Kamniški dedec, 1583m , 20.9.2014

 Poznate tisto, ko vas dva dni ni bilo doma, otrok pa je bil? Kdo neki bi vlekel dolge lase iz lijakov in jih pobiral po kotih, če bi mami nekam šla za mesec ali dva? Najbrž ji delam krivico, saj niti ne ve, da jih pušča za seboj, če pa jih vsak dan sproti kradem iz vidnega polja, vlečem iz sifonov in pobiram po vogalih, cunjah, kremah, krtačah…. In zraven premišljujem, kako enostavno je vse skupaj. Nekateri za tovrstne pucarije uporabijo lepe vikende, jaz pa pobiram kar sproti pred tuširanjem, vmes zložim v pralni stroj in med ščetkanjem zob pobrišem ogledalo.  Za menoj pa je najlepši vikend prebit v gorah letošnji in nanj me spominja muskelfiber po ramah in rokah, ter spodobne modrice por rokah in nogah. Toooo!   Ampak to bo v drugem blogu.

Z glavo navzdol nad banjo razmišljam o zaostanku v pisariji. Še dobro, da nisem pisala bloga takrat, ko sem šla v gore 10 dni zapored. Ne bi zneslo. Treba bo obdelat naše Dedce, potem pa naprej.

O eni lepi gori vam moram  napisat danes nekaj stavkov. Spada v domeno spolov. In gora, seveda. O gori, ki ima, vsaj za moje pojme, precej logično ime. Dedec. Kot protiutež Babam, ki jih v naših gorah najdemo tudi nekaj. Za slednje pravijo, da dobijo navadno ime zaradi dveh vrhov, ki se držita tako skupaj, da dajeta vtis nedrja. Morda. Lahko tudi zaradi sitnih pristopov? Ali pa zaradi muhavosti? Kdo bi vedel. Babe imamo razmetane po vseh naših pogorjih, večje, manjše, malo bolj ali malo manj divje.

Za razliko od »razmetanih« Bab se Dedci držijo na kupu. Precej življenjsko. Kot v oštariji, recimo. Vse štiri bomo našli v Kamniško Savinjskih Alpah. Celo tako daleč so šli, da se gledajo. Navaden Dedec stoji pod Mokrico, Lučki nad Korošico, Kranjski se je parkiral pod Konja in se tišči Babe (Lučke), naš, Kamniški, pa dežura na začetku Zeleniških špic in ves čas nadzira pot proti Kamniškemu sedlu.

Če naj bi imele tipično obliko Babe, jo imajo tudi Dedci. Noben ni šilasta konička (si morete mislit?), vsi so lepo zaobljeni in čokati naokrog obrnjeni U-ji. Oblika ne spominja na močna ramena, na primer. Se zdi, da imajo prav tipično obliko najbolj pomembne moške glave. Recimo. Ne mi zdaj spraskat oči, prosim. Vsake imajo svojega malarja.

Predlog je padel popoldan, ideja pa Boštjanova. Tudi meni se je motal že kak dan pred tem po glavi, sploh glede na letos že običajno »žbljak« napoved. Za dopoldan bo še, popoldan pa niti bog ve kako. Dve babi sva bile torej ta dan povabljeni z dvema dedcema na tretjega dedca. Pa še nobenega ljubosumja ni bilo vmes.

Izhodišče, tisto osnovno za Dedca je v Kamniški Bistrici. Zagnani ekologi lahko pri Domu v Kamniški Bistrici pustite avto in se odpravite naprej peš, najprej v smeri Kamniškega sedla. Tisti manj zagnani in teh je praviloma več, se zapeljejo naprej proti Jermanci, kar prihrani 300 višinskih metrov in urico hoje.

Mi nismo bili zagnani. Mimo Doma v Kamniški Bistrici smo se zapeljali brez pomisleka, nadaljevali po makadamski cesti mimo spomenika žrtvam gora, ignorirali tudi odcep proti Žagani peči in spodnji postaji vlečnice za Kokrsko sedlo. Makadamska cesta proti Jermanci se nadaljuje naravnost in je letos v kar solidnem stanju, le ozka je še vedno in precej sitno se je srečati z avtom iz nasprotne strani. A običajno zjutraj vsi vozimo gor, popoldan pa dol in na njej ni ostal še nihče.

Smotana napoved posledično pomeni tudi precej prazno parkirišče na Jermanci, kar je sicer ob sobotah zjutraj bolj redkost. Tako lepo jih pripeljem do tja, da Tatjani še do bruhanja ni. Vsaj reče ne nič.
Začetek je lagoden, kar po ravnem. Do konca ceste, kjer je prostora še za nekaj avtomobilov, potem pa stopimo na udobno stezo, ki se v parih minutah združi z markirano potjo iz Kamniške Bistrice. Zelo hitro smo v Klinu, ki je za današnjo pot pomemben. Klin je mesto, kjer je konec udobja in ravnine, če greste proti Kamniškemu sedlu. Do tu se sicer pot rahlo dviga. Tu pa se, takoj za  malo trhlo klopco na levi strani, najprej čisto malo spusti, preči manjšo grapo in nas skuša potegniti v desno. Pozorni moramo biti na smerokaz, ki kaže v levo in takoj za njim se začne vzpon. Desna pot pa je sicer bolj izrazita in izgleda bolj mamljiva, le sedlo, kjer znamo končati je drugo kot Kamniško. Temu drugemu sedlo se reče Srebrno in pripelje po precej slikoviti, pa tudi zahtevni poti skozi Repov kot pod Planjavo točno na drugi strani.

V Klinu se tudi mi poslovimo od markirane poti in gremo v desno, v smeri proti Repovem kotu. Pot je lepa, ni pa več markirana. In skoraj za prvim ovinkom moramo biti spet pozorni na stezico, ki se odcepi v desno proti potoku Sedelščku. No, letos se je nekdo potrudil in postavil meter visokega možica, tako da tudi slabovidni več ne bodo zgrešili odcepa.

Sedelšček je potok, ki je v tem delu naredil lepe tolmune. Bila so že leta, ko so bili tolmuni polni vode in prav prijetna osvežitev v vročem dnevu. Včasih je znalo biti prečenje sitno. Letos so tudi tu vidne posledice požleda in struga je polna podrtih dreves, tolmuni pa prazni. Je pa zato prečenje čisto enostavno, podrto grapo na drugi strani preči lepo uhojena stezica, ki nas dvigne na robove strmega pobočja.

Sem že omenila, da je od tu naprej pot lovska? Če nisem, naj zdaj. Lovci imajo poleg bolj znanih lastnosti kot je lovljenje, krmljenje živali in pretiravanje še eno zelo dobro lastnost. Znajo namreč delati poti v sicer grozno strmino na način, da sploh ne veš, da se vzpenjaš. Mihelič je nekoč napisal, da z rokami v žepih. Tudi ta je nekako 20 minut od prehoda čez Sedelšček takšna. Lepo umirjena, z leti vedno širša, nič naporna.

Pripelje nas do lovske koče. Včasih me prav firbec matra, kdaj neki je kdo v lovski koči. Nikoli nisem pri nobeni lovski koči srečala še nobenega lovca. Pa so vse lepo urejene, vzdrževane, vidi se, da so obiskovane. Tudi ta se ponaša z urejeno okolico in klopcami in mizo z magičnim razgledom tja nekam pod Brano, Planjavo in Zeleniškim špicam. Nikogar nikjer, le mi 4 udarimo eno politično.

Cela pot do sem je eno navadno zavajanje. Nepoznavalec bo mislil, da bo z rokami v žepu in brezšvicno prišel tudi na Dedca. Pa bi se hudo motil. Od koče dalje so si lovci umili roke in jih pot ni nič več zanimala, njeno traso je prevzel kakšen zariban Kamničan, tak, ki nima časa hodit z nega konca brega na drug in jo je postavil pokonci. Naslednje pol ure se zdi, da bo treba počasi uporabiti še nohte, pot je strma in neusmiljena, tako da izgine vsa romantika lovskih poti. Roko na srce, kaj dosti na široko je tam niti niso mogli speljati, a vseeno. Od lovcev se avtorji te poti  niso čisto nič naučili.

Pot se dvigne pod vzpetino z imenom Črni vrh in vzpne na njen greben, kjer se tudi umiri. Bitje srca tudi. Skoraj ne vede prečimo vrh tega Vrha, potem se celo nekoliko spustimo. V lepem gozdu smo in sem in tja uspe skozi veje pokukati tudi stena Dedca. Le še en vzpon nas čaka, prečno v desno na sedlo pod Dedcem, kjer se čez ne da več (globoko), ampak levo. Vmes nas čaka še malo koreninjenja.

Pot je preprežena z grumpastimi (po Tatjani) koreninami, ki v mokrem ne nudijo posebnega veselja, sploh glede na strmino pobočja pod potjo. Ko smo na grebenu pa je skoraj škoda, da je tako kratek. Ozek, razgleden skalni grebenček nas pripelje pod čok. Kjer lahko mirno odložimo palice, razen če ima kdo posebno voljo, da se do vrha ukvarja z njimi. Skoraj navpične stene po dolgem prereže izsekan žleb, po katerem si malo z rokami pomagamo do vrha. Dosežemo ga v parih minutah in nič ne bi imela proti, če bi trajal že kar od lovske koče gor.

Vrh je prav luštkan. Povsem neprimeren za igranje nogometa ali odbojke, za golf pogojno, odličen bi bil za kartanje. Kjer sediš in ne rabiš več kot metra prostora. Okrog in okrog je obdan s prepadno steno, za nas štiri pa je bilo prostora ravno dovolj.

Za razliko od zadnjih dveh pristopov je bil tokrat tudi razgleden. Oblačnost, kar jo je bilo, se je zadržala po kotlinah ali pa precej nad nami, zato je pred nami ležalo ali štrlelo vse, kar šteje: Brana, pa Kamniško sedlo, pa pot skozi Repov kot in Planjava nad njo, Zeleniške špice, Luči dedec, Rzenik in Konj, da naštejem le največje. Čeprav seže le nekaj čez 1500 je med boljšimi razgledniki tu okoli. Dedec kot se šika. Naužili smo se razgledov in vafljev, ki jih je od nekod potegnila Tatjana (in jih ni hotelo zmanjkati), malo pomodrovali, potem pa smo se vrnili po isti poti. Pri lovski koči so ugasnili še sonce, marel pa nam ni bilo treba odpirat.

O tem, kako sta dve babe zaposlile na isti dan tri dedce, pa še prepira ni bilo posebnega, smo predebatirali na zaključku pri Jurju, prijetni gostilnici, do katere pridete, če takoj za mostom od Doma v Kamniški Bistrici na povratku proti Kamniku zavijete v desno. Pri Domu je bil dren, pri Jurju pa sploh ne. Lušten vrh, lušten dan in luštna družba.

Mam rada te naše Dedce. Svojega posebej.

Tehnične podrobnosti:

Višina:  1583
Višinskih:  682
Čas: 4 ure
Km: