Veliki Šober (Montre Sciober grande), 1845m, 7.9.2014

Ko piše zraven imena Grande potem je nekje tudi Piccolo. In če je Grande je menda ogromno, veeeliko, nekaj impozantnega. Ali kaj?  Tokrat ne vem, ali je bil Piccolo kje v bližini, javil se ni, Grande pa tudi nekako ni opravičeval svojega imena.

Da ne bi zdaj zvenelo kot ena mimo tura. Sploh ni bila mimo. Ena tistih mi je bila, ki pusti občutek polnega in lepega. Ko ti ni žal, da si jo hranil v spominu in za katero veš, da bo še kdaj. Če ne enaka, pa nekje v bližini, tam v tisti dolini, ki diši po samem, divjem, opuščenem, a zaželenem. Nekaj romantično- divje- samotnega, pa kljub vsemu ne čisto podivjanega.

Na tem Grande smo enkrat že bili. Kakšna tri leta nazaj, lepega novembrskega dne, a z druge strani. Takrat sva z Boštjanom zijala na drugo stran v nekakšne podrte stene in grape in modrovala o tem, da je tam pot. Priznam, da sem vsaj jaz gledala čisto narobe. Ne v zelenice pod nami, pač pa v tiste razbite stene, kjer se je slutila pot. Pa seveda sploh ni bila.  Od takrat je ostalo v spominu tisto: bo treba pogledat.

Letos obljubim, da nobene več o vremenu - od danes naprej. Kazal se je lep vikend, potem le še lepa nedelja in potem je še ta kazala najbolj siten ksiht že navsezgodaj zjutraj. Pravzaprav so v temi še sijale zvezde. Stol je bil že pokrit s kapo, Špikovi so se skrivali za zaveso, Luknja je bila zabita okrog in okrog in od Jesenic naprej je padal dež.

Kam gre dream team? Če je Grande, potem v Italijo, saj je menda jasno? Drugače pa ne bodite toliko neučakani. Če ste spregledali naslov, je to vaš problem. Tudi mi nismo točno vedeli kam gremo.

 

Imaš gore, ki so opisane vsak dan. Imaš kraje, o katerih lahko prebiraš knjige in romane. In imaš kraje, ki kot da jih ni. Male Rovte, Koprivnik, Rute Piccolo, Ortigara? Vam prikliče kakšno asociacijo? Morda. Ker redni obiskovalec Zahodnih Julijcev je gotovo opazil smerokaz, ki nas v omenjeni dve vasi usmeri takoj za tunelom malo pred Trbižem. Če tablic še niste videli, potem jih boste opazili naslednjič. 

 To smo že še vedeli, kam zaviti, potem smo sledili opisu na www.hribi.net, ampak je zelo hitro postal neuporaben. V bistvu se je pokazalo, da je najboljše slediti kar smerokazom za Valromano, in parkirati tam, kjer se zdi, da se bo šlo naprej težko.  Z glavne ceste za Trbiž skratka levo, v Malih Rovtah levo, potem pa kar naravnost po cesti, ki postane makadamska. Levo in desno ceste sicer so, a so v glavnem prepovedane za promet, po nekaj kilometrih iz Rovt pa pridemo na križišče, kjer je hkrati tudi parkirišče in pa, najpomembnejše, planinske oznake.

Pred Trbižem je bilo še nekaj cincanja okrog tega, ali ne bi raje šli na kavo, da dež preneha. Včasih je kakšna ovnovska prav na mestu in Boštjanov »ajd pel« nas je pripeljal na parking. Rahel dežek bomo že zmogli, obrnemo se pa tudi lahko.

Med obuvanjem in prekladanjem opreme se poleg nas ustavi terenec. Prijazen možak nam ponudi prevoz. Saj včasih bi človek odklonil, ampak v takem pa…. Pa menda se mu je zdelo primerno, da nas  pelje, tako, da se je tudi nam. Mimogrede so ruzaki v kesonu mi pa v kabini in že se gugamo po makadamu nekam v notranjost doline.

 Matram se malo po nemško, gospod pove, da imajo čez 14 dni neko prireditev (kimam kot sto vragov pa pojma nimam kaj mi pravi da imajo), pove, da misli danes še v gozd, pa ga skrbi vreme, pa da je doma iz Ortigare/Koprivnika. Tri družine še živijo v tej zadnji vasi globoko v nedrjih gora. Berem, da je to zadnja gorenjska vas. Da so v njej do Hitlerja govorili in razumeli vse: italijansko, nemško, slovensko in furlansko, stric pa jih je potem razselil. Tako prijazni domačin z nami tolče po nemško.

Hvaležni smo mu, da nam je prihranil tiste 2 ali 3 kilometre ceste in da ima garo, ki se vozi tudi po prodiščih. Ne zaide vsak dan avto v to divjino in malo nas mika, da ga poprosimo že za povratek. Morda pa bi nas počakal, nazaj se običajno ceste še bolj vlečejo. Ne gre preizkušati prijaznosti, zato se mu hvaležno zahvalimo, ko nas odloži pred tablico z oznako poti 518. To bo to.

V Remšendolu smo. Dolini, ki se, pravijo, 10km zajeda v Mangrtsko skupino. Ima tudi nemško ime: Romertal (pikice na o), kar naj bi nakazovalo na Rimljane, Italjani pa so jo nežno prevedli v Valromano. Ni pa najti,od kod in zakaj. Pa saj je vseeno. Remšendol naj bo, po naše, od koder pač se je že to ime prikradlo. Tej lepi dol je torej od Remšna.

Potka začenja zeleno in zložno. Mi je močno v uteho, da sem spredaj. Ker lahko otresem vse trave in stopim v vsako lužo, pa vsaka vejica otrese svojo mokroto za moj vrat. Ta zadnji ima menda že vse suho. Dobra novica je, da se sicer povsod vlačijo megle in oblaki, nad glavo in pod nogami, da se sicer vidita dva zelena klanca v bližini a nič več, ampak- dež pa ne pada več. In smo s to ugotovitvijo čisto vsi tiho, da si ne bi spet premislil.

Potka se začenja kor uvertura. Lepa, zelena in v blagem vzponu. A ne dolgo. Iz udobne najprej postane ožja. Še vedno preči pobočja v blagem vzponu, a pobočje ni več položno. Pokonci je. Potka se vije po strminah, precej izpostavljeno je, a z malo previdnosti nič posebnega. Potem se spremeni še zadnja spremenljivka: iz blagega vzpona pot preide v klanec. Nekje je pač treba gor čez te strmine in kakšne dobre pol urice pač malo več dihamo. Na srečo ni spolzko.

Strmina potem pojenja, in še kašno urico se vzpenjamo manj divje, tudi pobočja so spet blago gozdnata. Prečimo grapo, po kateri skaklja potoček Šober, potem pa smo kar hitro na divje lepi jasi. Zelen travnik, obdan z visokimi macesni za katerimi se dvigajo nedostopne Rabeljske špice, Pet špic tudi imenovane. Na eno se še da z nekaj korajže in znanja, druge pa so večji zalogaj. Brez domišlije so jih imenovali Prva, druga in tako naprej, nobena ne seže čez 2000, so pa, kot rečeno, hudo zahtevne. Na jasi stoji koča, rifugio Cinque Punti, zaklenjena in prazna. Ima pa urejen bivak, v katerega se da z zadnje strani.

Na takem mestu pripada odmor. Še kakšno poležavanje bi tudi, a zaradi še vedno mokrih trav ne gre. Tako lepo je, da še sonce posije. Veliko lepih kotičkov je po     gorah, in ta je gotovo med lepšimi. Ima tudi ime tale delčke raja: Alpe di Rutte, po Tumi Kolja Jama, Greuteraibl, na višini nekaj čez 1500m.

Če vprašate mene, bi ostala tam in zganjala romantiko, a okoliščine včasih temu niso naklonjene, razumevanja pa tudi ni bilo nobenega. Zato se pač potolažim z banano in nadaljujemo. Levo nas usmerijo smerokazi, po potki 520. Tudi na desno gre krak te poti, ki nas pripelje v dolino nekje v bližini odcepa za pot 518. In tudi en krak poti 518 gre tu v desno, po grebenu naj bi nas pripeljal v Male Rovte. Z malo smole pa verjetno v ta velike… Morda kdaj ob priliki pogledamo tudi to.

 Levo skratka. Pot se malo dvigne, potem pa se začne prečenje tja nekam v … meglo. Če bi bilo kaj videti, bi se zdelo, da marširamo proti Zahodnim Julijcem, na levo bi se morala dvigati Mangrt in Jalovec pa še kaj vmes, ampak so se vsi skrili. Le ravninica pred nami je bila obsijana s soncem, vseokrog pa se je kadilo od megle. V kombinaciji z žgočim soncem je vse skupaj malo spominjalo na turško savno. Tako, ki ima aromoterapijo z borovci.

Že se je zdelo, da se bo vse razkadilo in da je treba le še malo naravnost, ko se je spet vse zagrnilo, klanec pa postavil pokonci. Prečili smo še eno sedlo, brez da bi točno vedela kje, Sella de la Malga, ampak saj veste, kako megla zravna vse robove in perspektive. Sedlo je moralo biti, pa že ni moglo biti ne vem kakšno, če ga nisem niti opazila.

Ko se pred nami dobre 3 ure po začetku hoje pojavi skalnati kucelj vemo, da smo našli našega Grande: Grade Sciober, Veliki Šober. Majhno težavo ima tale Grande: nanj ne gre označena pot, tudi smerokaza ni, nanj nas usmeri možiček, do vrha pa je s poti točno minuta.

Malo se primeš dveh skal pa si gori, cel vrh pa je možic na koncu kratkega grebena. Ima pa nekaj Grande: razgled. Če in kadar ga ima. Prvič ga je imel, tokrat smo nosove namakali v meglo. Boštjan je sicer prijazno razložil razglede, a to vseeno ni isto, kot če vidiš na lastne oči. Le tja dol v dolino, proti naši povratni poti se je malo videlo. In ovce je bilo slišat.

Če bi bili tiho še mi, so bili to edini zvoki tega dneva. Nikogar. Nikjer. Megla, ki duši zvoke, sem in tja zvok slapu, če smo prišli ravno blizu. In ovce. 1800m nad morjem, sredi skalovja in skoraj že rumenečih macesnov. Včasih razumem, zakaj je Mihelič obsedel.

Počitek je pod vrhom, v zavetju Šobrovega hrbta, kar na poti. Saj tako ni nikogar mimo. Po moje niti v lepih dneh ne. Razen kakšnega sladokusca. Na forumu najdem o Šobru dve strani, pa še tam je zadnja objava moja od lani.

Pot potem sledi grebenu. Ne gremo po isti nazaj, izberemo si krožno v neznano. Malo doli malo gori in kmalu smo na naslednjem poznanem kraju. Vraška škrbina (kako prijazno ime), La Portella ji pravijo sosedje. Z desne pride pot iz Rablja (že bla), na levo gre naša proti sedlu Stože. Ko pride tja, si spet v domovini. Saj poznate Stožje? Tam se je pred leti odtrgal plaz in pokopal Log pod Mangrtom. Mi do sedla nismo šli, nekaj deset metrov pred njim nas je puščica in oznaka poti 511 usmerila na levo dol.

Zdaj gremo preverit pot, o kateri ni dosti najti. Da je lepa. Da je malo bolj zapuščena, da se da, pa kakšno podrto grapo sem in tja omenjajo.In to je vse. Vedno me matra firbec, ko slišim kaj takega.

Najprej nas pošljejo med trave. Ne vem, kaj počnejo ovce, ki so se pasle v bližini, a te trave očitno ne marajo. Pot je zaraščena, o tem, da je mokra ni treba posebej, trave pa za izvoz. Ko se ta neha, stopimo v grapo, ki jo je treba prečiti previdno. Sproti odnaša pot, zato si jo vsak, ki gre tu mimo, dela sam.

Potem večjih težav več ni. Pot ves čas sledi gozdni rebri, včasih bolj, včasih manj strmo vijuga navzdol in vztrajno izgublja na višini. Le enkrat nas še malo preseneti, ko se tam, kjer bi mislili mi, nenadoma konča, markacije pa vztrajno usmerjajo v podrt žleb, ki je videl že precej boljše čase. Kot kažejo podrti tramovi je bil žleb nadelan, verjetno s stopnicami. Zdaj pa je les le še v sledovi, tehnika spusta pa malo kotalkasta. Nič ne škodi malo previdnosti, a srečno smo hitro mimo.

Ko se gozd konča se znajdemo pod velikim, strmim, grobim meliščem pod visokimi stenami, predvidevam Monte Bucherja. Kamorkoli našpičiš ušesa se sliši slap. In če malo naostriš oko, ga tudi najdeš. Ta najmlajša, ki še vidi in sliši dobro, jih najde kar nekaj. Med razbitinami bivših vrhov si vzamemo nekaj odmora, radovednost si tešim z zemljevidom. Ne vem, če sem vrhove določila prav, meni se je že tako zdelo. Pa vseeno je tudi.

Nekaj časa še traja, da se prebijemo skozi skalnati labirint, potem pa se spet znajdemo na zeleni potki, ki nas pripelje do Belega potoka in nato ob njem vodi vse do avta. Beli potok nam dela družbo v lepih brzicah, tolmunih, celo majhni soteski. In končno priskoči na pomoč še sonce.

Bolj ko se bližamo izhodišču, več gora je nad nami. In za nami se odpirajo razgledi, za katere smo bili čez dan prikrajšani. Špica do špice, grapa do grape, glavna in stranske doline, slapovi, rečica, melišča, vauuuuu. Ob smerokazu, ki kaže proti Poldniku že vidim, kako korakamo v tisto smer. Pravijo, da je zanimiva.

Prav tam, kjer je omenjeni odcep je malo v gozdu skrita še koča, nekje sem prebrala da je občasno odprta, planini pa se reče Stari Tamar. Za novega pa vemo, da tudi ni daleč. Na travniku stoji lovska preža in v travi sedita prva dva človeka danes. Če odštejem dekle, ki smo jo srečali na Vraški škrbini in nam je namenila skromen dober dan.

Kmalu za planino stopimo na prodišča. Nič ne pomaga, dobri duh od zjutraj je izginil, peš bo treba. Traja dlje kot bi bilo treba. Kriv pa je Bucher. Z vsakim korakom proti izhodišču se je za hrbtom dvigala špica, ki je kar rastla in rastla in postajala vse lepša. Ne moreš, da se ne bi oziral, ali pa kar stal in jo gledal. Kot čarovnica, ki priklene pogled.

Zdelo se mi je, da se težko poslavljam od lepega Remšendola. Tisti občutek, ko še nisi pripravljen za odhod, ko bi rabil še minuto ali dve, ker je slovo preveč hitro. Morda ga poznate z drugih poslavljanj. Kot bi se poslavljal od dragega, pa bi še želel biti z njim.

A kaj, ko je treba. Bo pa slajše kdaj spet priti nazaj.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1845m
Višinskih: 1020
Čas: 6 ur
Km: 12