Korošaški slapovi, 21.9.2014

Ena posebna je bila v planu. Velikokrat prehojena zavarovana Hanzova na Malo Mojstrovko za začetek, potem pa cela veriga vršacev od ostalih Mojstrovk do Travnika in še kar je takih, tja do Goličice skoraj. Že nekaj časa na spisu »to be«, pa nikakor tja. Letos so jo v plan  dali naši PD-jevci.

In smo zijali v napovedi. Seveda je dobro, če je vreme lepo. Letos je skrajno dobro že, če oblaki ostanejo višje nad vrhovi, ali pod njimi, če gre. Bolj ko se je bližala nedelja, bolj trapasto je zgledalo vse skupaj. In včeraj nas je na Dedcu doletelo soočenje z resnico: odpade. Buuuuu. Napovedane megle, nevihte in dež so nas vse prepričale, da nima smisla.

Zato pač zvečer spet meljem po spominu kam bi se dalo na kratko, ne daleč, pa da bo vsaj malo spremembe, po možnosti brez dežja. Kamniški vrh, tja nekam. Pa bova zjutraj videla, kako in kaj.

V zamenjavo za vstajanje ob štirih lahko zdaj polhariva pod kovtri, krepko čez 6 je še kar tema. Ko se spraviva ob sedmih od doma naju pozdravi oprano jutro, modro nebo in sonce. Vdana v to, da bo čez pol ure (še vedno po napovedi) čisto drugače, sva zadovoljna vsaj s tem lepim jutranjim pozdravom.

Da zaključim z vremenom. Nič se ni zgodilo. Tri megle in dva oblaka od daleč so se zgubljali po praznem modrem nebu pretežen del dopoldneva, bilo je vroče kot že dolgo ne in vremenkoti so nas pač spet nasrali. Vem, da ne nalašč. Ko sem zvečer gledala slike s Prisojnika je bil pogled na napovedani greben obupen. Jasen.

Najina pot začenja v vasi Klemenčevo. Iz Ljubljane se peljemo, kot bi šli v Kamniško Bistrico. Malo prej, preden je v Stahovici pri Kalcitu odcep za Kamniško Bistrico, je odcep za Županje njive. Takoj za bifejem, edinim tu blizu. Potem se peljemo skozi vasi do Klemenčevega. Tam boste opazili mostiček čez vodo, pred njim pa planinske oznake. Takoj čez mostiček je parkirišče za dva avta, kadar jih je več, parkirajo kar ob cesti pred mostičkom.

Da malo zakompliciram. Če boste šli po enaki poti, kot je bila najina, je najboljše, če se zapeljete še kakšen km naprej. Takoj za oznakami za avtobusno postajo je na desni majhno parkirišče (makadam) in takoj tam zraven je začetek poti za Korošaške slapove.  Midva sva se na isto pot tudi vrnila. Če pa boste izbrali kakšno drugo možnost za vrnitev, ali če greste le na Kamniški vrh, potem je smiselno parkirati pri planinskih oznakah.

V opisu poti čez Korošaške slapove na www.hribi.net je začetek poti nekoliko drugačen, kot bo moj. Nekajkrat sem šla po omenjenem opisu in je vedno veljal. Danes pa ni. Čez tisti prvi travnik so bile napeljane pašne ograje in pastir (ta električni), po travniku so bile lepo razpostavljene krave in zdelo se je, da ne bo posebnega ploskanja, če bova lezla tam mimo. Nekako se mi je dozdevalo tudi, da zna med tistimi lepimi mukami stati tudi kaj brez vimena in z jajčki. Pa mi ni bilo do šprintov v takem lepem dnevu.

 

 

Tako da sva začela kot vedno, potem pa sva se vrnila nazaj do tistega parkirišča za tablo avtobusna postaja, ki sem ga opisala zgoraj. Tam se tudi v vodo odcepi kolovoz. Skoraj takoj je treba prečiti potok Blatnico, pa nato hitro še enkrat. Kolovoz se potem malo bolj strmo vzpne. Ravno ko sem razpredala o tem, da sva na napačni strani potoka naju dohiti domačin in nama odkaže pot do Korošaških. Levo s kolovoza se odcepi širša potka, mislim da je edina, gotovo pa je prva. Ta najprej sledi strugi potoka, potem  se nekoliko spusti, preplezamo leseno ograjo in prečimo potok. Na drugi strani stopiva na tisto »pravo«, meni znano pot. A ja, ni markirana.

Potka se potem lepo vije ob levi strani potoka navzgor. Geografsko gledano je to  desna stran potoka. Sem šla prav pogledat, (za vas, prosim), kako se temu potoku reče. Če so Korošaški slapovi bi bil potok Korošak? Je res. Potok Korošak se spušča po globoki grapi, ki se začenja tam visoko nekje pod goro, za katero sem jaz mislila, da je Šenturska gora, domačini ji pravijo pa Pokovše.  Tista Šenturska gora izvira iz smerokaza na planini Osredek, na zemljevidu je pa ne najdem, priznam.

Če boste kdaj potrebovali potep za tri do štiri urice, pojdite na tole pot. Ni toliko dolga in visoka, kot je lepa. In časovno je lahko pol krajša, če jo boste imeli za kondicijski trening (priporočam tudi za to, strmina je primerna). Do prvega slapu pridemo kmalu. Je pa treba zanj najprej  vedeti. Tam, kjer prvič prečimo potok je treba z bolj široke steze zaviti v levo, na skromno potko ob potoku, ki se stlači med dvema kamenjema in po njej, dokler še gre (več ko par metrov tako ne gre). Nadaljevanje je odvisno od avanturističnih nagnjen in znanja plavanja, večina naprej ne gre. Kar je pogledov na slap jih pač  je, za več je treba kje drugje. Letos je vode dovolj, zato tudi slapovi delajo, kot se spodobi.

Vrneva se tistih nekaj metrov nazaj na glavno pot. Po nekaj metrih se spomnim, da bi lahko pogledata čez lesen plot, ki na levi omejuje nadaljevanje in pohodnike usmerja v drugo smer. Treba ga je preplezati in odločim se, da pogledam za rob. Zdi se, da se potka nadaljuje in ker imava čas, pokličem sopotnika, da mi pride delat družbo. Pa poglejva, do kam bova prišla.

Po nekaj metrih se odpre povsem drug pogled na pvi slap. Od zgoraj navzdol. Pa je nekaj novega! Doslej ga še nisem videla. In potka gre še kar naprej. Lepo je sledljiva, razen proti koncu, je pa za razliko od tiste običajne nekoliko bolj izpostavljena, saj ves čas vodi po strmih bregovih potoka proti njegovemu izviru. Na koncu postane lepo travnata in skorja komaj vidna. A je vredno, vmes je namreč drugi slap, ki ga doslej še nisem videla.

Ko se mi zazdi, da je veselja konec zavijeva navzgor in stopiva na pot, ki pelje proti tretjemu slapu. V bistvu potem ugotovim, da bi lahko še kar nadaljevala in se isti poti pridružila še nižje. Tudi v tej soteski se poznajo posledice žleda, a je pot prehodna brez težav, le nametana izgleda.

Najlepši je tretji slap. Teče čez skalno stopnjo, ki zapira nadaljevanje. Enkrat sva z Matejo sicer imele neke poskuse nadaljevanj po levi strani, a izkazalo se je, da je teren zoprn, strm, skrotast, pa tudi čisto prepričana nisem bila, kjer je treba najti prehod nad spodnji del slapu. Danes te želje ni bilo. Sva pa za nekaj časa obsedela v prijetnem hladu slapu, sama samcata, daleč od ponorelega sveta. Plac za poletno uživanje, vam povem.

Menda je teh slapov 9. Drugi so očitno dobro skriti očem. Tole sem našla na spletu:

Slapov in kaskad je najmanj 9 in so razporejeni med 730 in 1050 m nadmorske višine.
Od spodaj navzgor je na nadmorski višini približno 730 m, na začetku grape, ko se ta začne ožiti, manjši približno 7 do 8 metrov visok slap, bolj podoben kaskadi. Nato se struga malo položi, da bi se spet dvignila v manjšo, približno 5 m visoko kaskado. Za tem sledi spet daljši, položnejši del vse do najvišjega, približno 20 metrov visokega slapu. Taje res slap, saj je voda spodjedla kamnino, tako da pada v prostem padu. Nad njim je nato še približno 10 metrov visok slap, ki je od blizu težko vidljiv. Za njim se grapa deli na dva kraka. V levem (gledano navzgor) je še nekaj kaskad vse do izvira, ki je približno 1150 m visoko. Desni krak se po nekaj deset metrih zopet deli. Z desne (orografsko leve) strani pada v glavno strugo približno 20 m visok kaskadni slap, ki pa je z vodo bolj reven. V glavni strugi je nato tik pod ostanki poti še en manjši slap, visok približno 6 m. Nato sledi še dvojni slap, ki meri skoraj 17 m. Tudi ta je precej strm, spodnji del pada čez previs. Nato se grapa spet malo položi, pred koncem se dvigne še za dva slapova, visoka od 10 do 15 m. Zadnji je komaj dobrih 50 višinskih metrov pod pastirskimi kočami na planini Osredek.

Nad tem slapom je sicer čisto  najlepšega konec. Vrniti se je treba nekaj minut nazaj. Je pa še nekaj razgledov na sotesko (bolj je soteskica no), od zgoraj, malo pogledov na ravnico okrog Klemenčevega in vedno več pogledov proti Planjavi  nad nami. Ne tisti Planjavi, ta veliki. Tu je še ena, precej zelena, soseda Kamniškega vrha. In čas za razmišljanje. Na primer o tem, kdo vraga si je zmislil to strmino po nekakšnem grebenu, ki vodi proti markirani poti na planino Osredek. Razmišljala sva o tem res veliko, malo tudi v sede.

Potem se pot nenadoma zravna in v zahvalo za konec strmine stoji tam razpelo. Hkrati stopimo tudi na široko markirano pot. Levo je treba, skoraj po ravnem, če ne celo malo dol. V nekaj minutah smo pod planino, prečimo zemeljski plaz, ki se je speljal verjetno zaradi nove gozdne ceste v zgornjem delu planine, čisto malo klančka še in na planini Osredek smo, 1115m visoko.

Da vrnem navdušenje na obraz mojega dragega, ki ga je pozabil nekje pri zadnjem slapu, najavim, da je za danes švicanja dovolj. Vračala se bova po markirani poti proti Slevu nazaj. Pravzaprav me zanima, kakšna ta pot je. Nihče jo nič ne omenja, še na hribi.net ni njenega opisa. Ko sem nazadnje hodila po njej je bila z menoj še Ajša in spomnim se, kako nisem upala niti pogledati nazaj pri prehodu ene od grap. Res je bila stezica  zoprna, ozka in izpostavljena. Slišala sem le kamenje, ki se je usipalo izpod njenih tačk in upala, da pride na drugo stran v isti višini kot jaz, ne nekaj deset metrov nižje. Kuža je seveda suvereno odmencljala za menoj in na njej ni bilo videti nobenih potnih srag od strahu.

Ko sva se temeljito odpočila in ko sem imela občutek, da mi sonce že barva nos, sva se spravila nazaj dol. Pot do Sleva je v zgornjem delu res zanimiva. Spominja na grape Julijskih alp, najprej se precej strmo spušča ob pobočjih navzdol, nato pa preči nekakšne peskolome. Tudi tisi »Ajšin« del je še kar ozek, a je bil tokrat manj zoprn kot pred leti. Po kakšni urici se pot združi s tisto, ki pride s Kamniškega vrha in skupaj nadaljujeta po kolovozu proti Slevu.  

Ko je treba prelezti  ograjo odvijeva z markirane poti. Le ta nadaljuje po kolovozu, na desno navzdol pa se odcepi neoznačena pot, ki naju privede točno na izhodišče. Odcepi se tam, kjer boste na desni (pri spustu seveda) opazili samotno drevo in pod njim klopco.

Lep je ta konec, v vseh letnih časih. Pozimi je pot najinega povratka verjetno težko prehodna, morda na planino uporabijo kak drug prehod. Enkrat bo treba do slapov, ko so okovani v led. Ni ravno pot presežnikov, lepa pa je, lepa. Ko je napovedan dež in se izkaže, da je morda  res bil, a do severne Afrike gotovo ne, pa tudi ni slaba.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1115

Višinskih: 609   
Čas: 4 ure
Km: 8