sestopamo, čez vse zahtevnejše dele smo malo previdnejši, drugje pa tudi, saj  je pot precej pošodrana. Ko zlezemo še čez Medvedovo skalo, 10m prag, po katerem je cela pot dobila ime, smo že skoraj na konju.

A kdor je tu hodil dol ve, da še zdavnaj ni konec, do Doma v Vratih se vleče kot čreva, utrujenost pa doda svoje. Zadek začne počasi ostajati zadaj, kar je pripisati vedno bolj poglobljenemu klepetu in/ali   mehkim nogam. Kolena že občasno trkajo skupaj in nasmeh ni več najširši.

Bistrica je čudno rumena, v zgornjem toku jo je manj kot poleti, pa tudi plaža ne dela. Nikogar ni, ko zavijemo na magistralo do Doma, le za nami je občasno slišati skupino Korošcev, ki smo jih prehiteli. Je pa zato polna terasa pred Aljaževim domom. Prileže se malo počitka ob pijači in s prislonjeno ritjo.

Škoda le, ker se je Triglav spet skril. Le enkrat na hitro pokuka iz meglic in kot bi pomežiknil. Saj vem, tudi jaz te imam rada.

Tehnične podrobnosti:

Višina: 2864

Višinskih: prvi dan ….   Drugi dan
Čas: prvi dan, drugi dan    (ni realen zaradi pogostih počitkov)
Km: Prvi dan… drugi dan….