Proti Triglavu (Dolič), 2151m, 25.-26.8.2014

Bilo bi osmič. Če ne bi bilo če-jev. Tako je bilo šestič. Ne sicer popolno, hribovsko pa vseeno. Morda je bila kriva številka? 13 nas je bilo. Ne, itak. To je tako srečna številka. Mogoče smo ravno zaradi nje imeli dosti pameti in nismo rinili v veter, meglo in dež. Finale je torej odpadel, vse vmes pa ne.

 

 

Vsi imamo nekaj tradicionalnega: vsaj enkrat na leto na morje, ob istih datumih na skupna kosila, eni gredo tradicionalno na kakšno mašo, lahko tudi na Kredarico, drugi spet na kak vrh. Vsi gremo recimo tradicionalno na britof. Vmes pa večina nikamor.

Točno 8 let nazaj sem uvedla službeni team building. Eni hodijo v adrenalinske parke, drugi na seminarje meditacije, tretji na popivanje v Španijo, mi gremo konec avgusta vzpon na Triglav. Zakaj? Meni se je zdelo najlažje, da si zapomnim, koliko mandata še imam. Večkrat ko gremo, krajši je mandat, vmes sem ga enkrat obnovila in to je to. Kdo pa bi stalno gledal na letnice in koledarje.

V bistvu se mi je zdela dobra ideja. Čisto drugače je delati s sodelavci, posebej tistimi, ki jih manj poznaš, dokler jih ne spoznaš še v kakšnih drugačnih okoliščinah. Pisarne, telefoni in sestankovanje so ena stvar, ko pa je treba zapreti usta in poprijeti za jeklenico, morda popaziti na sodelavca ali mu pokazati kakšen stop, pa je to nekaj povsem drugega. In povsem drugače je, če se srečamo speglani, dišeči in v kravatah, ali pa malo poležani, slani in v hribovskih cunjah.

Še nekaj je očitno. Besedna korajža in trden karakter sta obratno sorazmerna z udeležbo na vzponu. Bolj kot je kdo gobcav, kritičen in »pogumen« za mizo ob piru, manj verjetnosti je, da bo z nami kdaj korakal proti vrhu.

Udeležba vsako pomlad je rekordna. Pridušanih, da letos pa zagotovo, neverjetno veliko. Bližje ko je konec avgusta, bolj tiho postaja in več izgovorov se pojavi. Zdaj že vem, da ni več treba v naprej delati 40 rezervacij za spanje , da je okoli 20 čisto dovolj. Največ nas je bilo prvo leto, čez trideset celo. A večina prvič, zadnjič in nikoli več. Menda so ugotovili, da ne držijo povsem govorice o tem, da je na Triglav priti čisto lahko. In da je telesce preveč trpelo.

Na drugi strani jih je kakšnih 10 stalnih. Morda so manjkali enkrat ali dvakrat, a ne ker niso hoteli, ker niso mogli. Kakšen je bil tudi vedno. Pa se nič ne pritožuje. Tudi sama nisem nikoli manjkala. Le kako? Se mi še zgubijo po tistih divjinah, potem bo pa treba iskati nove sodelavce…

Zanimivo, da nam je vzpon odpadel dvakrat iz enakega razloga: sneg. Prvič ga je dan pred vzponom in še tisto jutro padlo kar 20cm. Lansko leto takisto. In nismo šli.

Letos je celo poletje kazalo slabo. Saj niti ne vem (razen vikenda, ki sva ga midva porabila za Krn), če sta bila dva zaporedna lepa dneva v gorah. V nedeljo je kazalo na čudež. Zagotovo zaradi številke 13. Še zvečer je bila napoved neverjetna. Dva sončna dneva, le v torek naj bi se popoldan nekoliko pooblačilo. Ker običajno preverjam vsaj dve napovedi, me je zmotila italijanska, saj ni bila niti najmanj tako optimistična, vsaj za torek ne, a človek rad verjame lepim stvarem.

Zjutraj sem zato nejeverno buljila v nebo, iz katerega so padale dežne kaplje. Pa ne da je rosilo, ni bila megla. Deževalo je! In verjetno taisti vremenar, ki mi je včeraj z nasmehom razglašal sonce, mi je zjutraj po radiu povedal, da bo čez dan nehalo deževati. Ok, si človek misli, tu spodaj je tako, tam na zahodu in višje pa gotovo ne! Ja pa ja. Vremenar dopolni, da na Kredarici pri -1 dežuje in zmrzuje.

V letih hribovstva sem se navadila vsaj eno stvar. Da vreme nikoli ni nikjer enako in da se v dveh urah lahko korenito spremeni. Ne najbolj radostna se zato odpeljeva na zbor v Zadnjico. Po dežju do Jesenic, v megli do Vršiča, ko pa se je cesta obrnila na Soško stran, je posvetilo sonce.

V Zadnjici sva čisto prehitro, na izhodišču je le ženska ekipa iz Eti-ja, same fajn punce. Že vse naštimane na štart, z Matejo na čelu. Ne mine dolgo, ko pride najglasnješi, Ptujski del. Letos le trije, a eden je dovolj, da se naenkrat zdi, kot da je v Zadnjici spet fronta. Vse odmeva od sten, ko Cigo preverja razpoloženje v četici, ki se je zbrala na izhodišču. Potem več ali manj hodi vsaj 100 m za nami, to pa zato, da se dobro slišimo. Radiu se da glasnost znižati, njemu pač ne.

A ja, da ne bo kdo milil, da se hecam. Zadnjica tam res je, poleg tistih, ki jih na zadnji strani s seboj nosimo planinci, še ena, stalna. Dolini je tako ime. In dolina je dala ime gori, ki stoji na njeni desni strani Zadnjiškemu ozebniku. Pred nami je stena Kanjavca in Vršaca, kjer tečejo kanjavčeve police (vrtoglava potka nad Zadnjico), levo nas je ves čas pozdravljal Pihavec in sem in tja koča na Kriških podih. Tolko, da veste, kje smo se zbrali. Pretežna večina prvič v Riti...

  

Pozna se, da je bilo leto za dobivanje kondicije slabo, ponujalo je preveč izgovorom, kar na dlani in zato v ekipi prvo leto ni novinca, ki bi šel prvič na vrh. Dva ali trije so prvič z nami, nekaj stalnih žal manjka, a prav luštna skupinica smo. V spomin vsak dobi rokavičke za ferate in rdečo rutko, da bo švicanje manj moteče, roke pa brez žuljev.

In gremo. Tokratna trasa predvideva vzpon čez Komar, spanje na Doliču, jutranji dvig na vrh Slovenije, spust mimo Morbegne in Lojza do koče nazaj in vrnitev po mulatjeri. Zanimivo, da sem edina v skupini, ki poznam pot čez Komar, skoraj nihče pa tudi sploh še ni hodil s teh koncev nikamor.

 

Kljub temu, da sem običajno vedno zadaj in špilam metlo, sem bila zato letos spredaj. Sicer verjeto niti vstopa v Komar ne bi našli. Zanimivo, da na nobenem zemljevidu ni vrisan kot markirana pot. Vsaj na mojih ne. Tudi ni nikakršne tablice, ki bi nas z glavne poti proti Luknji in Doliču usmerila desno. Je le skromna stezica, ki se odcepi desno, pa komaj opazen možiček, letos postavljen na malem kamnu, kjer piše Komar. Zlizan napis, ki se niti ne vidi. Pa zraven ostanek droga, ki je nekoč tam stal.

 
 

 

Kar malo važna odvijem desno, kljub nekaterim dvomljivim pogledom. Pod slapom, ki pada visoko iz ostenja le letos še veliko snega. Videti je tudi, da se je marsikje šele pred kratkim umaknil. Potke praktično po nekaj metrih zmanjka in stopimo na sneg.  Obrnemo se proti steni: išči kapelico! Šestindvajset oči jo seveda najde. Moje pa še načrt, kako do tja. Mimo kapelice gre namreč pot na Komar. Kakšnih 10 minut motoviljenja traja, da stopimo na prvo markacijo, še malo pazljivosti zaradi drobirja in na potki smo. S čeladami že, seveda.

Če lahko po mulatjerah, ki se zlivajo z vseh koncev v Zadnjico, sprehajaš skoraj z rokami v žepu, se čez Komar ne da. Najprej je potka le ozka in se tesno tišči brega ter strmo vzenja navzgor. Potem se hitro pojavijo tudi jeklenice. In potem tako lepo vijuga po robovih, z balvani pokriti grapi in mimo njih, pa po njenem robu, ves čas strmo navzgor. Strmina ne popusti pravzaprav do izstopa na mulatjero, ki pa je kar 1400m višje.

Po dveh urah posedemo po skalah obsijanih s soncem in si privoščimo odmor. Nekateri le jabolko, drugi sendvič, le Ptujska ekipa ima veselico. Deska za rezanje, prtiček, ta velik nož, pa čebula, ki jo je za pol ruzaka in ki je bila del vseh obrokov obeh dni, pa jo je še polovico ostalo v koči na Doliču. Domača salama, paradajz, pa kadar ne gledam, kakšno šilce za moč…. Čudilo me je edino, da je Cigo sploh uspel kaj pojesti. Pa ima nekaj posebnih sposobnosti. Lahko govori, pije in je hkrati…

Lep dan je bil, kljub jutranjemu presenečenju se je sedaj naredil po napovedi. Le najvišji vrhovi so bili v oblakih, a do tja je bilo še daleč. Imeli smo dosti časa, nikamor se ni mudilo, zato smo se do mulatjere ustavili še parkart. Nazadnje na cvetočih, s slečem poraslih pobočjih pod Kanjavcem.

Raj. Ki ga lahko do konca užiješ le sam, največ v dvoje. Ko ne moti tišine žvižav okolice in ko slišiš le veter, šumenje curkov taleče vode, ali pa še tega ne. Kraj, kjer bi na toplem soncu lahko ostal sam s seboj.

Izhod na mulatjero pokaže čisto drugačno pot. Strmina se neha in prav udobno pridemo do koče. Letos je kljub koncu avgusta treba prečiti še eno snežišče, a ni problematično. Neverjetno res, koliko snega je ostalo po gorah, takega kislega poletja pa še ne.

Koča je sicer še na pol prazna. Bolj ko se bliža večer, bolj pada megla nanjo in na okolico in bolj polno je v koči. Zunaj je mrzlo in nič prijazno, kaj kmalu se preselimo na toplo.

V kočah mi je bilo vedno zanimivo opazovati ljudi. Toliko različnih nas je na kupu. Veliko mladih zadnje čase (ali pa sem jaz res že malo starejša?), po parih ali samih,  skupine skuštranih in utrujenih, ki prihajajo z vrha, pa tistih, ki ne vedo točno kje so in kam gredo. Kot je bil mlad tuj parček. Mislim, da sta šla na Triglav, a sta se trikrat zapodila proti Planiki in se vsakokrat vrnila nazaj do koče. Vsakokrat bolj začudena nad tem, da Triglava ne najdeta. Vprašala pa nista nič. O, to pa ne. Potem sta končno izginila in se pred mrakom spet zadovoljna vrnila. Najbrž sta ga našla.

Zvečer poiščem kamen nekoliko nad kočo, kjer je signal. Preverjam vreme, pri dežurnem doma. Moj nezmotljivi brat mi bo že znal povedati, kaj nas jutri čaka. Malo pomaga računalnik, mogoče pa ga kdaj tudi revma trga, kaj pa vem. Nič dobrega mi ne zna povedati. Po najobetavnejši napovedi bo dopoldan le megla, po običajno najbolj pravilni, bo dež že zjutraj.

Večer hitro mine. V klepetu, kartah in opazovanju vedno bolj polne koče, se kmalu spravimo spat. Kljub pritoževanju oskrbnice, da je sezona slaba, je koča do vrha polna. Posteljejo tudi v jedilnici, ko se ta sprazni. In med planinci je tudi velika skupinica otrok, ne vem če ne celo iz moje domače fare. Prav nič razpuščeni, pravi nadebudneži.

Spanje v kočah ima tri ali štiri neudobne stvari: pograd, če te doleti plezarija nanj (me ni), premalo prostora za razmetavanje vsebine nahrbtnika (niti ni bilo tako hudo), smrčanje (razen ene so vsi moški spali precej potihem) in tista reč, zaradi katere j treba ponoči iz postelje in (v primeru Doliča) ven. Tokrat mi je bilo slednje prihranjeno.
So pa znali jutranji »lulanci« povedati, da je zunaj megla, mraz, da brije veter in pada dež… Vsaj veter se je slišal tudi iz postelje. Zato ob pol šestih sicer po dogovoru vstanem a le zato, da grem v drugo sobo povedat, naj se jim ne mudi, da naj še malo poležijo in je zbor prestavljen na sedmo. Itak ob sedmih ni bilo nič bolje, le videlo se je še vse skupaj. Zato se nihče ni metal ob tla od togote, ko se odločimo, da na Triglav tokrat ne gremo. Tudi na Kanjavec ali Glavo v Zaplanji do najvišje živečega domačina Žaklja ne. Nima smisla.

Ob osmih stojimo za skupinsko sliko zaviti od pet do glave, oblečeni v anorake, v rokavicah in s kapami in gremo – dol. Takoj, ko se vsaj malo spustimo s sedla najbolj zoprn veter malo poneha, pralo pa nas je skoraj do avtov. Po malem, a vztrajno. In čisto nič hudega ni bilo. Ko se sprijazniš, da boš moker je vseeno, kljub mokroti je zaradi hoje toplo in na koncu ti je celo čisto všeč. Malo si krajšam čas z razkazovanjem stezic, ki si jih tako ne bo nihče zapomnil. Odcep za staro Kugyevo, na katero opozori možiček, pa do lovske koče, skrite celo pred lovci, pa zimski dostop na Triglav, pa odcep za Luknjo in staro pod pod Pihavcem… Včasih sam človek ne ve, koliko stvari je prehodil, koliko potk pozna in koliko spominov je na njih. Ah, saj kaj pa bi tudi pozabil,  večine pač ne.

In tako se mi priplazi v misli, da bom, ko bom in se bo tako pokazalo, prišla enkrat sedet v te konce. Med tiste macesne na mulatjeri ali malo višje, nad Jolando, ostanke stare tovorne žičnice. Kar tako, za dušo. Ne vem kdaj, a vem kam, če bo treba.

Ker nismo šli na vrh se tudi povratek nič ne vleče, še tistih nekaj kilometrov do parkirišča ni nič odveč. Čisto dobre volje smo pri avtih, vsi hitro v suhih oblačilih in na poti na dobro kosilo na drugo stran Vršiča. In ko v avtu zakuriš klimo, ki zarosi notranjost, potem pa te lepo greje, je čisto vseeno, kakšno je bilo po poti. Le da smo vsi na varnem, na toplem in komaj čakamo, da gremo spet. Pravijo, da bi šli drugo leto spet čez Kot. Morda pa res.

Tehnični podatki:
Višina: 2151 (Dolič)
Višinskih: 1541
km:9,5
čas: 5,5 ur (odšteto največje ležanje)