Prokletije (Črna gora), 16.-19.7.2014

Naš šolski sistem ne klapa! Morali bi v osnovno šolo po 60 letu. Ker bi takrat imela nekaj smisla. Tako pa po poti premišljujem, da sem že slišala za reko Lim, pa za Sanđak, pa za ofenzive na Sutjeski in tako. Imela pa bi presnete težave, če bi jih morala pred prejšnjim tednom označiti nekje na zemljevidu. V najboljšem primeru bi pristale nekje v Bosni… Me je sram, pa kaj naj zdaj. Saj sem imela zgodovino in zemljepis zmeraj 5. Verjamem pa, da je kakšna siva celica od takrat umrla. Najbrž ravno tista z zgornjimi podatki.

7


Po 4 urah zanimive vožnje iz Žabljaka, kjer smo pohajkovali prejšnje dni (http://free-svoboden.blogspot.com/2014/07/durmitor-in-tara-julij-2014.html), se mimo Beran (včasih Ivangrad)  pripeljemo do Plava. Torej sem Plavca pripeljala na Plav? Bo že dobro. Plave imajo tudi jezero, Plavsko, kakopak.  In posebnost: več kot polovica prebivalstva živi v New Yorku.

Naj še enkrat omenim, da prenašam slišano in nepreverjeno in »ako su lagali mene, ja lažem vas«. Zvenelo pa je prepričljivo. Razlogi za emigracijo so bili ekonomski, skoraj vsaka hiša ima nekoga ali več njih v Ameriki. To daje vtis naseljem, kjer se bohotijo ogromne, dokončane in čisto prazne hiše, v katerih nihče ne živi. Morda zato ker so nekatere precej neokusne? In avtomobili, ki se vozijo naokoli z New Yorškimi registracijami. Sploh ta letni čas, ko »Američani« prihajajo na počitnice in je utrip Plava ter sosednjih Gusinj temu primeren.

 

Na prvi pogled si pomemben, če imaš ogromno bajto in avto. K temu spada vožnja z eno roko in komolec na odprtem oknu. Pa bogate svatbe. Najbrž še kaj, kar je ostalo očem skrito.

Plav ni veliko mesto, peljati smo se morali (večkrat te dni) skozi celega, na drugo stran, kjer nas je čakalo naše prebivališče. Etno selo, čisto ob obali Plavskega jezera. Menda smo planinci dimenzionirani na spanje na skupnih ležiščih in kvadratni meter prostora za ruzak, oblačenje in obračanje. No, tu sem Braneta včasih komaj našla. Dvonadstropni apartma s 4 sobami, kopalnico in teraso (pogled na jezero, itak), v lesu in tepihih. Štiri zvezdice. Kjer je prvo rundo častil domači kelner. Če ni bil kelner je bil pomočnik za klepet. Strašno rad se je menil z nami.

 

Ja, lepo mnenje imajo o Slovencih. Nismo mu ga kvarili. Malo smo se spogledali in jezike držali za zobmi. V času bivanja smo izvedeli, da smo Slovenci kupili njihove izvire sladke vode, t.i. Alipašine izvore. Pred 5 leti, pa nič naredili. Le kdo, me zanima. Pa svetovalce se gremo, za javno upravo. Da dol padeš. Kako je udobno druge rihtat!

Prokletije imajo neobetavno lego. Mejijo na Kosovo in Albanijo. Zdi se mi, da bo to kmalu prednost, če jo bodo le znali izkoristiti. Zaradi lege in zgodovine je okolica ostala nedotaknjena, sebično gledano, gore so neodkrite, samotne, čeprav marsikje markirane. Nekaj entuziastov skrbi zanje in pozna poti, vsem drugim so uganka in neznanka. Seveda je to povezano tudi z revnimi ljudmi. Ki pa jih, kot sem napisala, ven vlečejo zaslužki izseljencev, tako da velike revščine ni bilo opaziti. Preproščino pač. Pa da ne znajo z odpadki. Komunale nimajo, torej se vrže smeti tja,kjer je plac. Lahko zraven izvira vode.

Področje je etnično mešano. Srbi, Črnogorci, Albanci, po veri muslimani, pravoslavci. Dolgo so bili pod Turki, prevladal je islam. Đamije in muezini, ki se derejo z minaretov petkrat na dan, ramazan, tudi kakšna zavita dama. Rute okrog in okrog, mislim. In krvna osveta, še vedno prisotna med družinskimi klani, ki živijo tod okoli.

Obstajajo kraji, ki očarajo. Skrivnostni, s pridihom romantike in zgodb. In čeprav se gore Prokletij v teh dneh sploh niso pokazale, sem in tja so se dale le slutiti, so name naredile poseben vtis. Vrhovi z drugačnimi imeni, ki se pogosto začenjajo z Maja (vrh), doline Ropojana, Valbona, Grebaja, vrsta jezer, s katerimi se menda ponaša vsaka gora, zato je smiselno tudi ime najvišjega vrha Prokletij, Maja Jezerce (2694m), najvišji vrh Črne gore, Zla Kolata (Zlobni Pašniki, 2534m, poudarek je na prvi a!)) pa vse, kar stoji na oni strani meje z Albanijo, je v meni pustilo željo, da se še vrnem.

 

Imate splošno sliko? Ok. Menda vsa romantika odpade, če si tam doma in te preganja realizem vsakdanjega preživetja. Ali pa tudi ne.

 

Opazujoč našega lokalnega vodiča po Prokletijah, Ahmeta, bi rekla, da ne. Moram par besed o njem. Musliman, ortodoksen. S tipično bradico. Na dieti, ves čas našega bivanja. Pa ne zaradi kil, čeprav prav tenek ni bil, ampak zaradi vere. Ravno ramadanski dnevi so bili. Zato je bil cel dan brez hrane in brez vode, po zapovedi tudi brez tobaka in sexa. Slednje nismo preverjali. Velik možak, širokopleč, ki je predel kot mucek, ko je razlagal o poteh, vrhovih in rožah. Tudi o slednjih je veliko vedel. In se jezil, ker mu domačini pulijo kovinske stebričke, na katerih so planinske oznake in ki jih tovori visoko v gore, z vodo in cementom vred.

Pokradejo, ker jih rabijo doma. Večina markiranih poti po tem delu je njegovo delo, pomagal je tudi pri trasi najlepšega balkanskega trekinga, Peaks of the Balkan. In pri njem smo dobili zemljevid. En tak mili medved mi je deloval. Z razbitim kolenom (bremzal je z njim na motorju), nas je tri dni vodil po gorah, brez da bi enkrat zastokal. Pa ne zaradi 100€ ki jih je menda dobil na dan. Ker ima gore rad, ker jih rad pokaže, ker rad o njih kaj pove. In bil je skorajda žalosten, ker so oblaki zakrivali Karanfile in ker vreme ni pustilo vzpona na Zla Kolata.

Plav in sosednje Gusinje ter vas Vusanje so bili naša izhodišča za naslednje tri dni. Po krajih so razpostavljeni rumeni planinski smerokazi, na katerih so označeni cilji, čas, ki je do njih potreben in ure hoje. Pa zemljevid seveda je pametno imeti. Ker smo mi imeli vodnika in nam je on prinesel tudi zemljevide, ne vem, kje se jih tam dobi. Najbrž pa obstaja kakšna trafika, tako kot v Žabljaku, kjer se to kupi.

 

Po preigravanju vremenskih napovedi, ki so bile za vse dni nestabilne, je padla odločitev. Najprej na Popadijo in Talijanko, dvatisočaka z lepimi razgledi na Prokletijske gore, posebej na Karanfile. Z razgledi ni bilo nič. Imeli smo srečo, da sta vsaj obe gori ostali približno čisti, pa še to ne, saj se je po vrhovih in iz Albanske smeri ves čas valila megla. Začeli smo pri planinskem domu Karanfili v dolini Grebaje, kjer nas tablice usmerijo desno v gozd. Prvo uro in pol se pot zmerno vzpenja skozi gozd, kjer so trpele slovenske duše. Jurčki! Koliko jurčkov je raslo ob poti. In mi jih nismo mogli pobrati! Pa se nihče ne zmeni zanje. Gob ne nabirajo, ker jih ne poznajo, je povedal Ahmed.

Po urici in pol se gozd umakne širokim travnikom, ki silijo v višino. Na planini Volušnica smo, kjer rastejo jagode, teče potok, pada slap in rastejo rože. Milijone različnih rož. Včasih se je tu paslo, zdaj smo se po jagodah pasli le mi. Od tu pot postane bolj strma. Dvignemo se mimo slapu po nekakšnem plazu (sedaj je poln marjetk). Potka se dobro pokaže spet šele ob slapu in nato v zmernem vzponu nadaljuje svojo smer proti sedlu, s strani našega prihoda gledano, desno od Popadije. Na sedlu nas oznaka na kamnu usmeri na greben. Pot se potem strmo dviga kakšne pol ure točno po grebenu na vrh. V slabih treh urah stojimo na Popadiji. Ne dolgo, ker piha, ker je megla in hladno. Nadaljujemo naprej po grebenu, najprej dol, potem pa spet nazaj gor na Talijanko.

Ne vem zakaj je Popadija dobila ime (tako ime ima tudi planina za njo, na Albanski strani), vem pa od kod ima ime Talijanka. Ste se zmotili. Ne po babah, po detelji. Ki jo je po njenih pobočjih res veliko. Čez njen vrh sledimo grebenu še nekaj časa, potem pa potka zavije nazaj na Volušnico, kjer parkiramo.

Sledi najnapornejši del ture. Iz ruzakov izvlečemo lunch paket (sendvič), ki smo ga zjutraj vzeli namesto zajtrka. Pol kile lepinje in pol kile sira, pršuta in slanine…. Do pol gre, več želodec ne sprejme. Ahmet ta čas trga rman in materino dušico. Za čaje. Le kaj si misli o nas, nevernikih? Reče nobene.

 

Vrnemo se po isti poti in ker je časa še kar nekaj, si ogledamo še dve posebnosti v okolici Vusanj. Alipašine izvore, vir sladke vode, ki smo ga menda zakupili Slovenci in Oko skakavca, jezero, kjer izvira potok  Skakavac. Pa slap Grlje, zanimiv, ker do njega prideš po travniku in nenadoma stoji pod teboj. Izteka se v sotesko Grlja, kjer pravi Ahmet, da se je že šel soteskanje, pa tudi plezali so po njej, ker poleti presahne.

Tri točke, ki se jih splača videti, če ste že ravno tam. Dan je bil zapolnjen. In kar nas nista dotolkla sveži zrak in hoja, nas je večerja. Ja, hrana tu zasluži posebno poglavje. Tako kot na Žabljaku »mora da bude«: meso, siri, čorbe, nekaj malega sladkega in da se vse skupaj ne zatakne, zelje in paradižnik. V količinah za dva.  Mislite, da je dosti ostajalo? Ni.

Vreme tudi drug dan ni hotelo pokazati lepše strani, čeprav je jutro še kar obetalo. Toliko kolikor smo porabili za vožnjo do izhodišča iz Plava do Katuna Bajrovića na več kot 1700m, toliko je vreme rabilo da je razmaknilo oblake nad nami in celo posvetilo se je. Današnji cilj je bil Hridski krš, (2358 m) in Hridsko jezero. Ki stoji seveda pod Hridskim kršem, skoraj na 2000m. Ena od etnoloških značilnosti teh krajev so tudi katuni. Mala pastirska naselja visoko v planinah, kamor so se pogosto poleti z živino selile cele družine. Od kar imajo v sorodstvu Američane, je tega manj. Katun Bajroviča je bil zaseden le z eno družino in nekaj ovcami in kravami.

Ahmetu je skoraj žal, da nismo šli raje na Kolato, a čez tri ure je vreme kazalo že drugačen obraz in ko smo ob enih sedli nazaj v kombi je že deževalo. Je pa bil en lepših  dni, v celoti gledano. Spet smo začeli zložno. Pot gre po gozdu, travah in planinah in v dobri uri pripelje na Hridsko jezero. Lepo, osamljeno, visoko. V njem je polno pupkov, okrog pa, človek ne bi verjel, roji komarjev. Laaaačnih! Pričakovali bi jih spodaj, v Plavu in tistem močvirju, ne pa tu. A kakšen razlog že mora biti, mi pa smo zato kar pohiteli in nismo preveč počivali. Še danes se čoham.

Od jezera naprej pot ni več markirana, je pa sledljiva. Treba je priti na greben pred seboj, potem pa se obrniti levo in slediti poti do vrha. Čeprav Hridski krš od spodaj zgleda precej divje, je to le obraz njegove stene. Z druge strani je čisto krotka travnata gora, z lahkim pristopom. Na vrhu se nas usmili sonce in 20% od možnih razgledov, pa smo čisto zadovoljni. Se je te dni že slabše videlo.

 

Del poti do sedelca se vrnemo po isti poti, potem pa sledimo grebenu naprej in ko ga zmanjka, se strmo spustimo dol. »Strmo je, al nekako ide«, nam pravi Ahmet. In res nakako ide. Prekoračimo še debele sloje navaljenega kamenja (najbrž se je podrla gora) in spet smo na zelenih poteh v gozdu. V pogovoru izvem, da je njihovo planinsko društvo majhno, aktivnih je le kakšnih 10 članov. Vodniki so trije ali štirje, z njim vred. So pa popolni naturščiki. Ne potrebujejo licenc, nimajo posebnih tečajev, le gore imajo radi in poti poznajo. Pravi, da bo drugo leto drugače. Z obveznimi lokalnimi vodniki za skupine bodo uvedli tudi licence in izobraževanje.

Na povratku se ustavimo še v mestu samem in obiščemo Kulo Ređepagića, stanovanjsko obrambni stolp iz 1600 in nekaj. Tisti, ki ima ključ stanuje v sosednji hiši, Ahmet ga malo prosi, da nam odpre. Pravi, da mu je že malo odveč kar naprej odpirat stolp in razlagat ljudem.  Za videt, mirno pa bi lahko tudi ne. Pa na ogled botaničnega vrta gremo. Ni vam treba. Gori po vrhovih so stokrat lepši botanični vrtovi, tu pa je videti tablice, rastlin pa niti ne. Škoda časa. Če vas bo vseeno zanimalo, nahaja se v Plavu, tam, kjer je izhodišče za peš turo na bližnji Visitor. Pa ne mi potem prosim  pravit, da je brez veze.

Že tretjič ta teden popoldan v sobi s fenom sušim čevlje. Še dobro, da imam dovolj nogavic s seboj, tako se lahko vsaj preobujem. Ja, fen je bil povsod, kjer smo bivali. In wi-fi. In 200 programov kabelske, vključno s tremi programi naše nacionalke. Zvečer je v hotelu poroka. Najmanj 150 gostov, začenjajo že ob šestih. Temu primerna je bolj krepka tudi naša večerja. Pol ohceti so privlekli nam na mizo. Tokrat smo popustili. Boj je bil brez smisla. Ni šlo več v želodčke, dobro gor ali dol.

Zadnji pohodniški dan smo upali, da bomo stopili na teme najvišje Črnogorske gore Zla Kolata, 2534m. Pravzaprav ne vem, zakaj je vodič mislil, da bo šlo. Napoved je bila najslabša v treh dneh, sam vzpon traja najmanj 6 ur, opraviti je treba 1500m višinskega vzpona in sam je opozarjal že spodaj, da je gora v mokrem in megli nevarna. Da bi nam vzpon v takem malo  prikupil je razložil tragedijo izpred dveh let, ko sta v megli zdrsnila v smrt dva Čeha, oče in sin, drugi sin pa je poklical reševalce in 5 ur čakal na njih, nad obema mrtvima.

Na 2000 je četica obrnila.  Če je spodaj bilo le temno in oblačno, je zgoraj bila megla in zima, padlo je že nekaj kapljic. Na silo pač ne gre, gora bo počakala, nekaj hoje pa smo vsi le imeli. Začetek vzpona je sicer v vasi Vusanje, parkirišče je poleg opuščene karavle, tam so tudi tablice. Pot do podnožja gore je sicer lepa, tehnično nič zahtevna. Vrh pa je ostal zavit v skrivnost in meglo.

 

Vmes smo opazili kamp speleologov, po avtomobilih spodaj sodeč Poljakov. Tudi to področje nobenega od domačinov do sedaj ni posebej zanimalo, saj nimajo nobene raziskave jam in brezen tam okoli, čeprav jih je veliko. Kdo ve kaj vse še skrivajo te lepe in odmaknjene gore.

Zaključek trekinga je sicer trajal dva dni in je bil več ali manj turistično popotovanje. Mimo Beran in Kolašina smo se spustili do Podgorice, tam pa nadaljevali proti Cetinjam. Na poti smo se ustavili v Rijeki Crnojević, skrajnem meandru Skadarskega jezera ter po krajšem postanku nadaljevali skozi Cetinje na Lovčen. Mavzolej Njegoša seveda.

Na kosilo smo šli kar v Njegoše, rojstni kraj (koga neki?) Njegoša, potem pa nadaljevali po panoramski cesti do Boke Kotorske. Še nekaj gužve po obali in iskanja apartmaja v Budvi in ob pol sedmih zvečer smo prispeli v zadnje bivališče na poti. Utrujeni, nikomur več ni bilo ne do zgodovine, ne do kopanja in ne do hoje. No, kopanje bi bilo izziv. Ne le zaradi gneče, temveč zaradi tistih 200m od morja. Višinskih. Že Danaja je pokazala vse vozniške sposobnosti, da je sploh prišla do tja gor. Razgled je bil pa lep, to pa. Prokletije in Budva sta ponudila dva ekstrema: sveže podnebje, divjina in gore na eni strani, vročina, nepopisna gneča in morje na drugi. Brez pomisleka znam izbrati kam. Če me zbudijo ob polnoči.

 

Zadnji dan bi lahko bil povod za prepir, če ne bi bili tako fajna družba, kot smo bili. Po osmih dneh utrudljivega potepanja nas je čakala pot domov. Do Metković polja, kjer se Neretva izliva v morje in kjer je raj za sadje in zelenjavo, tam pa kar kmalu na avtocesto, kjer smo preživeli naslednjih 6 ur. V gneči. Da ni bilo vroče, je poskrbela klima, sicer bi koga zadel kapič. V Tivoli smo prispeli zvečer. Zadovoljni in hkrati že rahlo tečni, povratki itak niso najlepši del ture. Nikoli. Zadovoljni in nasmejani smo si podali roke in se razšli. Vsak na svoje. Hvala družbi, težko bi bili boljši.

Super dnevi so za nami. Še bi se dalo napisat in opisat, še je bilo dogodivščin in smeha, pa tudi nostalgije in vzbujenih želja. In še bomo kam takole šli. Dokler duša da in telešček zmore.  Delat spomine.

 

Durmitor in Tara, julij 2014

Po 461 štengah se privlečeva na vrh Lovčena, na gradbišče mavzoleja presežnikov. Pogledat Njegoša in njegov 28 tonski kip, na višino skoraj 1700m.  Oko, nič vajeno morskih razgledom tam zadaj proti notranjosti v trenutku uzre skalovje. Višje od Lovčena, bolj belo, na dolgo in visoko razraščeno.

Vidiš, tja greva pa drugo leto, povem.

Tam nekje, kjer sva začela lani, smo letos zaključili. Po osmih dneh potepanj spet stojimo na vrhu Lovčena (Jezerski vrh, tudi Črna gora imenovan), ki letos ni več gradbišče, razgledi pa manj lepi kot lani. Durmitor in Prokletije, pa Skadarsko jezero, so se skrili nekam za motne poletne tančice. Kaj bi to. Sedaj so razgledi, vonji in vtisi so že v srcu in glavi.

Pejmo mi lepo od začetka. Nanizat spomine kot koraldice. V naprej se oproščam, če bom pomešala kak kraj, goro, jezero ali človeka, če ne bo vse ena za ena. V bučo gre, kolikor gre, vtisov pa je toliko, da tečejo ven pri ušesih.

Najprej ekipa: Brane, Mateja, Vlasta, Dušan, Karmen, Ivan in Danaja, pa jaz a ne, ker sicer od bloga pač nič ne bi bilo. Ne vsi po parih, večina pa. V glavnem po naključju združeni, a izkazalo se je, da smo super ekipa. Vse skupaj je imela v rokah Danaja, najmlajša, največja in najbolj suha, z dredi na glavi in milim nasmehom. Potrpežljiva kot Mati Tereza. Moda zato, ker ne je mesa? No, pa saj na nas sploh ni mogla biti huda. Takih angelov nikoli več ne bo imela v ekipi, sploh če sodim po sebi…

Ker nam je bilo že pred odhodom zabičano, da ne smemo pretiravati s prtljago, je kombi iz Tivolija odpeljal pol prazen in prej, kot je bilo dogovorjeno. Brane je pakiral tako racionalno, da je vzel le eno palico, kar smo ugotovili šele naslednji dan, ko je bilo treba v hrib.

Nič ni bilo dolgčas na poti. Prva meja, druga meja, tretja meja. Štiri države, nekaj postankov, menjava klime, navad in jezikov in zaključili smo na Žabljaku po 12 urah vožnje. Vmes smo jedli v Sarajevu, ne sicer na Baš Čaršiji, čevape pa. Nacionalna hrana nas je potem spremljala vse dni in povem vam, da se v teh krajih ne obnese, če si vegetarijanec, bog ne daj vegan. Za mesojedce pa je raj na zemlji. Moram posebej povedat, da pri hrani pretiravajo? No, mi se nismo dali in smo pretiravali tudi sami. A kdo bi se uprl vsemu pečenju, sirom, kajmaku, domačim jajcem in čorbam (mesnim kakopak)? Za vzorec je bilo sladkarij in res samo v sledovih zelenjava. Od sadja pa le paradižnik.

Ceste? No ja. Do Črne gore še kar, v Črni gori pa.. Ne da so zelo slabe, a državica je eno samo hribovje in gorovje, vanjo vklesane in nadelane ceste pa ozke, vijugaste, niti ne povsod asfalitirane. Če bi Črno goro človek polikal, bi menda imela površino pol Evrope. Pa kar naj ostane tako zmečkana, prelepa je. Je pa res, da je zaradi tega vožnja občasno precej adrenalinska, da se je srečati sicer vedno mogoče, le včasih kakšno kolo visi čez rob in občutek na zunanji strani ni povsem prijeten. Ceste se včasih vijejo visoko nad kanjoni, včasih so makadamske in razrite, važno pa je, da se po njih kam pride. In se pride. Danaja je volan vrtela tako vešče, da so ji na koncu čestitali tudi vsem znano boljši (itak) moški vozniki.

 

Prvi vtisi Žabljaka so bili mokri. Upali smo, da mesto nima imena po žabah, ki imajo rade vodo. In da se kdaj oblaki tudi odlepijo od tal. Večerni sestanek je vlil nekaj optimizma. Srečamo se z lokalnim vodnikom, Zoranom, ki nam pove, da je napoved za dopoldan kar ok, predlaga pa zgodnji odhod. Prvič zaradi vremena in drugič zato, ker je hkrati memorialni pohod in bo obisk Bobotovog Kuka velik.

Zgodaj spat, zgodaj vstat, v hotelu Javor, kjer smo se parkirali, jim ni bilo nič težko ob pol šestih pripraviti zajtrka in skuhati kave. Kar je bila v bistvu težava. Najprej sta na mizo priromala marmelada in maslo. Se nam je zdelo, da je to pač to. Kvečjemu smo pričakovali še kakšen kolešček salame. Izkazalo se je, da je bilo to le za okras. Sledilo je cvrtje, pa narezek, pa neke vrste miške, pa hemendeks, pa kislo ovčje mleko, pa …. In če se naješ marmelade in masla ti ni dovolj za opravičilo, da morajo vse ostalo nesti nazaj v kuhinjo. Če smo že zbudili kuharico navsezgodaj, se to pač ne spodobi. In smo požrli vse.

S polnimi vampi smo se zagnali v hrib in omagali že na prvem griču. Pa postavitev nam jo je zagodla. Za vodnika se je postavil najhitrejši v skupini in mu dihal za vrat. Moški ego vodnika pa se enemu Janezu že ne bo dal. Ko sta ostala sama sta ugotovila, da tako le ne bo šlo, tempo se je umiril na normalnega in četica je začela sinhrono korakati proti cilju.

Izhodišča za ture so lepo označena, poti so lepo markirane. Do izhodišč je treba z avtom. Zapeljali smo se proti  smučišču Savin kuk in nato še naprej proti Sedlu, kjer je običajno izhodišče za Bobotov Kuk. Ni bilo dobro. Spustili smo se še kakšnih 200 višincev nižje in parkirali pri tablicah, ki usmerjajo na Škrčka jezera. Pot ima sicer več višincev, je pa časovno krajša. Zoranu se je šlo, da štartamo pred množico udeležencev memoriala in da prehitimo dež, ki se je napovedoval okrog ene. V tem smo bili skoraj 100% uspešni. Le dež nas je ulovil zadnje pol ure.

Narava je izjemno lepa. Malo me je spomnila na Karnijce. Kontrasti zelenih planot in skalnatih rogljev se menjavajo eden za drugim. Dvigamo se po nekakšni dolinici, z leve nas gledajo Šareni pasovi, geološko gledano zagotovo specialiteta, pred nami se dviga Bobotov kuk (2523m), desno malo naprej stojijo Zubci, špičke na katere je mogoče le z vso opremo. Uro in pol  traja, da pridemo do vznožja gore, še uro in pol, da stojimo na vrhu. Na sedlu pod vrhom se vreme hoče že skisat, a si vseeno premisli in se za nekaj časa še odpre. Vrh nas nagradi z razgledi na številna jezerca pod nogami, zlasti na obe Škrčki jezeri, pa Črno jezero za katerim se širi Žabljak.

Vzpon na Bobotov Kuk je nezahteven do kakšnih 100m pod vrhom, oziroma do vršne glave. Pot na sedlu med Kukom in Bezimenim vrhom zavije na severno stran (predvidevam), kjer se spremeni v ozko izpostavljeno stezico, visoko nad dolino. Najprej v rahlem vzponu preči pobočje, potem pa se dvigne čez skalno gmoto, kjer je za kakšnih 30m treba prijeti za skalo. Na poti ni jeklenic in ne klinov, izpostavljenost pa zahteva v kombinaciji z mokro zemljo in skalami kar veliko previdnost.

 

Vrh ni preveč prostoren, poleg nas so na vrhu še 4, pa je že kar dren. Od 4 sta dva povsem enaka, Matejo zaskrbi, da je z njo kaj narobe. Pa ni, brata sta. Za nami se pripodi četica mladincev, ki začnejo postavljati vrvi. Kar primerno glede na obisk, ki se ga pričakuje. Mi se spustimo še brez varovanja, z vrha smo ravno pravi trenutek, ko nam nasproti začnejo prihajati udeleženci spominskega pohoda., organiziranega v spomin na enega od predsednikov planinskega društva, ki je umrl na tej gori.

 Spust po travah je hitrejši in udobnejši kot po nadelani poti, ki je drsalnica. Deževje prejšnjega dne je pač pustilo posledice. In v množici vzpenjajočih je kdo? Ja naši, Slovenci, cel avtobus vojaških gornikov grize v breg. Kakšno ali dve rečemo, povabijo nas na pasulj v taboru in že se razidemo. Pa bi najbrž šli. A kaj, ko smo bili nazaj kaki dve uri pred njimi,  pa še deževalo je takrat.

Brez prave pavze nas je preganjal tale Zoran, zato je na povratku čas, da parkiramo telesca pri vznožju gore, kjer je majhno jezero, Zeleni vir. Še vedno nad 2000m. Grizemo vsak svoje in opazujemo kolono, ki se vije navzgor. Nekateri najbrž prvič. In zadnjič. In nikoli več. Po supergah, dekoltejih in rožah v rokah sodeč.

 Bobotov kuk je bil do nedavnega najvišji vrh Črne gore. Primat mu je pobrala gora v Prokletijah z imenom Zla Kolata (2534), a vsi tega še ne priznajo povsem. Na Zla Kolata del poti vodi po Albaniji, zaradi česar je niso šteli za povsem Črnogorski vrh. A demokracija dela svoje in Bobotov kuk je moral krono predati dami. Kaj več o njej pa kasneje. Ko bomo v Prokletijah.

Zoran je planinski vodnik in vodja Gorske službe spašavanja. Poln anekdot in zgodbic. Pravi, da so šele pred 10 dnevi odprli goro za obiskovalce, zaradi snega, ki je letos dolgo vztrajal. In pove, da se tako kot pri nas tudi pri njih tega ne držijo.

 

 

»Sem bil tako zmešan, kot bi bil na marihuani 4  dni. Neprestano smo bili v reševalnih akcijah in z vrvmi spuščali ljudi po pobočjih, ker sami niso upali, » pravi.  In za 72 letno gospo, ki si je visoko gori nekje zlomila nogo, si je izmislil, da je stara 18 let. »Sicer bi se reševalci vlačili do nas kot megla, tako pa so v uri in pol pritekli z nosil… Skoraj bi jo potem moral nositi sam!« se smeje.

Zanimivo izkušnjo imajo tudi z rožami. Dokler so stale tablice o zaščitenem cvetju, so ga trgali vsi. Odkar so jih odstranili je mnogo bolje. Pa Čehi, kot povsod. Durmitor je nacionalni park, plača se vstopnina. Kar Čehi vedo, a se izogibajo. Pridejo z avtobusom, ki jih odlaga kar med vožnjo (ko padobranci, pravi Zoran) in potem letajo vsak v svojo smer. Sem nosijo hrano (kot bi radensko v Radence) in tudi sicer imajo največje težave z njimi, ker lazijo povsod, v vsakih pogojih in neustrezno pripravljeni.

 

Tako v Durmitroju kot kasneje v Prokletijah povedo, da se izogibajo železju v gorah. In res ga nismo nikjer srečali. Zato so gore bolj prvobitne, včasih seveda zahtevnejše, z naslednjim letom pa uvajajo za skupine tudi obvezno spremstvo lokalnih vodnikov. Pravilno. Kot mi je uspelo izvedeti, stanejo tam nekje 100 € na dan za celodnevno turo. Za takšno skupino, kot smo bili  mi.

Pri večerji se miza spet šibi pod dobrotami, mi pa kujemo plane za naslednji dan, ko je na vrsti rafting po Tari.

Na Taro mi nesejo davni spomini, več kot 25 let nazaj. Avantura popolnih amaterjev, ki bi se lahko končala slabo. Tako pa smo enega na pol utopljenega zadnji čas zvlekli iz vode, zgubili skoraj pol opreme, ko nam je Tara obrnila čoln, še meni se je zdelo, da me bo konec, ko me čoln ni hotel spustiti, z glavo pa sem bila nekje pod vodo. A hkrati je ostalo doživetje v najlepšem spominu zaradi divjine in dogodivščin. Tokratni raft je bil dve tretjini krajši in veliko bolj varen, a še vseeno doživetje.

Že jutranja vožnja je doživetje. Dvourno motoviljenje po ozki cesti iz Žabljaka preko Trsa do Ščepan polja, visoko nad Pivo, s strmimi pobočji. Priznam, nisem gledala preveč dol, morda bi še kaj našla. Na primer  kak avto precej nižje po bregu.

Baza za rafting je na sami meji. Še na Črnogorski strani, a do izhodišča te enkrat vseeno prepeljejo čez mejo. Skoraj golega in brez dokumentov. Je pa to že problem izvajalcev. Tebe le stlačijo v tesno neoprensko obleko, poveznejo nate čelado in rešilni jopič in natrpajo v kombije. Pa pred tem spet, morete mislit, obilno nahranijo. Očitno velja prepričanje, da sit človek bolje plava po površju kot lačen. Ali kaj?

Organizacija jim klapa v nulo. Po poti izvemo, da se s prevozi ukvarjajo na tem mestu tri agencije, vsaj ena je Bosanska (po napisu sodim). Vse tri imajo istega organizatorja in kuhinjo. In vsi služijo. Čeprav je kazalo, da so pri izvedbi našega naročila nekaj pomešali, čakamo na raft le pol ure. Sonce prav prijetno bije v plastiko na nas, hladijo pa nas odprta okna v kombiju, ki nas pelje 18km višje. O cesti tu ne bi. Ni za javni promet.

 

Na izhodišču nam v roke porinejo še čoln in vesla ter pred nas postavijo skiperja. Ajde v vodo. Kakšnih 10 čolnov splavijo naenkrat. Nekaj zaradi gužve (ajmo vsi na Taro), nekaj zaradi varnosti. Skiper pravi, da gre štirikrat, včasih tudi petkrat na dan po vodi. Prvih 5 minut treniramo tehniko, naslednjih 10 minut nas zalivajo brzice. Skiperja imam na sumu, da nas je malo močil še nalašč, saj je on tisti, ki poskrbi, da gre čoln lepo. Ali manj lepo. No, nekaj zabave mora imeti pa tudi on. Zlasti prva dva sta deležna obilnega polivanja, skiper pa je zadaj skoraj suh.

Tara je pitna, nam demonstrira s požirkom. Od žeje torej umrli ne bomo, pivo pa tu ne teče. Tudi edina lokacija, kjer je morda kdaj odprt bife, je zaprta. Dva postanka imamo na poti, nekateri ga izkoristijo za skakanje v vodo ali obisk notranjosti (tisti, ki ni hotel lulati v vodo, npr.), vmes obiščemo še slap in kar prehitro smo spet nazaj v campu. Nekako se je treba izluščiti še iz neoprena in nase navleči suhe cunje, pa spet sedimo. Pri kosilu. Na srečo Danaja ve, kako stvari stojijo, zato nam je odpovedala večerjo v Žabljaku. Mislim celo, da jo je skrbelo, da do konca tedna sicer ne bo več prostora v kombiju.

Vračamo se po isti ozki cesti, a jo kar prespim, vsaj njen najbolj tečen del. V kombiju sledi analiza poti in Dušan prizna, da je na premcu spil polovico valov. Ne da smo mu preveč nevoščljivi, sploh ne. A en se mora žrtvovati. Če bi butali valovi piva, bi bilo kandidatov za prve pozicije gotovo več.

Še to, mala Črna gora se rada hvali s presežniki. Kar Tara je. Največji kanjon v Evropi, drugi največji na svetu z 1300m visokimi stenami, najožji del naj bi bil okoli 4 metre. Tam nas seveda niso peljali. Prenevarno. Preverjeno, iz prve roke.Tudi ni vseeno, kateri letni čas čofotaš po njej. Spomladi je spust prepovedan, policija ga ne pusti, saj je reka polna vode, visokih brzic in vrtincev ter nevarna. Sicer pa takšen podvig, kot smo se ga šli mi, s hrano vred stane nekje okrog 30€.

 Ob šestih se vrnemo v Žabljak, spet dežuje. Le 10 stopinj kaže termometer, hladno je. Pridruži se nam Zoran, ki nima nobene spodbudne o vremenu, zato se odločimo, da zjutraj na Crvene grede ne gremo. Brez razgledov po blatnih strminah z marelo nima smisla. Dogovorimo se, da bomo šli okrog Crnega jezera, popoldan pa se tako že selimo v Prokletije.

Zoran pripoveduje o navadah v teh koncih in o ljudeh. Za katere pravi, da nočejo delati. Ker čakajo Ruse. Pred par leti so navalili na Durmitor in kupovali posesti eden preko drugega. Ljudje so okusili poceni denar. Nekaterim so ostale celo samo are, saj se Rusi niso vrnili. Drugi pa so prodali zemljo, si kupili Jeepe in počasi ostajajo brez avta in brez zemlje. Rusi niso zgradili ničesar, pa tudi nazaj jih ni. Včasih so na parcelah pokopavali prednike. Eden od razlogov je bil, da se posesti zaradi tega niso toliko delile. In Ko je nek Rus vprašal domačina: »Kaj pa grob?« je le – ta odgovoril: »Evo, đeda vam je gratis!«

Naslednji  dan jo od hotel peš potegnemo do Crnega jezera in okrog njega. 10 km in tri ure, prijetnega obhodavanja, z malo višinske razlike. Dve jezeri sta pravzaprav, Veliko in Malo, pretočni. Spomladi teče voda iz Malega v Veliko, potem pa obratno. Ime ima zaradi temne barve, ki jo dajejo okoliški gozdovi.

Ves čas nad nami visijo megle, tako da z razgledi ni nič, čeprav nad nami visi ena bolj zahtevnih gora tega dela, Međed. Zahteven zaradi strmih trav v vršnjem delu, zardi česar so pogosti zdrsi. Na vhodu do jezera nas ustavi rampa, kjer plačamo vstopnino, malo pred jezerom pa redar, ki preveri vstopnice. Ker mu je dolgčas nas ustavi še na povratku in gre del poti z nami. Pove, da imajo domačini zastonj (le povedati morajo) in da se nič ne zgodi tudi, če te najdejo brez vstopnice. Prijavo napiše, ki pa ne pride na vrsto, dokler si v državi, potem pa je tako vseeno. Red zaradi reda, če se ga držiš, torej. Urejeno pa je lepo. Nič čudnega če je iz pečine ob jezeru naš tovariš Titio komadniral bitko na Sutjeski. Vsaj tako piše.

Po kosilu se poslovimo od prijaznih domačinov, napokamo v kombi in krenemo proti Prokletijam. Pot nas vodi mimo najlepšega mostu na Tari (in daleč okoli), Đurđevića Tara, kjer malo postanemo, si ogledamo Taro globoko pod nami in zip line, ki so ga speljali čez. Slenji ne spada k originalnemu mostu, seveda. Most so končali ob koncu leta 1940 in se je v tistem času ponašal z kar dvema rekordoma. Za potrebe izgradnje so namreč postavili največji leseni oder (ta rekord drži še danes), ki je takrat predstavljal 40% cene celotne izgradnje. Drugi rekord je bil največji armirano-betonski lok z razponom 116 m, celotna dolžina mostu pa je izjemnih 154 m, ki se nad kanjonom reke Tare vzdiguje celih 135 m. Izjemen gradbeni podvig tedanje sodobne arhitekture in neizogibna veduta kanjona reke Tare je s časoma postal eden od simbolov omenjene planinske reke. Ko je bil zgrajen, je bil največji armirani cestni most v Evropi in eden od največjih in najlepših prometnih objektov te vrste v svetu.

 

Pot nas je potem vodila ob Tari, skozi vrsto kamnitih predorov, do Beran (včasih Ivangrad) in Plava. Mesteca ob istoimenskem jezeru, blizu albanske in kosovske meje, v Prokletijah, za katere marsikdo še slišal ni. Plav je bil naša baza naslednje 4 dni, blog bo pa nov.

Durmitor in Tara? DA! Treba obiskat, lahko tudi večkrat. Mi smo le povohali. In je dišalo, zelo.

(nadaljevanje sledi).