Spanje v kočah. Najprej zvečer zebe. Pri čemer mislim običajne okoliščine, to je, da ni podlage pol litra šnopca ali podobnih substanc in da zlezeš v posteljo sam. Kar je včasih nujno zaradi širine postelje in (ali) zaradi okolice. Potem poslušaš zvoke naokoli. To me je vedno po svoje zabavalo. Še dobro, da sem zvečer tudi doma hitro za v posteljo (khm, no!), tudi v kočah me hitro odnese. Sploh če čez okno gledaš črno nebo posuto z zvezdami.
Potem se prebudiš prvič. Nekako se ti zdi, da je zmanjkalo
zraka. In da bo mehur potreben sprehoda. In upaš, da bo še šlo, vsaj do jutra.
Kar povzroči, da kakšno uro ne moreš zaspati. Ko končno opraviš, kar bi lahko
že v začetku in se vrneš v sobo, bi šel najraje še enkrat ven. Zrak je kar
gost, včasih še v oči peče.
Potem se dvakrat obrneš in spet odplavaš sanjam naproti.
Lahko tudi ne. Sosed ima na nočnem redu spravilo drv, žaga kot za stavo. Ko se
obrne on, nekje zadaj lovi zrak kdo drugi. Če le ujameta ritem, lahko zaspiš.
Običajno se vmes močno segreje. Slačiš nogavice, pa zgornji
puli, če je nujno še hlače. Mnogo bolje. Pa malo splahneš grlo. Z malo sreče te
začne spet tiščat na posvečeno mesto. Jutranja zora, ki oblizne najvišje špičke
je kot neke vrste odrešitev. Noč je minila, naspan si za silo in komaj čakaš,
kaj bo prinesel nov dan. Ogledaš si še nočne sobne pevce, petnajstič zložiš
ruzak, se oblečeš in odtavaš slikat vzhod.
Pa mi je spanje v kočah vseeno všeč. Ima nek svoj čar. Če
nobenega drugega potem tega, da si nekje visoko, nekje daleč od civilizacije v
okolju, ki zdravi vse težave tega sveta, brez da bi zinilo besedo. Še eno
krasno lastnost ima spanje po kočah. Nenormalno ceniš svojo posteljo naslednjih
nekaj dni.
Slovenci v gorah smo prava nadloga. V koči piše zajtrk ob
7.30, mi stojimo pred vrati že pol ure prej. Ne Italijani, ne Avstrijci,
Slovenci! Nas 16 in še 2, tudi naša, a v solo zasedbi. Jutranje pomečkani
oskrbnici ne ostane drugega, kot da pripravi zajtrk. Ob pol osmih smo že vsi na
terasi, večina ima že nahrbtnik na hrbtu in palice v roki. Odhod je seveda
najavljen šele ob osmih. Ker smo pridni, gremo prej.
To ne pomeni, da bomo prej nazaj. To pomeni le, da bomo dlje
prišli. Tako nekako. Dominov cilj danes je rahlo nedoločen. Zagotovo na Mali
Laserzwand in, ker je zraven, zagotovo na Velikega. Limit hoje je postavljen na
dve uri navzgor, potem pa nazaj. Če bo kaj časa, bi šel še tja pod Roter Turm,
če se le da malo še čez na drugo stran poiskat kak prehod, pa potem še nekam,
ampak ne razumem točno kam.
Oba Laserzwanda sta v okolici najbolj prijazni gori, če se
jih postopiš s strani od koče. Če jima stopiš za hrbet, pokažeta velike zobe.
Mi smo šli od koče in o poti ni kaj dosti napisati. Urico vzpona na Malega, še
15 minut do velikega, pot je enostavna, strmino ima spodaj, razglede pa zgoraj.
Eno samo veselje za malo utrujene noge od včeraj, za oči pa itak. Ko pridemo
pod Roter Turm je strmine konec, mi zavijemo v levo, na desno pa bi lahko vdeli
Panorame Kletterweg, ki naslednje nekaj ur pleza čez vse vrhove in se preko
Sandspitze spusti spet v dolino.
Čas je bilo posedeti na obeh vrhovih, skupinica se je
odločila povratek okrasiti še z Shöttnespitze, vršičkom, ki stoji med Velikim
Laserzwandom in Roter Turmom in do katerega se pride po ravnem, potem pa je
treba nekaj metrov poplezati na vrh s križem. Kot kronica se zdi, gledano od
spodaj.
Dan je umit, razgledi tudi. Kar nekaj časa porabimo za
lociranje vrhov. Nedvomni zmagovalec je Veliki Klek, pa Grossewenediger, pa za
Ankogel se tudi strinjamo. Chivetta je tam zadaj, pravijo. Dvakrat v planu, pa
nikakor na njo. In cel venec od včeraj znanih gora, Sandspitze nasproti nas, ki
z vršno glavo spominja na Očaka. In iz vsakega malo obetavnega prehoda prileze
ven zajla ali pa so vidna sidrišča.
Toplo je in kar prehitro je treba dol. Ni sicer povsem
jasno, kam se mudi, saj se vračamo v kočo po stvari (da nismo vsega vlačili
gor), do doline pa ni tako zelo daleč, več kot uro (pri običajnem dirjanju od
pira do pira) ne bomo rabili. Smo mislili mi. Na koncu je bilo jasno, da ni le
eno uro…
Vrnemo se po skoraj isti poti, le najbolj strm del zamenjamo
s prečenjem melišča, pa še nazaj gor na koncu ni treba hodit. Pospravimo
stvari, si privoščimo prigrizek in kavo, se poslovimo od prijazne koče in gremo
proti avtobusu. Nejc nas je zapustil že prej, da najde avtobus in nam ga malo
prezrači.
Stvar se zaplete v prvem križišču. Sledijo nekakšna pogajanja, ki ne kažejo nič obetavnega. Zmaga struja »gremo tle!« in pozadina gre pač za vodjo. Kmalu se izkaže, čemu so pogajanja potekala. Naenkat ne gremo več dol, ampak gor. Majčken »vzponček« bo še, pomomlja Domin. Na koncu »majčkenega vzpončka« jih nekaj že prodaja planinsko opremo in benti nad klanci, soncem, Dominom in vsem okrog.
Pot po imenu Rudi-Eller se namreč dviga pod stenami obeh
Laserzwandov, v pomoč je na nekaj mestih jeklenica, celo malo snega prečimo in
dviga noče biti konec. Ko je glava naračunala uro spusta, sledi pa dobre pol
ure vzpona, zna biti razpoloženje problem. Ko že petnajstič tolažim pozadino,
da zdaj pa gremo res verjetno le še dol, se pokaže spet nov ovinek za gor…
Končno prispemo na vratca na skoraj enaki višini kot je bila koča in pot se tokrat
res prevesi dol, pa še v senco.
Sledi nič kaj prijeten spust po razmajanem velikem melišču,
ki ni uporabno za meliščni sestop, ampak zahteva previdnost na vsakem koraku.
Potem pot zavije spet levo pod stene in spusti še nekaj metrov navzdol po žlebu
in jeklenici. In se potem spet…. obrne navzgor!
Včasih poti pač zahtevajo močne živce. Lahko bi šla dol
400m, kot gre npr. ena lepa na Grauzarijo. Pa moraš potem spet nazaj. No tu
tega preizkusa ni bilo, vzpon je bil zadnji, potem je šlo le še dol. V
nasprotju z razpoloženjem, ki je šlo gor. Po eni uri smo bili na isti višini
skoraj kot na začetku, pa smo ves čas hodili gor in dol.
Če odmislim malo nervoze in slabe volje (ne moje) se je meni
zdela pot lepa. Zanimiva. Veliko bolj kot makadam na običajni. Z lepimi
razgledi, pod previsnimi stenami. Še melišče sem videla kje bolj zoprno. Ampak
o teh vtisih vsaj nekaj časa ni imelo smisla razpravljati. Ker okrog mene ni
bilo nikogar, ki bi se čisto strinjal.
Potem se svet spremeni. Naenkrat smo na mehkih travnikih,
poraslih z zlatimi macesni in z razgledi na špice vse okoli. In občasno do gležnjev
v blatu, ki so ga pridelale krave pohodnice. Saj poznate tisto shojeno potko,
kadar gre h koritu po njen 50 krav. Ne pravijo jim zastonj šavre.
Čelo skupine dobi pivski korak. Korak, ki je pospešen zaradi
bližine koče, gostilne ali bilo kakršnega drugačnega objekta, da le točijo pir.
Potrebno je ostro posredovanje, da za hip posedemo na zadnji planini Weisstein
Alm, kjer teče čudovita hladna voda in ponujajo izbrane razglede. Za 5 minut
rečemo in morete mislit, čez 4 in pol nas Domin obvešča, da bo pavza potekla.
Ne spomnim se, da smo v bifejih kdaj tako natančni.
Potem tečemo dalje, res pa je, da smo po nekaj minutah na
cesti in še v nekaj spet na začetku v koči Lienzer Dolomitenhutte, kjer smo včeraj
začeli naš potep. Kava že paše, za pir trdijo, da še bolj, še bolj pa paše pri
avtobusu sezuti čevlje in malo pomigati
z vročimi prsti.
Zdi se mi, da bi morala napisat kakšen zaključek. Pa mi ne
pade nič na pamet. Dva dneva sta me izpolnila. Temu se reče sreča.
Tehnični podatki:
Višina: Veliki 2614, Mali 2568Višinskih: 376 do vrhov in 160 v povratku v dolino
Čas: uro in pol do vrhov in 4 za povratek
Km: ocena 9, ura se je nekje uprla seštevat
Ni komentarjev:
Objavite komentar