Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, minilo je poletje! Še
enkrat pogledam ven. Minilo je poletje! Sigurno zato, ker se vlada spravlja na
kup toliko časa in nihče ničesar ne naredi. Treba bo interpelacije. Nemudoma.
Že jutri! Samo preveriti moram, če se jim je mandat sploh že začel. Potem pa
takoj.
Pa sej je tudi jesen lepa, saj vem. A vseeno. Občutek, da
prihaja jesenski dež in megla me letos nič ne navdaja z dobrim razpoloženjem.
Zdi se mi, da si nikakor ne morem sprazniti glave, tam kjer to najlepše gre, v
gorah. Ko da mi je kdo kriv. Doza, ki je robim je pač občutno večja od te, ki
sem jo nabrala letos. Saj ne da je konec sezone. Bolj zoprno je, ker se niti
začelo ni dobro.
Doma itak ne sedim. Čeprav po Sloveniji pada dež, se vedno
najde kakšna luknja modrine. Po navadi celo več, kot jo obetajo
vremenarji. Tako sva šla sonce iskat na
Primorsko. Navadno smo tja hodili, ko je povsod ležal sneg ali pa po prve žarke
spomladi. Tokrat je bila to že septembrska best choice…
Knjižico SPP poznate? Najbrž tudi imate, če vas zanima
mojevrstna kracarija. Pride prav, ko ne veš, kam bi šel. Tja, kjer je prazen
prostor za štempelj. Če so trije zapored, še boljše. Kar se slednjega tiče, je
po Julijcih malo težav, saj ni čisto enostavno npr. na Triglav pa potem še na
dva sosednja vršička. Noge odpadejo. Tam po Pohorju, Prekmurju in Primorski pa
čisto lepo gre. 
Tale je bila že taka. Ker imava dve knjižice z različno
letnico, so bili na razpolago še celo 4 štemplji. Zadnji štirje v knjižici, v
naslednjem vrstnem redu: Socerb, Osp, Tinjan, Ankaran. Od tega je en grad, eno
plezališče, en vrh in ena gostilna. Ni kaj, za vsakega nekaj.
Pot, kot sva jo izbrala midva, ima še eno zanimivost. Taka je
kot teren za skateboarde: najprej dol, pa malo po ravnem potem gor, pa z druge
strani dol in spet nazaj gor. Za razliko od boarda navzgor ne gre samo (nekaj
časa), ampak moraš kar sam porivat svojo rit proti vrhu. Je pa res, da ni šlo
za kakšne ekstremne višine in daljave, tako da noben jamr ni na mestu.
Začela sva torej na najvišji točki zgoraj. Višje ne gre.Pri
gradu Socerb, kjer na grajskem obzidju najdeš prvi žig. Že imava. Od zadnje
ture, ki se je začela tu in je šla v Glinščico.
Zdaj sva šla točno v drugo smer in za ogrevanje dol. Po lepih grajskih
stopnicah, na cesto in skozi vas, pa kar do glavne ceste in tam na desno.
Skoraj takoj nas s te ceste, spet na dol, usmeri nova markacija.
Pot ni nič zahtevna. Bolj zložno kot ne se spušča skozi
primorski gozd, niti mokro ni bilo preveč, razen tam, kjer je pot strma in
ozka. Itak. Pa takih delov ni veliko. Nekje v sredini se pot približa zanimivi
grapi, njeni robovi so iz nenavadne kamnine. Mojemu laičnemu očesu se zdijo
bolj posledica vdora kot pa kakšnega dolbenja vode. Kmalu prideva tudi do majhne
lesene ute, verjetno lovske opazovalnice. Skoraj ob poti, nad grapo stoji. S sedišči,
ne le stojišči. 
Nekje precej spodaj faliva markacije in zavijeva po lepšem
kolovozu dol, pa nič hudega. Vidi se, da se vse poti stekajo v dolino, kamor
morava priti, smer je tudi ok, zato kar nadaljujeva. Pot naju najprej pripelje
v oljčni nasad, nato pa v spodnji del vasice Osp, kjer nadaljujeva levo po asfaltu
proti središču vasi in plezališčem.
Po vasi se greva malo iskanja zakladov. V spominu od dolgo
nazaj imam hišo, kjer imajo žig SPP. Ni privezan, čuva pa ga gospa, ki sama
osebno poskrbi, da se žiga ne dotakneš, ali ga bog ne daj vzameš. Jaz ga že imam,
Branetu ga je pa treba zrihtat. Če bi vedela, da se bova tu vračala, bi si
prihranila tistih nekaj deset zoprnih asfaltnih strmih višincev. Pa nisva. Malo
po nosu, malo z vprašanji pristaneva pred kraško hišo v vrhnjem nadstropju vasi,
ravno ko mimo primaha starejši gospod. In nama pove vse. Da: žig tu je, da ga
ne rabiš, če ga imaš od Socerba in da nimajo nič drugega kot vino. Kasneje
ugotoviva, da ga v novi izkaznici sploh ni več. 
Spustiva se nazaj dol na dno
doline, za markacijami in proti Tinjanu. Pot pelje mimo kampa. Pa ne le
mimo kama, tudi mimo kmetije odprtih vrat, s prijaznimi klopmi na vrtu in
odprtim šankom. Kava že prav paše. Lep konček je tu, mimogrede, seveda se do tu
da z avtom, zato bo kdo težko razumel najino spuščanje s Socerba. Povem vam, da
je takole peš bolj zanimivo.
Do sem sva rabila debelo uro in kakšno uro je še od tu do
Tinjana. Pot ni nikjer strma, prav udobno se dviga z leve proti desni, preči
gozdove in velik lep travnik. Za hrbotm imamo ves čas razgled (kadar se odpre,
seveda) na plezališča v Ospu. Tik pod vrhom Tinjana je razgledna točka. Kraški
rob, viadukt nad Črnim Kalom, Osp, pa morje seveda in tam čez, čudno daleč
Socerb. Res ni toliko hoje kot je videti oddaljen s tega mesta.
Prihod na Tinjan je nekako zanikrn. Pot gre med ostanki
starih hiš, ki se že zaraščajo in po katerih se obeša bogve koliko stara, zdaj
že podivjana trta. Levo stoji novejša hiša, v katero upam ne vdirajo kače z
druge strani. Nedvomno zmagovalka pa je figa, ki polne veje obeša nad pot. Pa
reci da ne boš rabutal. Niti sva rekla, da ne bova, niti sva šla mimo.
Uporabila sva prednost višine in Brane je hitro posmukal dve figi. Matr so ble
dobre… Ni boljše fige od tiste z drevesa in če je še narabutana, ji ni
konkurence.
Potem sva zaman iskala žig po Tinjanu. Našla sva sicer steno
z napisom žig in sledi odtrgane vpisne skrinjice, to pa je bilo tudi vse. Tako
je človeku čisto jasno, zakaj ga gospa Elica v Ospu čuva tako ljubosumno. Pa se je na koncu
vendarle izkazalo, da žig je. Le ne na Tinjanu. V Ankaranu.
Tinjan niti ni gora, kot bi si jo predstavljali. Na vrhu je
vas, cerkev in stolp, pa vse je poasfaltirano. Je pa seveda hrib, ki ga lepo
vidimo tudi z avtoceste. Ko se zapeljemo čez viadukt na Črnem kalu ga imamo na
desni, prepoznavnega zlasti po oddajniku. Na vrhu poleg cerkve je tudi pipa z
vodo, tako da popotnik žejen naprej ne gre. Gostilne ni bilo videti.
Od tu pelje SPP naprej, najprej dol s Tinjana, potem pa po
gričih do Ankarana. Z malo sreče lahko pridete v Ankaran pijani kot mavre.
Preveč blizu vinskih kleti vodi ta pot in prijazni domačini z veseljem
poskrbijo za degustacijo vseh sort grozdja, ki raste tod okoli. O tem bi kaj več
znali povedati naši vrli planinci iz PD, ki to izkušnjo imajo. Jaz pa tu ne bom
špecala, kdo vse je z lovorovim vencem na glavi prišel do zadnje točke SPP, kdo
je pel (mislil vsa, da poje) od veselja in tudi to ne, kdo je od tam naprej
pozabil, kje je na pohodu bil.
Midva tokrat nisva nadaljevala, saj bi bilo za povratek
predaleč, vrnila sva se po isti poti do Ospa nazaj in sept malo posedela ob
hladni pijači. Gostov niti ni manjkalo, tudi v kampu je bilo živahno, predvsem
pa se je na veliko sušilo. Ja, dež kampistom pač ni najboljši prijatelj.
Za povratek sva si izbrala pot čez Kastelec. Na markirani
poti proti Socerbu je treba biti malo pozoren, saj se kmalu na desno odcepi
pot, ki nas pripelje do omenjene vasi. Najprej malo bolj strma, potem pa sicer
v vzponu a lepih okljukih nas dvigne nad plezališča in pripelje na izravnavo
pred vasjo. Pot je lepo sledljiva, le tik pred vasjo hudo zaraščena. Pa ne
dolgo. Ko stopimo na glavno cesto jo le prečimo in nadaljujemo na drugo stran, vzpenjajoč
se najprej skozi vas, nato pa do hrbta hriba, kjer nas oznake za Socerb
usmerijo levo. Meni je bila ta pot lepša od tiste, po kateri sva se spustila.
Pri že omenjenih oznakah v levo nas markacije sicer usmerijo
čez ograjo v goščo, ampak čisto brez potrebe. Namesto spotikanja in ukvarjanja
s trnjem lahko prav udobno na zunanji strani ograje sledite makadamski poti, ki
vas pripelje pod grad. Ko stopite na asfalt je le še nekaj minut do parkirišča
pred gradom, vmes pa lahko stopite pogledat še edino podzemno cerkev pri nas.
Lep, priporočljiv izlet je tole. Ni skrajno gorniški, ampak
nahodite se. Ni ekstremnih prepadov, lahko pa se preizkusite tudi v plezanju,
če vas ravno srbi. Midva sva vzela dan, kot da ga ne bo konca in izrabila vse
sončne žarke kar jih je bilo.
Ker sva na poti nazaj, glede na to, da je bila v klanec,
spet spustila vso vodo, sva se zapeljala še do Ankarana, po zadnji žig. Izkazalo
se je, da je v bifeju v Ankaranu (na prvem krožišču v mestu zavijete desno in
takoj spet desno na veliko parkirišče) ne le zadnji žig SPP, pač pa tudi
predzadnji, tisti s Tinjana. Tako sva napolnila dan z vtisi in pol strani
knjižice z žigi. Če to ni bogata bera. Pa še tiste fige… Brane je hotel zaradi
njih še enkrat na Tinjan, pa mu nisem pustila. Sva jih raje kupila doma. Pa
niso bile niti pol tako dobre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar