Bila Peč (2143), 29.8.13

Bila Peč (2143m), 29.8.2013

Saj naslov v resnici sploh ni pravi. Ker včeraj tam nismo bili. Je pa veliko lažje razumeti, kje smo se potepali, če se določi vrh. No, v bistvu smo ga obkrožili.

 

Spodaj po desni, priplazili smo se tik pod njegov vrh, na sedlo Bela Peč in se potem ob njegovi levi vrnili nazaj.  Da strani štimajo moraš stat na parkirišču in gledat proti smučišču na Nevejskem sedlu.

 Pri sosedih smo bili. In čim prideš tja čez, imaš težave z imeni. Ni nujno, da so vsa prava in ni nujno, da je samo eno. Nasprotno, v teh koncih, kjer so doma Zahodni Julijci imamo ne le eno, včasih tri imena za isto reč. Tako Sella Nevea v resnici po naše sploh ni to, čeprav večina, ki hodi smučat, te kraje pozna pod tem imenom. In tudi Nevejsko sedlo ni čisto prav, četudi zveni skoraj slovensko.  Staro ime je Sedlo na Žlebeh. Me zanima, kateri nedeljski smučar bi vedel, kje naj porabi gratis karto za smučanje Na sedlu na Žlebeh... Tako zadrego boste našli tudi pri vrhovih, ki so tu zloženi v dve skupini. Na levi strani doline lepo v vrsti stojijo vrhovi Kaninskega pogorja, ki so z južne strani še naši, na desni pa Montaževa skupina v ravni črti  Poliških špikov in Viševo kraljestvo, ki je malo bolj na okroglo sestavljeno iz številnih ostric. Kakšen krak že gleda malo ven, ampak v glavnem je to zelo natančno poravnano.  Glede imen v teh gorah sem nekoč zasledila tale navedek, naj mi avtor oprosti, ker sem ga pozabila, a tako »sočen« je, da ga je treba ravno tule uporabiti:

»Za prvotna imena so zaslužni Slovenci, ki so se imenovanja lotili s severa in Furlani, prebivalci Reklanice in Dunje. Ker je večina pogorja do prve svetovne vojne pripadala Avstriji, so prvotna imena dobila nemške prevode ter nekaj novih poimenovanj, ki jih je prispeval Julius Kugy. Prav nenavadno zveneča furlanska imena dajejo vtis, da smo se znašli v nekih čudežnih krajih in Jof Fuart, kar je furlansko ime za Viš,  je izredno »odlično« ime za goro. Tudi če ne veš, da pomeni močni vrh, ti to da slutiti že zven imena. Vsekakor si obetaš bolj veličasten vzpon na Jof Fuart kot na nemški Wieschberg, kar bi lahko bila tudi kaka z rulandcem zasajena krtina.«

No, z naše poti se je Viša videlo še najmanj, lepo pa se je ves čas kazal Montaž, pa Špik nad Nosom, pa vsi Poliški špiki pravzaprav, ves čas smo videli planoto Pecol (malo od spodaj, malo od zgoraj), pa seveda Vrh Krnice je bil nad nami, ko smo prilezli iz gozda na plano. O vsem drugem tam okoli na kratko: Skoraj vse Julijce se vidi (skoraj) pa še pol Karnijcev zraven.. Nekaj davka pri razgledu seveda pobere veriga Kanina, ki stoji med preostankom Julijcev in na katero včeraj nismo lezli.

Zjutraj iz avta zlezemo pri plus 6. Na hitro se je shladilo. Edini nadobudnež v kratkih hlačah ne komentira nič. Razen da za bundo pa res še ni... Parkiramo ob cesti, ko se ta že začne spuščati v Reklanco, malo pred prvim velikim desnim ovinkom. Nepoznavalcu nič ne pove, da bi bilo to prav, no, nam expertom pa. Veliko lažje je seveda, če si tam že kdaj parkiral in veš, kje se gre. Kot je bilo na primer meni. Suvereno upravljam vozilo (no Boštjana, ki vozi) in stegnem tace v smer, kjer se vidijo tablice za začetek. Upam seveda po tiho, da se ne motim. In se seveda ne. Ker se nikoli.

Gremo za tablicami, prečimo spodnje smučišče, kjer grejejo gondole in se potopimo na drugi strani v gozd. Zdaj pa je le treba malo bolj gledat. Ker sem pridna, znam na pamet številke poti, ki jim moramo sledit. Italijani imajo to dobro poštimano. Malo nas zmede začetek, saj je oznaka samo za eno pot. Kot vedno se izkaže, da bi bilo bolje narediti deset korakov in en ovinek naprej, kot 200 korakov in tri nazaj. Seveda smo prav in kmalu pri prvem križišču. Levo pot 635 (naša povratna), desno 645a, z opozorilom, da je le za izkušene (evo, nas tri experta) in da gre do planine Gorjude.

Začne se zložno, pod spodmoli in arkadami in z znakom, ki ga je nekdo odnesel s ceste. Tistim, da pada kamenje. No, v času našega postopanja tam okoli ni noben kamenček priletel od nikoder, kakšen kvečjemu spod naših nog.

 

Pot naslednjo urico in pol je strašansko imenitna in slikovita. Menjujejo  se daljša izpostavljena prečenja in strmi ozki dvigi. Ves čas se dvigamo nad nekakšnimi stenami, sicer so porasle in zato malo manj strašljive, a sem in tja se pokaže kakšna golota in globok pogled.

  Pot je lepo opremljena, zavarovana z jeklenico, kjer je treba, nadelana s štengcami, lojtricami, še kakšen mostiček in klopca se kje najde. Mostiček tam, kjer pač ni šlo drugače, klopca pa tam, kjer se morda svet razširi vsaj na površino, kjer je klopco mogoče postavit. Vmes nad nami opazimo tudi ...nekaj? Do tja vodi najprej kratek strm vzpon z jeklenico, zgoraj pa zgleda kot zidarski odri pod steno.  Kot izvem kasneje, gre za urejeno plezališče.   

 

Boštjana najprej malo od mraza, kmalu od toplote, gotovo pa zaradi lepe potke in razgledov tam zadaj daje dobra volja. Pa kar čeblja in vriska;  še dobro, da ostane toliko samokontrole, da ne poje. To bi pa bila preizkušnja... Brane ugotovi, da je temu pač tako, če hodiš z otroci v gore. Kmalu je dobil porcijo nazaj. Ker nikotinska doza kmalu  pade na minimum, stranski učinki pa se kažejo v kašljanju in pogrkavanju, potem pa mu začne škripati še nekaj na njem (neugotovljivega izvora), Boštjan kmalu ugotovi, da to je pa tako, če s starimi v gore hodiš. Ker sta si bot, ni nobene zamere in družno naprej oba špikata mene.

Po urici in pol prav lepo speljane nekoliko zahtevnejše poti nas tablica opozori, da je od tam naprej pot tudi za navadne planince in kar takoj smo na planini Gorjuda. Bi rekli eni romantični. Na njej stoji stara hiša z debelimi zidovi, obnovljena, z lepo leseno ograjo, ki preprečuje šavju, ki raste okoli, da bi prišlo na dvorišče in zaklenjenimi vrati. Imajo pa: maline, celo polje vijoličastega ciprje, kakšno jerebiko, ki že razkazuje svoje rdeče jagode in prelep razgled na Pecol ter vse nad njim. Se spodobi malo posedet in kakšno pametno povedat. Tu se pot 645a spremeni v 645, združi se s potjo iz Reklance in pelje do bivaka Marušič. Mi s potjo tudi tja.

 

Kar takoj za planino se pot postavi kar lepo pokonci in mimogrede podelamo novih 300m. Gozd se počasi redči in ko smo končno iz njega, smo v lepi krnici, s strmimi stenami in spodmoli, balvani in rožicami. Gotovo smo kaj pomembnega še spregledali, kot npr. svizce in gamse ali kozoroge, a pokazali se niso. Pot se nato dvigne mimo jame, v kateri je še sneg (ki ga Brane danes ne bi jedel, pa sva ga takoj pobila za argumenti, da res ni pir, a da žejen verjetno tudi ni, sicer bi bil že spodaj).  

 

Na izhodu iz krnice se odprejo razgledi. Proti Vrhu Krnice, kjer poteka ta Rosojanska pot, malo kuka ven tudi Veliki Kanin, pa na Kaninske pode. Se je treba vsest. Je prelepo in duša take teže na šibkem telesu pač ne more dolgo nosit. Pa je res lepo, brez heca. Za umetniški učinek se pripodita še dva gamsa in en mirage iz Aviana najbrž, idila je popolna. 

 

  
Po kakšne pol urice jo mahnemo naprej. Pot se vzpenja vedno više, razgledi tudi, celo kakega človeka opazimo (in enega batmana). Po zadnjem vzponu smo na sedlu Grubija, med Vrhom Krnice in Vrhom Grubije, vmes stoji mali bivak Marušič, kamor sedemo.

Prej seveda pogledamo še na drugo stran v Rezijo, tam čisto spodaj je vas Korita. Vedno bolj se očki ozirajo v vrhove. Ja, lepi so, a to  ni razlog. Nekaj pokuhavajo tam gori in posebej nad Kaninom so nabrani taki oblaki, ki so temni in imajo prosojne robove, pa vedno več jih je. Zato zelo pomemben del vzpona, počitek, skrajšamo in jo mahnemo po razgledni poti z novo številko 632 proti smučišču.

 Zanimiva je ta pot in prvič hodim po njej, ko je res kopna. Na njej se vidi, da jo pogosto sneg pozno zapusti, sledi delovanja narave so očitne. Tudi tu se sem in tja srečamo z rahlo izpostavljenimi stezicami visoko nad podi. Opazimo speleološki bivak (no, že precej nazaj smo ga videli), pa oznake za odcep h kaninskemu ledeniku, kjer gre tudi ferata Julija iz neke druge zgodbe, ki ne bo opisana. Spodaj nekje je tudi Oslova jama, oznaka zanjo je komaj vidna.

 
Po slabi urici smo na Sedlu Bela peč, pri stari vojašnici, ki je nekoliko obnovljena (dala mati Evropa denarčke). Na desni je velik vhod v skalo izdolbeni rov. Po naravi smo firbčni (no eni) in opremljena z lučko se z Boštjanom odpraviva notri. Še dobro, da očem pustiva par trenutkov, da se navadijo. No, prej se je nos kot oči. Tunel
je namreč postal skret in vsaj dve spodobni klobasi sta krasili rob ob steni. Bljak, nič več raziskovanja, pa tudi na vrh ne gremo, nebo je ratalo precej bolj sivo kot plavo, koča pa vabi spodaj.

Spust s sedla je botanična pot, označena s količki in številkami. Posebej se nismo ukvarjali s tem, zakaj bi bilo treba pri posameznem stebričku stat, menda pa smo tudi kakšen mesec prepozni za vse bogastvo tukajšnje botanike. Že smo na zgornji postaji gondole oziroma platoju na smučišču, kjer na srečo stoji tudi koča Gillbeti, ki je, na še eno srečo odprta in kjer strežejo marsikaj, predvsem pa veliko Italianov. Menda smo bili edini z ruzakom in švicom, drugo je še dišalo (in vreščalo), pa tudi peš niso prišli gor.

 Popijemo obvezne rehidracijske napitke, potem pa nas čaka še zadnji oreh današnjega dne. Najti pot 635 za dol, da ne bi slučajno tolkli kamenja transportne poti. In naj ponovim, ker je med trojico en bolj expert kot druga dva v teh koncih (skromno, it is jaz) jo najdemo brez popravljanja, tako rekoč takoj. Spustimo se najprej ob steni Bile peči, ki je zelooo navpična in med drugim polna ne le plezalskih pripomočkov ampak tudi tablic. Boštjan poveže reklamo za ploščice malo pred Trbižem s temi tu na steni. Nekaj bi znalo biti celo resnice v tem.

 

 Še povsem cel štrik visi čez steno, a od nas se nikomur ne ljubi, da bi probal tja v vis. Smo rekli, da imamo za danes dovolj takih adrenalinskih. Pot kmalu utone v gozd, potem pa se prav lepo spusti do tja, kjer smo zjutraj začeli. Po tej poti sem nekoč že hodila, a na dol mi je bila čisto nova. Že nazadnje nisem  kaj preveč gledala naokoli. Zagotovo pa je od takrat markirana na novo. Tudi ni nikjer vrisana, zemljevidi poznajo le pot čez smučišče, ki pa je preverjeno precej bolj tečna kot tale. Gondola vozi, a nas bi težko prepričali, da bi šli dol z njo. Kdo bi razumel. Raje imam, da me malo bolijo prsti, kjer se srečujejo z gojzarji, kot pa udoben par minutni spust z gondolo.

Tako smo zaokrožili pot, ki je minila sicer brez vrha. A po Zaplotniku: cilj je pot....  Meni ni bilo žal tistih 8 ur, ki smo jih vmes porabili. V nobenem smislu. In gotovo so to konci, kamor se bomo še vračali.

 

Tehnični podatki:

Izhodišče: Nevejski preval (1170 m)

Ime poti: 645a, 632,635; Planina Gorjuda, Bivak Marušič, Sedlo Bela peč, Koča Gillberti, Nevejsko sedlo

Čas hoje: skupaj 8 ur

Zahtevnost:občasno zahtevna označena pot

Višinska razlika: cca 1200 m

Zemljevid: Jullijske Alpe - zahodni del 1:50.000

 

 

 

 

 

 

 

 

Jalovec (2645m), 22.8.2013

Zadnjič smo se prav zadovoljni s planinci vračali s Storžka, ko je nastala zarota. Kim, predvsem pa Jože mi že kaki dve leti sem pa tja željno predlagata, da bi šli na Jalovec in za letos je bilo to že prmej zmenjeno. Le datuma nikakor nismo uskladili. Ali sta imela gužvo one dva, ali pa nama zaradi varstva (kužija, prosim) ni zneslo. Za tekoči teden je bila rahlo v planu ena dvodnevna, skoraj zmenjena z Boštjanom. Pa se je tam v avtobusu šušljalo in godrnjalo, potem je z leve priletelo vprašanje: zakaj pa ne ta četrtek? .... A? ... Ja, zakaj pa ne Jalovec v četrtek. Ko smo potem složno ugotovili, da ni nobenega zakaj  ne, in da so sami zakaj ja, realizacija ni bila več vprašljiva.

 

Jože in Kim sta taka fajn, vstaneta, če je treba tudi ob dveh, da se iz Novega mesta pravočasno pripeljeta do Ljubljane, kombi  dostava tudi nikoli ne zataji (človek ima kar slabo vest) in nič jima ni težko. No, Kim ima včasih kak pomislek o  kakšni izpostavljeni šodrasti polički, ampak razen besednih uporov ne kaj dosti več. Malo pogode in gre. Taxi služba je začela tokrat z delom ob pol petih v Ljubljani,  malo kasneje kot door too door pobirala še v Medvodah in malo čez 6 smo vlekli nase gojzarje v Zadnji Trenti, izhodišču vsaj za Bavški Grintavec in Jalovec, pa še za kaj.  Jože je ta čas ravno zaključeval s škatlo piškotov, ki jo je odprl med potjo. Oprtamo se in ajde, gremo. Tale »Ajde gremo« je tudi Jožetov, opustil ga je samo na enem od pohodov z Matejo, ki mu je obljubila nekaj zelooo grdega, če stavek še enkrat ponovi. Ga ni. 

Prva oznaka grozi s 6 urami, druga čez 10 minut je takoj bolj prijazna in naznanja le še 5 ur klanca. Prvi dve uri se pot vztrajno vzpenja skozi gozd in po eni uri smo že 500 višinskih višje, pri simpatični lovski hišici. Verjetno vsak ne gre mimo, saj je z markirane poti, a je ni težko najti. Le na primernem mestu na 1432 m je treba odviti s poti. Bi napisal Mihelič. V bistvu pa je na precej približno taki višini zelo jasen odcep lepo uhojene potke z markirane poti, na desno, markirana pa naredi ovinek v levo. Pri tako lepi kočici s prav nobel stoli in mizico je treba posedet. Kim obira redke borovnice,  Jože se spravi nad ploščice (da bo energija), Brane mora pa nadoknadit nikotin. Midva z Boštjanom briševa švic. Le od kod se je vzel?

Iz Zadnje Trente zdaj prečimo Rutarsko Trento, pridemo na markirano stezo iz Vršiča in kar takoj nadaljujemo v breg proti Malemu Kotu. Po dveh urah smo iz zelenjave, v lepem območju Malega kota, pod Goličico. In kot se spodobi, se za fotografiranje nastavi gams na vrhu, ajde recimo Šit (ali pa Travnika, Kola..), da pa je harmonija popolna, prižene stražar še trop kakšnih dvajsetih gamsov po melišču. In da bi ne bilo prelepo, se nad nami oglasi zijanje homo alpinusa kričača, ki ga očitno navdušuje to, da gamsi bežijo in da se njegov zvok vrača kot odmev k njemu nazaj. In vsem nam. Šele ko mu vrnem vpitje z »Mir!!!« se unese. No, na vrhu se izkaže, da je šlo za dva od dobre volje prekipevajoča mladca, ki jima še zameriti ni bilo vpitja. Je rekel, da mu je bilo všeč, ker so šli gamsi hitreje kot njegove ovce doma....

Spet malo počijemo, potem pa prvi ta zaresni del. Palice v ruzake, čelade na betice in rokavičke na roke, pa gremo v steno Goličice. 200 m stene je treba prelesti, malo počez, malo kar navpik, za ritjo raste zrak in pregloboko spogledovanje s patosom tu ne pride v poštev. Tudi čelada bi ne pomagala kaj dosti pri kaki trapariji..

Na izhodu nas v meliščih pod Jalovcem počaka megla. Očitno smo v steni dihali globoko... Megla se potem  malo razkadi pa spet nakadi nazaj. Vsaj zoprn vzpon po Jezercih ni preveč vroč. Vmes glave pomolimo V Ozebnik, družno ugotovimo da »tle pa že ne« in pihamo naprej. Od vstopa v Jalovec do vrha je še slabo uric poplezavanja po šodrastih stopničkah, malo lovljenja ravnotežja in veliko razmišljanja, kako potem dol.  In po petih urah smo na vrhu. Vsak, ki leze po naših gorah ve, kakšno veselje je stati na Jalovcu. Prvič, drugič, vsakič... Pogled naokrog razkriva vse lepote gorskega sveta. Kar jih ni v oblakih. Včeraj jih je nekaj bilo. A vseeno. Včasih se zdi, da oblaki in meglice naredijo gore še lepše. Če le niso tisti ta hudobni, kladivasti. Ki streljajo in iz katerih lije. Včeraj niso bili taki. Je pa bilo že malo hladno. Na vrhu nas najprej sedi 8, potem se začnemo množiti in ko zadnja runda privleče ven iz nahrbtnika gajbo pira, je čas, da se spakiramo nazaj. Jože bi sicer še jedel, saj je po sendviču, ploščici in treh breskvah ravno grabil še po banani, a se vda. 

 Previdno se spravimo v nasprotno smer in ponovimo: sestop z vrha, lovljenje ravnotežja po grebenu, spust po šodrastih stopnicah in malem kaminu, prečenje proti robu in spust nekam dol. Lepo počasi, previdno in po pameti. Nad Loškim žlebom potem malo podihamo, si ogledamo, kam nismo padli in se sproščeno odpravimo proti Zavetišču pod Špičko. Za par metrov.

 

 

 

Potem pa se spet začne. Spuščanje dol, dol, dol, pa kar nekam dol. Brez zajl, kak klin je sem in tja, peska pa niti že propadli SCT ne bi potreboval toliko, kot ga je tam naloženega. Počasi se skoraj vsa družba z vrha spet nabere v kolonico in skupaj se spodaj razsujemo po meliščih. Eni v levo pa kar dol, tisti, ki imamo malo volje še za ponovni dvig do Zavetišča (ali pa željo po kavi, ješprenu, pirih in podobno) pa tja gor.

 

 

 

 

 Sledi prva resna analiza poti, štetje ran in odrgnin in hvaljenje. Posledica trajanja analize so trdi sklepi in mišice, ko je vendarle treba naprej, ampak po nekaj minutah motorčki spet tečejo. Čaka naš še kaki dve uri spusta po lahki poti nazaj do izhodišča in po 10 urah smo spet pri kombiju.

O, kako paše sezuti vroče gojzarje in štumfe, ki imajo tak... domač? ...vonj.  Pa zvleči s sebe trikrat premočeno majico in se usesti na mehko. Takole znaš ceniti čisto navadne, sicer neopažene stvari.

Lep dan je bil. Tako ali drugače. V besedi, sliki in v mislih, ki se podijo kar same po sebi v glavi takrat, ko se ukvarjaš s sapo in je okrog mir. Vsaj petkrat sem bila že na Jalovcu,  z vseh smeri, manjka le tista iz Loške Koritnice. Vsak vzpon posebej je bil lep, vsak drugačen. Kakšnega premlevaš še dolgo, kakšen je šel mimo bolj potiho. A od vsakega je nekaj ostalo. Zlije se v eno, Jalovčevo podobo, vidno od povsod, razpoznavno od daleč.  Do svidenja, Jalovec!

Tehnični podatki:

Izhodišče: Flori-Zadnja Trenta (900 m)

Cilj: Jalovec (2645 m)

Ime poti: čez Jalovško škrbino

Čas hoje (naš): 5 h; povratek preko Zavetišča pod Špičkom enako

Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot

Zahtevnost smučanja: zelo zahtevno

Višinska razlika: 1745 m

Višinska razlika po poti: 1745 m

Zemljevid: TNP 1:50.000

 

 

 

 

Ledinski vrh (2108 m), 17.8.2013

Tuhtam in tuhtam, kako naj svojega dragega kljub temu, da gremo jutri na Storžek s PD spravim v breg. Sobota, pa tako lepo vreme, pa poletja bo ravno zdaj konec... "A si za eno bolj lahko, res, tako, počasi bova šla, imava polno časa?" (v podtonu prosim prosim prosim). Pade en manj prepričljiv "Prav, kam?", ampak jaz podton ignoriram. "Ledinski vrh, veš, ni veliko višincev, pa lepa je ,pa jutrišnji vrh se vidi, pa nisi še bil, pa..." žuborim, da si ne bi premislil. No in ker si ni, zjutraj ne navijeva ure, ko se zbudiva spakirava ruzake, vanje vtakneva čelado in se zapeljeva do parkirišča v Ravenski Kočni. Mimogrede, Kočne v Jezerjanskem jeziku so doline, tri imajo: Jezersko, Makekovo in Belsko (ta je Avstrijska). Novo parkirišče je ob pol devetih skoraj polno, a čudno, ljudje se že na začetku porazgubijo.

 Naprej je treba peš, čeprav se je še pred kratkim peljalo so spodnje postaje tovorne žičnice. No, zdaj je pot daljša za 15 minut, če se ravno na silo in pod grožnjo kazni ne tiščiš tja gor. Tam se je treba malo ozreti za smerokazi in izbrati pravega. Na en konec gre proti Češki koči, na levo je oznaka za (lahko?) lovsko pot na Ledine, naravnost približno pa nas usmerijo tablice za Žrelo in Ledine. Piše ura in 40 minut, zahtevna pot. No, meni se zdi, da so tele zahtevnosti premaknili za eno navzdol. Res je, da prav silno zahtevni poti čez Žrelo in Slovenska nista,



ampak glede na druge oznake pa povsem ustrezata zelo zahtevnim potem. Konec koncev je meni skoraj vseeno, zdi pa se mi, da nedeljskega sprehajalca, ki se na »lahko« lovsko pot, ki traja »le« eno uro spravi v sandalih in s torbico pod ramo, ta pot preseneti. Se je treba pa le prijet, sem in tja. Midva jo mahneva proti Žrelu.

 Najprej malo čez gozdiček, potem pa na prode, kjer je mati narava precej orala. Že kmalu se vidi, da je v Žrelu še sneg, malce me sicer skrbi, pa ne preveč. Bova šla pa po Slovenski, če ne bo drugače. Izkaže se, daje zaradi toplote sneg čisto lahko prehoden, pa mi je skoraj žal, da nisva šla kar od začetka po njej. Vsak po svoje proti koncu malo lezeva po melišču  in končno sva na začetku Žrela.

Res zgleda Žrelo. Na začetku podor, ki pa nič ne moti. Čelade in rokavičke gor, pa greva. Tlaka je za nama in zdaj je luštno in zanimivo. Moj dragi je zamudil priložnost za pritoževanje, no, pa saj ne ni niti imel. Prav matrala se do sem nisva. Čisto prehitro je konec in sva na izhodu iz žrela pri klopci.

Čelade romajo nazaj v prtljago, rokavice tudi, po 10 minutah pa sva pri Koči na Ledinah na 1700. Kofetek paše, s prijetno deklico ki streže najdemo skupni imenovalec v drobižu. Prav vesela ga je, midva pa naprej korakava za pol kile lažja.

 




DO Ledinskega vrha je potem urico ne pretežke hoje. Brane sreča še dva znanca in malo poklepetamo, na vrhu sva, kot bi mignil.











Ledinski vrh (za domačine je to nekaj drugega, pa se ne spomnim) je precej ozek, zato je na njem takoj dren. Ko za nama pridejo še štirje, je polno. In usta mi ostanejo kar odprta, ko gor pride še par, ki se mu je očitno zgodila skupna nesreča. On na dveh berglah, ona z desno roko v mavcu. No, to pa je volja. Oh, pravi on. Veste, kakšen uspeh je bil priti na wc, tole je že luksuz! Res, eni vedo, da je pot, kjer je volja.

 

Malo posediva, poslušava helikopter tam nekje nad Rinkami in Tursko goro, si ogledava jutrišnji cilj Storžek, potem je pa počasi treba dol. Pa lupčka sva si dala, no. J


Dol sva seveda hitreje, spet srečava Branetove znance, ki sta se premislila in gresta nazaj na Okrešelj, potem pa se usedeva v senco koče in si privoščiva doooolg odmor. Kar zebsti je začelo. Privoščiva si pehtranovo potico (tako zdravo, testo je iz polnozrnate moke).








Potem pa pobereva kosti in se odpraviva dol Da ne bo dolgčas, po Slovenski. Gor sem šla po njej že trikrat, dol še ne. Prav hitro je minilo vse skupaj in v zgodnjem popoldnevu sva že na obisku pri bratcu v Medvodah.

 

Tudi, če se bi hotel, se ni mogel pritožit moj dragi. Pa še nič utrujena nisva bila. Si mislim.

Tehnični podatki:

Izhodišče: Ravenska Kočna (1080 m)

Cilj: Ledinski vrh (2108 m)

Ime poti: čez Žrelo, povratek Slovenska

Čas hoje: 3 h in pol gor in tri dol

Zahtevnost: zahtevna označena pot

Višinska razlika: 1028 m

Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe 1:50.000