Zadnjič smo se prav zadovoljni s planinci vračali s Storžka,
ko je nastala zarota. Kim, predvsem pa Jože mi že kaki dve leti sem pa tja
željno predlagata, da bi šli na Jalovec in za letos je bilo to že prmej
zmenjeno. Le datuma nikakor nismo uskladili. Ali sta imela gužvo one dva, ali
pa nama zaradi varstva (kužija, prosim) ni zneslo. Za tekoči teden je bila
rahlo v planu ena dvodnevna, skoraj zmenjena z Boštjanom. Pa se je tam v
avtobusu šušljalo in godrnjalo, potem je z leve priletelo vprašanje: zakaj pa ne
ta četrtek? .... A? ... Ja, zakaj pa ne Jalovec v četrtek. Ko smo potem složno
ugotovili, da ni nobenega zakaj ne, in
da so sami zakaj ja, realizacija ni bila več vprašljiva.
Jože in Kim sta taka fajn, vstaneta, če je treba tudi ob
dveh, da se iz Novega mesta pravočasno pripeljeta do Ljubljane, kombi dostava tudi nikoli ne zataji (človek ima kar
slabo vest) in nič jima ni težko. No, Kim ima včasih kak pomislek o kakšni izpostavljeni šodrasti polički, ampak
razen besednih uporov ne kaj dosti več. Malo pogode in gre. Taxi služba je
začela tokrat z delom ob pol petih v Ljubljani, malo kasneje kot door too door pobirala še v
Medvodah in malo čez 6 smo vlekli nase gojzarje v Zadnji Trenti, izhodišču vsaj
za Bavški Grintavec in Jalovec, pa še za kaj.
Jože je ta čas ravno zaključeval s škatlo piškotov, ki jo je odprl med
potjo. Oprtamo se in ajde, gremo. Tale »Ajde gremo« je tudi Jožetov, opustil ga
je samo na enem od pohodov z Matejo, ki mu je obljubila nekaj zelooo grdega, če
stavek še enkrat ponovi. Ga ni. 
Prva oznaka grozi s 6 urami, druga čez 10 minut je takoj
bolj prijazna in naznanja le še 5 ur klanca. Prvi dve uri se pot vztrajno
vzpenja skozi gozd in po eni uri smo že 500 višinskih višje, pri simpatični
lovski hišici. Verjetno vsak ne gre mimo, saj je z markirane poti, a je ni
težko najti. Le na primernem mestu na 1432 m je treba odviti s poti. Bi napisal
Mihelič. V bistvu pa je na precej približno taki višini zelo jasen odcep lepo uhojene
potke z markirane poti, na desno, markirana pa naredi ovinek v levo. Pri tako
lepi kočici s prav nobel stoli in mizico je treba posedet. Kim obira redke
borovnice, Jože se spravi nad ploščice
(da bo energija), Brane mora pa nadoknadit nikotin. Midva z Boštjanom briševa
švic. Le od kod se je vzel?
Iz Zadnje Trente zdaj prečimo Rutarsko Trento, pridemo na
markirano stezo iz Vršiča in kar takoj nadaljujemo v breg proti Malemu Kotu. Po
dveh urah smo iz zelenjave, v lepem območju Malega kota, pod Goličico. In kot
se spodobi, se za fotografiranje nastavi gams na vrhu, ajde recimo Šit (ali pa
Travnika, Kola..), da pa je harmonija popolna, prižene stražar še trop kakšnih
dvajsetih gamsov po melišču. In da bi ne bilo prelepo, se nad nami oglasi
zijanje homo alpinusa kričača, ki ga očitno navdušuje to, da gamsi bežijo in da
se njegov zvok vrača kot odmev k njemu nazaj. In vsem nam. Šele ko mu vrnem
vpitje z »Mir!!!« se unese. No, na vrhu se izkaže, da je šlo za dva od dobre
volje prekipevajoča mladca, ki jima še zameriti ni bilo vpitja. Je rekel, da mu
je bilo všeč, ker so šli gamsi hitreje kot njegove ovce doma....
Spet malo počijemo, potem pa prvi ta zaresni del. Palice v
ruzake, čelade na betice in rokavičke na roke, pa gremo v steno Goličice. 200 m
stene je treba prelesti, malo počez, malo kar navpik, za ritjo raste zrak in
pregloboko spogledovanje s patosom tu ne pride v poštev. Tudi čelada bi ne
pomagala kaj dosti pri kaki trapariji.. 
Na izhodu nas v meliščih pod Jalovcem počaka megla. Očitno
smo v steni dihali globoko... Megla se potem malo razkadi pa spet nakadi nazaj. Vsaj zoprn
vzpon po Jezercih ni preveč vroč. Vmes glave pomolimo V Ozebnik, družno
ugotovimo da »tle pa že ne« in pihamo naprej. Od vstopa v Jalovec do vrha je še
slabo uric poplezavanja po šodrastih stopničkah, malo lovljenja ravnotežja in
veliko razmišljanja, kako potem dol. In
po petih urah smo na vrhu. Vsak, ki leze po naših gorah ve, kakšno veselje je
stati na Jalovcu. Prvič, drugič, vsakič... Pogled naokrog razkriva vse lepote
gorskega sveta. Kar jih ni v oblakih. Včeraj jih je nekaj bilo. A vseeno.
Včasih se zdi, da oblaki in meglice naredijo gore še lepše. Če le niso tisti ta
hudobni, kladivasti. Ki streljajo in iz katerih lije. Včeraj niso bili taki. Je
pa bilo že malo hladno. Na vrhu nas najprej sedi 8, potem se začnemo množiti in
ko zadnja runda privleče ven iz nahrbtnika gajbo pira, je čas, da se spakiramo
nazaj. Jože bi sicer še jedel, saj je po sendviču, ploščici in treh breskvah
ravno grabil še po banani, a se vda. 
Previdno se spravimo v nasprotno smer in ponovimo: sestop z vrha, lovljenje ravnotežja po grebenu, spust po šodrastih stopnicah in malem kaminu, prečenje proti robu in spust nekam dol. Lepo počasi, previdno in po pameti. Nad Loškim žlebom potem malo podihamo, si ogledamo, kam nismo padli in se sproščeno odpravimo proti Zavetišču pod Špičko. Za par metrov.
Potem pa se
spet začne. Spuščanje dol, dol, dol, pa kar nekam dol. Brez zajl, kak klin je
sem in tja, peska pa niti že propadli SCT ne bi potreboval toliko, kot ga je
tam naloženega. Počasi se skoraj vsa družba z vrha spet nabere v kolonico in
skupaj se spodaj razsujemo po meliščih. Eni v levo pa kar dol, tisti, ki imamo
malo volje še za ponovni dvig do Zavetišča (ali pa željo po kavi, ješprenu,
pirih in podobno) pa tja gor.
Sledi prva resna analiza poti, štetje ran in
odrgnin in hvaljenje. Posledica trajanja analize so trdi sklepi in mišice, ko
je vendarle treba naprej, ampak po nekaj minutah motorčki spet tečejo. Čaka naš
še kaki dve uri spusta po lahki poti nazaj do izhodišča in po 10 urah smo spet
pri kombiju.
O, kako paše sezuti vroče gojzarje in štumfe, ki imajo
tak... domač? ...vonj. Pa zvleči s sebe
trikrat premočeno majico in se usesti na mehko. Takole znaš ceniti čisto
navadne, sicer neopažene stvari.
Lep dan je bil. Tako ali drugače. V besedi, sliki in v
mislih, ki se podijo kar same po sebi v glavi takrat, ko se ukvarjaš s sapo in
je okrog mir. Vsaj petkrat sem bila že na Jalovcu, z vseh smeri, manjka le tista iz Loške
Koritnice. Vsak vzpon posebej je bil lep, vsak drugačen. Kakšnega premlevaš še
dolgo, kakšen je šel mimo bolj potiho. A od vsakega je nekaj ostalo. Zlije se v
eno, Jalovčevo podobo, vidno od povsod, razpoznavno od daleč. Do svidenja, Jalovec!
Tehnični podatki:
Izhodišče: Flori-Zadnja Trenta (900 m)
|
Cilj: Jalovec (2645 m)
|
Ime poti: čez Jalovško škrbino
|
Čas hoje (naš): 5 h; povratek preko Zavetišča pod
Špičkom enako
|
Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot
|
Zahtevnost smučanja: zelo zahtevno
|
Višinska razlika: 1745 m
|
Višinska razlika po poti: 1745 m
|
Zemljevid: TNP 1:50.000
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar