Storžek, Belski turn
(2110 m), 18.8.13
Vsaj enkrat na mesec izkoristim ponudbo PD Medvode, mojega
PD, seveda. Običajno so ture zanimive, posebej mamljivo je, da je navadno
izhodišče drugačno od cilja. Kar omogoča avtobus. Kar precej lepega smo že
skupaj prehodili. Nedeljski cilj je bil Storžek. Ne Storžič, Storžek! Kje to
je? V Kamniško Savinjskih Alpah se je postavil pokonci, tam okrog Babe in
Ledinskega vrha. Videli ste ga že videli, pa pojma niste imeli, kaj bi to bilo,
niti, kako se gor pride. Priznajte. Druga možnost je le, da tam niste bili (ali
pa mižite, ko hodite). Gora v celoti
stoji v Avstriji in do vznožja je lahko dostopna. Zadnjih 150m pa se kar požene
v zrak. 
No, na začetek. Odhodi na ture PD so nekaj posebnega. Če se
gre po 5. uri zjutraj, je že čudno. Disciplinirano sedimo ob uri v avtobusu,
Nejc ga požene in poskočni malček oddrvi do prvega krožišča. Potem pa kot osel,
nikamor več. Nejc obrne, vrnemo se par km nazaj in naslednjo urico prebijemo v
tehtnih pogovorih o kar čemu. Potem se presedemo v velik avtobus in začnemo
odhod še enkrat. Tokrat gre. Mimo Jezerskega gor po ovinkih na mejni prehod, v
Avstrijo pa po ovinkih spet dol in hitro na desno, pri odcepu za Pavličevo
sedlo. S te ceste je hitro odcep za Belsko Kočno, kamor gremo mi, potem pa
nekaj kilometrov po gozdni cesti, kar solidni. No, če jo je zmogel velik bel
turistični avtobus, potem ni čisto zanikrna cesta.
Konec udobja, postavijo nas ven na hlad, oprtajo kot tovorne
konje in postavijo v vrsto. Poslušno zakorakamo po sprva še kar ravni cesti.
Prvi smerokaz kaže tja, kamor ne gremo. Iz te doline je mogoče tudi na Goli
vrh, ki je sicer naš in na katerega pridemo tudi iz Jezerskega čez Jenkovo
planino. Piše le Goli, ampak Avstrijci so pač šparovni z besedami. Ker tu ne
gremo, gremo naprej in oprezamo za kakšnim drugim navodilom. Hitro je tu, a o
Storžku nobene besede. Proti Jezerskemu sedlu nas usmerja smerokaz. Ker znamo
zemljepis vemo, da je to naša pot, zato zapustimo cesto in se po stezici odpravimo
za markacijami. Hitro smo čisto pod stenami, pot pa še kar rine tja noter. In
ko se že zdi, da so se fino zmotili, se na desni odpre zelena polica. S pomočjo
jeklenic nas potka pospremi varno na drugo stran, nad skalno stopnjo. 
Po dobri
urici smo pri pipici, izviru, ki spušča v naravo čudovito mrzlo studenčnico.
Malo pred tem si ogledamo še možica in složno ugotovimo, da bo tista potka šla
najbrž nekam na Krničko goro. Bo za pogledat. Po kratki osvežitvi in parih minutkah
pademo v poraščeni, bolj ravni del. Sredi bogate solate raznovrstnega rastlinja
stoji vegasta lovska hiška na Prestrelašah, malo pod 1500 m nadmorske višine.
Notri ni pogledal nihče, zdi pa se, da bi mu vrata ostala kar v rokah, če že
nebi streha dol padla. Pustimo jo tako času naprej in odkorakamo dalje. Še
kratek vzpon, potem pa si na planinci pod Jezersko Veliko Babo in Storžkom
privoščimo nekaj daljši odmor. Ker imamo ravno čas opazujemo dve čredi gamsov,
ki se spuščata izpod Babe. Z razmikom parih minut, po isti poti. Najbrž imajo
tudi oni markirano.
Prijetno je takole sesti v hlad, nadoknaditi zračne, vodne in druge rezerve,
po potrebi menjati vodo in kakšno razdreti. Tudi najbolj zariplim obledi barva
in kakšen vic pade. Naš Joža je tako ugotovil, da nisi pijan, dokler lahko ležiš
in se ti ni treba držat, hkrati pa je leže objemal smrečico, ki mu je silila v
usta. Andreja je iz nahrbtnika privlekla zemljevid, upali smo, da gleda pravega
in da Baba, ki jo je našla, ni tista iz Kaninskega pogorja. Odpočiti in kot novi se spravimo še v melišče
pod Storžka, zadnjih pol ure poteka bolj po soncu in mraza res ni nič čutiti.
O, kaj bi dal človek za senco avgusta v tistem šodru… Po dveh uricah in pol od
parkinga smo pod vršno glavo Strožka. Klettersteig
piše na kamnu, kjer je treba odviti pod prve plošče.
Boštjan je danes neizprosen. Kdor nima samovarovanja bo
ostal pri nahrbtnikih. Pika. Prav ima. Nas je le 20, pot pa sicer zavarovana, a
mestoma tečna. Pa še naloženo je vse skrižem. Varnost je na prvem mestu. Ko se
en vodnik odpove vzponu, en pa samovarovanju, smo kompletni.
Opremljeni do zob
pustimo nahrbtnike in palice spodaj, mi pa spet v vrsto in na vrh. Kot mačke
smo, pazljivo se dvigamo proti vrhu, pazimo na kamenje, zemljo in nase in v pol
ure (vmes se pozdravim še z znancem iz službe, Igorjem) dosežemo vrh, na katerega
gredo ene trije, četrtega pa že dol rineš. Zvrstimo se na vrhu in se kar takoj
spravimo dol. Se bomo valjali raje spodaj, na ravnem, kjer je prostora dovolj.
Rečeno, storjeno. Zmaga je popolna, deli opreme pol ure spodaj ležijo vsenaokrog, kot da smo na kakšni bojni liniji. Potem le pospravimo in zmoremo še zadnji vzpon, kakšni 100m do Jezerskega sedla. Nekaj se jih ne more upreti klicu Ledinskega vrha, zato rinejo še tja, Brane pa se odloči, da vsak dan tam gori pa ne bo. Včeraj sva bila tam gori, ima prav.
Sledi še spust do prvega bifeja danes, Koče na Ledinah. No ni bife, prijetna koča je. S temi imeni pa imajo Jezerjani itak težave. Tudi na Ledinah ni, ampak je na Vadinah. In Strožek ni Storžek temveč Belski turn in Ledinski vrh ni Ledinski vrh ampak jest ne vem že točno kaj. Je pa Koča koča, imajo kofe pa pir pa kislo mleko pa pehtranovo potico (no, to sva midva pojedla včeraj in je danes ni bilo), pa še kaj. Predvsem pa lepe razglede. Kar nekaj smo se zamudili tam gor.
Dol se spravimo po Lovski poti. Ko sem prvič hodila po njej
je bila bog se usmili. Stram, nabijalo je v nohte, drselo, kotalilo, nikoli
konca. Zdaj pa je ukročena, ozajlana, poštengcana, nove lesene lojtrce ima,
skratka, urejena prav kot se spodobi za dostopno pot do Koče. Tudi po spustu v
dolino so markacije in oznake odlične. Urejeno je novo parkirišče, nižje od
postaje tovorne žičnice, krožna pot po dolini, ena od poti pa vodi tudi mimo
Gorniškega centra Dava Karničarja, ki ga sumim, da ima pri vsem tem urejanju
prste vmes. Ker je bil en bife pred slabo urico (toliko smo porabili za spust),
se Boštjan, kot vodja tropa pogumno odloči, da Karničarjevo gostilno spustimo.
Šef je v planinskem klobučku in firtahu (nisem prepričana, ali je imel tudi
jerhaste hlače) s taco v rokah pred svojim posestvom rahlo ogorčen, ker bomo
njegove usluge preskočili. Pove, da smo si očitno izbrali premalo težko turo,
ker gremo lahko kar mimo. No vsi se klicu pirčka ne morejo upreti in manjša
skupinica podleže marketingu domačina, ki nam zaželi, da sfalimo pot do jezera
in se nadihamo prahu po cesti (no, grdo, a ne?). 
Ker smo z avtobusom, ki na zgornje parkirišče ne sme, moramo
pretacati še 3 km do Planšarskega jezera, kjer pa je tudi urejena nova pešpot,
ki vodi po desni strani doline. Prav hitro smo tam, Nejc in avtobus nas že
čakajo, in ko si sezujemo gnile gojzarje je svet lepši. Kratko okrepčilo v
tretjem bifeju, polnem nedeljskih dehtečih turistov in čas je, da dan
zaključimo.
Tehnični
podatki
|
Izhodišče: Belska Kočna (968 m), Avstija
|
Čas hoje: 3 h 15 min vzpon,
spust 2-3 ure preko Koče na Ledinah do Planšarskega jezera na Jezerskem
|
Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot (vršni
del, sicer lahka označena pot)
|
Višinska razlika: 1142 m
|
Višinska razlika po poti: 1242 m (dvig na
Jezersko sedlo)
|
Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe
1:50.000
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar