Bevkov vrh, 1051m, 26.1.2014

 

Se prisedem k Googlu, pa mi sploh noče ničesar izdat. Vse kar izpljune je tisto, kar itak vem. Zgibanko PD Medvode z letošnjimi izleti. Menda ni še noben tu hodil, al kako? Tudi na www.hribi.net nič. Še Pluženjske gore ne najdem. Potem se lotim strokovno. Sovodenj –Bevkov vrh, to pa obstaja. Razvlečem zemljevid in šnofljarim. Končno le najdem Stražo, potem pa še nekaj okrog izvira Zaganjalke in končno se mi posveti, kje ti kraji so. Pa naj kdo reče, da je Slovenija majhna.

Zjutraj avtobus ropota proti Škofji Loki (no, že tu sem včeraj mislila, da ne gremo). Zavije proti Gorenji vasi in nato skozi Žiri proti Idriji. Tu ravne ceste sploh ni, pa široke tudi ne. A avtobus z 31 planinci se lepo zložno nagiba skozi ovinke, znotraj pa brbota, kot da se že dolgo nismo videli. Potem povzame besedo Miro.

Lepo navado imajo tile naši vodniki. Da se na pot pripravijo in nas znajo z besedo, nato pa tudi z nogami po njej popeljati. Zdaj razumem, da bomo s teh hribov prišli najprej dol, potem bomo šli pa nazaj gor. In po kakšnih petih ali šestih urah nas bo pobral avtobus v Sovodnjem. Mimo Sovodnjega se zdajle  ne peljemo.

Na glavno cesto Idrija Cerkno se spustimo po mostu čez Idrijco in zavijemo desno proti Kanomlji.  Tam, kjer je odcep za Cerkno, je tudi napis Straža (Želin). In kar takoj za ovinkom parkiramo na velikem parkirišču, menda je zraven bife.

 Trop se nato zažene čez cesto po betonskih stopnicah, ki se na vrhu takoj spremenijo v travnato potko in v par korakih smo pri kmetiji na Tratah. S te strani, kjer smo začeli, ni oznak in markacij tudi ne. Takoj za kmetijo se pokaže prva.

Da v nadaljevanju ne bom zgubljala besed. Na celi poti je malo markacij. Morda celo premalo. Včasih po pol ure ni bilo videti nobene. Pa ne, da bi bila samo ena pot, veliko se jih križa. A kot rečeno, kadar smo v varnih rokah naših vodnikov, se ni kaj bati. Vedno pridemo do cilja. Včasih tudi čisto po svoje. Če ni zajle, se pa za trave držimo.

Idrijsko in Cerkljansko ravnin nimata. Če že so, po njih teče cesta ali pa železnica. Čim stopiš iz prevoznega sredstva, si obsojen na klance. Tako, na daleč nežno hribovito, se od blizu včasih kar konkretno postavi pokonci. Prve pol ure zato najprej bučno, potem pa vse tišje grizemo prvo strmino do cerkvice Sv. Pavla.

 Od tu bi se že odpirali razgledi. Danes oblačnost poskrbi, da se ne. Se pa tam naprej, kjer je že sneg, odprejo pogledi na etapni cilj, Podkrog. Kmetijo, precej na samem, nad izvirom Zaganjalke.

Najprej kaže, da bo nadaljevanje bolj za počivat, celo dol gre, ko se zoprn strm kolovoz spet požene navzgor. In naslednje pol ure je za Mirkom spet tišina.  Vsak po svoje kolne pokonci postavljeno ravnico. Vsake toliko se spomnim, da spredaj nekdo hodi z berglami, zadaj pa so v povprečju precej starejši od mene čisto brez pripomb, zato grizem na isti način tudi jaz. Brane mi vsake toliko časa vrže enega tistih, nikoli več ne grem s PD, pogledov, pa smo spet na ravnem.

O, pa ne le na ravnem. Dol gremo! Seveda. Poseben čar takim potem daje tudi vedenje, da ko greš na vrh, nikoli ne greš le gor. Se zna zgoditi, da greše večkrat gor. Ker greš vmes večkrat dol. Težko prigarane metre za šalo obklešemo za blizu sto. Ker gremo gledat vodo! Pri tem gremo mimo dveh velikih, verjetno opuščenih hiš, zdi se mi, da bi se jim lahko reklo Trebovlje. ali Trbovje, oboje sem našla napisano.

Če tam zraven ne bi stala tabla, da smo pri naravnem spomeniku, priznam, da razen v veliki vročini tiste mlake nihče niti opazil ne bi. Tako pa jo moraš, ker je naravni spomenik. Miro se spravi do vode in nam pokaže, kaj naj gledamo. In gledamo. Vsi, prav zavzeto. Ta voda je postala spomenik, ker njen nivo najprej upade, potem pa začne spet naraščati in je vode več. Kar se vidi po pretoku in za kar je kriv sifon, ki ga seveda ni videti, ker je nekje v hribu. No, meni se je zdelo, da deluje kot ne preveč dobro delujoče prostata... Samo z manj curka. Učeno se reče interminentni izvir...

 A stvar ni tako nepomembna. Vsi podobni pojavi pri nas imajo po tem kraju ime zaganjalka (zaganjalnik). To videti in izvedeti pa ni kar tako.

Predvidevanja, da bo treba izgubljene metre pridelati  po isti poti nazaj so se izkazala za zlobno natolcevanje. Smo šli naprej, pridelati pa jih je bilo vseeno treba.  Hitro smo bili pri bližnji kmetiji in še za en dvig dalje na mestu, ki se mu menda pravi Krog. Tri hiše, od teh ena na drevesu in spominska tabla iz NOB. Dve urici je že, kar smo na poti. Za sedet ni (pravijo), za papanje pa tudi še prezgodaj. In gremo naprej. Bodo morali cerkveni zvonovi odbit poldan za južno, drugače ne bo nič.

Na tistem mestu, ki se mu reče Krog, je menda razcep. To vedo samo posvečeni. Slučajnemu popotniku nič ne daje slutiti, da od tu gresta leva in desna pot na Bevkov vrh. Oznak ni. Ne za eno, ne za drugo. Mi gremo menda po levi, ker je bolj razgledan. No, tega slovesa danes iz objektivnih razlogov ni upravičila.

Če smo pri izviru stali še v travi, je tu že sneg. Ne veliko, čisto udobno za hojo. Če je človek v snežnih pogojih malo pameten, je v taki zasedbi sneg vedno udoben za hojo. Kolikor več ga je, toliko bolj zadaj se držiš. Tam garant ni treba nič gazit. In pa seveda, vedno se najdejo prostovoljci, ki prav uživajo v tem, da jih še dodatno pečejo mišice zaradi gaženja. Pa naj imajo svoje veselje.

Potem hodimo spet malo gor, malo dol, občudujemo osamelce, kolikor se jih vidi, sem pa tja pokomentiramo kakšen sosednji grič (kolikor se pač vidi) in spet smo pri samotni kmetiji. Naseljena sicer je (sodeč po številu avtov in saneh, ki so obležale na hribu), videti pa ni nikogar. Še psa ne. Enega je slišati malo višje, a ta najbrž ni tu doma.

Tu nas čaka še zadnji omembe vredni vzpon. Najprej nas Miro potolaži, da bomo šli bol naokoli, ne kar direktno po klancu. A ta tolažba drži le do prvega ovinka, potem pa se naveliča in jo ubere naravnost po gozdu navzgor. Ja no. Že kaj slabšega smo videli. Pod Pluženjsko goro smo.

Ker zanjo ni posebnega EPP-ja (samo gozd in oddajnik, pa nikamor se ne vidi), tudi ni nobenega navdušenja. Tri ure je že za nami in malo vseeno nam je, če ne vidimo tistega, česar ni kaj dosti videt. Prevlada argument, da nas bo 30 vsak s svojim mobitelom najbrž zmedlo oddajnik, zato se vzponu iz tehničnih razlogov odpovemo.

Samo še udobnih 15 minut nas loči do opustele kmetije pod Bevkovim vrhom. Tu je končno čas za postanek. Zanimivo je, kako se v petih minutah človek shladi. Prijetno je obleči budno in natakniti kapo. Zvone si v bližnji ruševini sposodi vrata. Na tleh pa res ne bomo sedeli.

Bevkov vrh je sicer desno od našega počivališča. A poznavalci med nami pravijo, da je spet le gozd brez razgledov, zato obiščemo kapelico nad hišami. Stoji na odprtem, ima žig in smerne table, s katerih izvemo, da je do pravega vrha 10 minut, do Sivke pa dve uri in pol. Tudi Sovodenj je (so) omenjena (e?). Ups, slovnica...
Po obrednem žigosanju, vrh je namreč del SPP, se čreda v drncu spusti po snegu niz travnike do 5 minut oddaljene kmetije na Ravan. Kmetija je hkrati sirarna, pa še odprto je. Hlebci sira se selijo v ruzake, nekaj pa tudi v želodčke. Tudi degustacija uspe, na koncu nam skuhajo še lonec čaja, ki se ga le redki odrečemo, čeprav je zastonj.

Postanek je zaradi ugodnega šopinga malo dalji, pa nič zato. Kar pri prvi kmetiji zavijemo desno navzdol, gremo skozi Novo Oselico (kjer imajo menda tekmovanje koscev in grabljic, kadar trava raste). Le slabo urico, resda po cesti, imamo do Sovodenj. Občutek je bil, da je v vasi le šola, gasilski dom in dve gostilni, a to je bilo verjetno zaradi želje po kavi in piru.  Pa tri potoke imajo, ki se zlivajo tam nekje, tudi izhodišče za Ermanovec so, med drugim. Občina pa, začuda, ni.

Na vožnji domov smo si čestitali za fajno turo in dobro hojo, pokupili nalepke podpornika GRS in se dali povabiti na naslednji izlet.

 

  

Tehnične podrobnosti:

Vrh: 1051m
Višinskih: 969m
Čas hoje: 6 ur
Km: 14

Pasja ravan, 1020m, 25.1.2014

Kako so eni važni, ko gredo na smučanje v Dolomite, a? No, ne vsi. Pravzaprav sploh ne vem zakaj so tako važni. Sedeš v avto (lahko celo na bicikel), se zapelješ tja do Polhovega Gradca npr., pa si sredi Dolomitov. In to ne navadnih Dolomitov, Polhograjskih, celo. Niso pravi? Kaj? Dolomiti so Dolomiti!

  

Polhograjci naj bi bili celo krajinski park. Ne vem pa, če so se to do konca zmenili tisti, ki se lahko o tem menijo. Tudi če uradno niso, so lepi, kot bi bili. Pa še tako rekoč domače hribovje so. Dvoriščni.

Ko smo že ravno pri splošnem. Najvišji vrh je Tošč (1021), ki za en meter prekaša drugi najvišji vrh, za manj lepim imenom: Pasja ravan. Izvora imena nisem našla. Bil pa je ta vrh 9m višji v svojih boljših časih. Potem pa vojska ni imela kaj početi in so ga znižali. Zdaj je vrh kot nogometno igrišče, na njem po novem od lani stoji vremenski radar, ravno tak kot na Lisci. In zdaj naši vremenarji točno napovedujejo vreme.

Še vsaj dva vrhova se spodobi omeniti. Polhograjsko grmado, ki se sicer ne ponaša niti s 1000 m, je pa najbolj podobna gori od vseh tam okoli. Celo kakšno skalno rebro pokaže. In točka Slovenske planinske poti je tudi. Podobno ime ima Polhograjska gora, Sv. Lovrenc imenovana ali kar Gora, čisto nad Polhovim Gradcem. Takoj z dvorišča gradu se lahko poženete nanjo. Kaj več o njej sem pa v enem blogu že pisala.

Nekaj predlogov za izlete je že zgoraj. Če pa se vam zazdi, da bi še več, si pa izberite krog: Osolnik, Tošč, Polhograjska grmada, Rog, Jeterbenk, Sv. Jakob. Štart je v Ločnici in ko se vrnete do Legastje, lahko tam tudi dobro jeste. Tudi domače slaščice imajo, za odvisnike. Če imate rožice radi, je tu najdišče blagajane.

V petek zvečer sem mlela, kje nekje vnovčiti lep dan, ki se je obetal. On neznanki, koliko snega je, oziroma bo še padlo do jutra. In kot vedno, se je rešitev našla. Če že na Dražgoše nisva šla (in tudi želje ni bilo nobene), pojdiva pa pogledat Pasjo ravan. Od zadnjič je že gotovo kaj novega, pa tudi če ni, sem pozabila, kako zgleda.

 

Zapeljala sva se torej v Poljansko dolino (Škofja Loka pa proti Gorenji vasi) in v vasi Poljane (tabla ni na glavni cesti, ampak na desnem odcepu), zavila na semaforju levo čez mostiček. Tam table takoj usmerijo v levo proti Črnemu vrhu. Zanimivo, smerokaza za Hotovlje, ki je kar takoj ta prva vas ni. Hotovlje so na kup postavljena tesna vasica, hitro v levo potok preči lesen mostič in table za Bevkov vrh so tam (o Pasji ravni pa nič). Malo naprej parkiramo na levi, pred mizarstvom. Niso zgledali hudi, parking je pa tudi velik.

Eden bolj nevarnih odsekov danes je bila prav cesta. Končno so temperature padle pod 0 in po cesti sva se kar drsala. Sploh po teh nekaj metrih, ob potoku in v senci. Takoj ko prečiš mostiček (leseni sluzek), se pot mimo hiše vzpne kar strmo navzgor.

Danes sva bila prvopristopnika. Kar pomeni, da sva prva gazila sneg in da sva otresla točno vse zasnežene in nad potjo pobešene veje. Trikrat te dobi sneg za vrat, potem postaneš bolj previden in praktičen. Palice so prišle prav ne le za opiranje, ampak tudi za otresanje vej. Čez pol ure se spomnim, da za vratom nosim poleg snega z vej tudi kapuco, pa je že malo pozno.

Prve pol ure gre pot kar strmo navzgor, a lepo v ključih. Po gozdu spodaj je snega malo, ob poti je polno teloha, ki ga je, nestrpnega, zalotila zima. Saj je še lep, a od blizu se vidi, da je steklen. Mraz in snega sta naredila svoje. Še kozicam ob poti se ne da iz hiške. Samo glave molijo ven, ritke so pa na toplem. Ja, vse nas je malo razvadila tale mila zima.

Do prve kmetije sva se kar nabojevala z pobešenim vejevjem. Lepo je pa bilo, lepo. Včasih nisem marala zime, vsako leto pa se mi zdi, da je lepša. Na senožetih, kamor sva prišla iz gozda, so bile le tri barve: bela, svetlo modra in oranžno roza. Pa pisana midva, itak. Smreke so se upogibale pod debelo snežno odejo, vej skoraj ni bilo videti. A le zjutraj je bilo tako. Nazaj grede so se tiste na soncu večine teže že otresle. Nekaj kar mimogrede spet na naju.

Pri prvi kmetiji je snega že precej več kot spodaj. Veter ga je na robovih nalagal v zamete, kje drugje, kot po cesti, po kateri gre pot. malo je treba paziti, sicer si mimogrede do kolen in čez v snegu. Pot gre mimo krmilnic v ograjenem (danes praznem) travniku, za kratek čas spet ponikne v gozd in izstopi na travnikih pod cerkvijo. Do cerkvice je še kakšnih 15 minut, le v zadnjem delu strmega travnika.

 Cerkvica stoji na Bukovem vrhu, idiličnem zelenem gričku z lepimi razgledi na Blegoš in celo Triglav, pa Storžič in kamniške. In kako zelo tipično slovensko ime ima: cerkve Žalostne Marije Božje. Res smo samomorilski narod. Kako je lahko tale Mary na takem razgledniku žalostna? No, kako??? Razen zato, ker nikamor ne more. Ampak to tako ni bila ideja Marije, se mi zdi.

Od cerkve je treba malo dol. V zaselek Bukov vrh, kjer z belimi črkami na zidu hleva piše kam naprej. Do sem sva bila prva, od tu pa so stopinje proti Pasji ravni. Me veseli, ker se spomnim, da od markacij ni ravno vse rdeče. A veselja je konec takoj, ko pri vznožju prečiva travnat klanec. Stopinje gredo v desno naprej, meni pa se to prav nič ne dopade. Spomin mi pravi drugače, zato zakoračiva levo navzgor po kolovozu. Markacij seveda ni.

Izkaže se prav. Ko prideva na vrh hribčka, se kolovoz obrne v desno in na drevju je lesen smerokaz za Pasjo ravan. Od tu naprej je označeno bolje, na srečo. V snegu med drevjem sicer poti ne bi našla.

Ko je zadnja strmina za nam, stopiva na cesto, oznaka pokaže v levo. Le še nekaj minut skoraj po ravnem je do vrha, ki to ni. Vsaj če imamo klasične vrhove v mislih. Ko prideš na vrh, si na ravnem, tako kot ime obljublja. Pa vedeti moraš, da si na vrhu, ker to nikjer ne piše. Stvar sedaj rešuje vremenski radar. Zanj piše, da je na vrhu. Torej ko ga vidiš, je to to. Po žig te pa pošljejo 15 minut naprej, če seveda napis s to informacijo  na drevesu tam na robu nekje najdeš.

Vrnila sva se po isti poti, zdaj že lepo zgaženi. Snega je bilo za prijeten spust ravno dovolj. Da ne drsi in da se noge ne zatikajo.  Slike z vzpona sva ponovila v obratni smeri. Prijetno toplo je bilo, pihalo tudi ni. Ko pa sva spet stala na Bukovem vrhu, se je nad Pasjo ravnijo že kuhalo. Ob povratku k avtu je bilo vse oblačno.

Strinjala sva se, da je bilo prav lepo. Posebej, ker je bilo toliko snega. Lepo je takšne poti deliti. Zdaj pa še posebej, ko je zrak ves čas čist. Branetova prva nekadilska! In veliko jih bo še.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1020

Višinska razlika: 722
Čas: 4 ure
Km: 9

Ajša

Doma smo, od kar se spomnim, imeli pse. Tam doma, doma. Kjer sem zrasla. Zasluge je imel oče, ki je na mamino jezo ves čas domov vozil cucke. Nič slabega o cuckih. A bili so cucki.  Vsi mešanci. Kakšnega sem prispevala tudi jaz. Včasih je bilo to drugače. 

Pesjani so bili bolj prosti, večinoma so se sami potepali naokoli, zjutraj se ga je spustilo ven, pa se je včasih vrnil z jutranjih potreb bolj pozno. Ali sploh ne. Ni bilo kot sedaj, ko ima vsak kužek spremstvo v osebi gospodarja, ki ga ima na oku, da ne dela neumnosti. Pes gospodarja, mislim. Kajti danes je težko vedeti, kdo je gospodar.

 

 
 In zato jih je bilo kar nekaj. Spomnim se Bonija. Črnega mešančka z belo liso, ki ni nikoli velik zrasel. Ne vem točno kaj se je zgodilo z njim. Naenkrat ga ni bilo več. In starša me nista hotela obremenjevat z grdo podrobnostjo, da ga je povozil avto.

Potem je bil Runo. Skoraj nemški volčjak, velika prijatelja sva bila. Vsako jutro je počakal, da sta šla stara dva v službo, ko je odpeljal avto z dvorišča, je skočil na kljuko in prišel k meni v sobo. Vedno je začel enako. Ritensko, z zadnjimi tacami se je stihotapil v posteljo k nogam. In potem nekako pod odejo pripuzal navzgor, na koncu je spal z glavo na blazini  poleg moje. Večkrat je šel na potep. Nekoč se je vrnil šele po 14 dnevih. Nekega dneva pa se ni več. Dolgo sem čakala, kdaj bo spet prikolovratil na dvorišče. Pa ni. Spomnim se, bilo mi je precej hudo.

Pa Aci. Kao pudelj. Malo scrkljano bitje. Mešano s hudičkom. V sekundi se je iz prijaznega kužka spremenil v zverino, ki grize. Menda je ugriznil vse doma. Ta se ni potepel. Žlehtnoba ga je držala dolgo pokonci. Ne spomnim se pravzaprav, zakaj je odšel s tega sveta. Priznam, mene je bilo vedno malo sram, ko sem šla z njim na sprehod. Runo je bil pes, tole pa nekaj štrikanega, v kar se je vsak obregnil. Rada sem ga pa imela vseeno.

Za njim je po že  stokrat slišanem o tem, kako nikoli več ne psa, zdaj pa zares, prišla domov prva psička. Dina. Spet mešanka, tudi najbolj podobna nemškemu volčjaku. Prijazna kuža, s katero pa nisva bile prav dolgo skupaj, sam sem se jaz v njenem času odselila od doma.

In potem je bila dolga suša. Familija, otrok, peto nadstropje v bloku, služba, pomanjkanje časa. Še misliti ni bilo na kakšno pasjo kepo.  Pa so v življenju spet nastale velike spremembe in naenkrat se je pojavila želja po pasji družbi.

Moja želja. Hči bi tako imela vse in smo vse tudi imeli, razen kač. Dolgo sem premišljevala, ali naj ji psa sploh omenim. V glavi se je počasi oblikoval prijatelj. Prijateljica pravzaprav. Želela sem si labradorko, lahko tudi že malo večjo, da ne bo čisto majceno samo doma. Svetlo.

Kupila sem oglasnik. Labradorka, stara 5 mesecev, rumene barve, na prodaj. … Pregnala sem misel, da bi jo šla iskat. Ne, saj ne bo časa, pes bo sam. Ne. Ne!

Minili so trije tedni, vmes sva se s hčerko že menili o labradorki. Iz trgovine prinesem časopis. Hči je brskala po oglasih. Mami, glej, tako labradorko imajo! Pogledam. Bila je ista kot pred tremi tedni v oglasniku. Čakala me je.

Kako je bilo? Bila je nedelja dopoldan. Hči je poklicala, vsedli sva se v avto in čez eno uro se je malo prestrašeno ščene na zadnjem sedežu že vozilo domov. Šestmesečna labradorka, takrat ji je bilo ime Biba, z vonjem po umazanih štumfih, je bila najina. Še zdaj se je spomnim, kako se je na klic rejca pripodila iz sadovnjaka, kjer je jedla jabolka in se skoraj po hrbtu pripeljala k nama pod noge. Čohaj!

Od takrat bo letos 12 let. Zdaj je Ajša stara dama, mučijo jo sklepi in sapa, ni več živahna, v očeh ji včasih vidim utrujenost. Le lačna je še vedno. Kanta za smeti. Od nekdaj.

Zjutraj sem jo opazovala, ko sva šli na jutranji krog. Ni več poskočnosti, drugi psi je ne zanimajo, pri ljudeh se ustavi, da jo počohajo. Težko ji gredo zadnje noge čez robnike, gibi so umirjeni, počasni. Počasi ugaša, čeprav si želim, da še dolgo nebi.

Moja zvesta prijateljica. Moja zvesta družica zadnjih 12 let. S katero sem vsako jutro vseh dvanajst let, z redkimi izjemami, v lepem in grdem, dežju in megli hodila na sprehod. In zvečer tudi. Pa še vmes. če je ni imela hči.
Ki me je spremljala, dokler je šlo, na jutranjem teku, Šmarni gori, tudi v gorah.  S katero sem preživela vsa Nova leta, marsikdaj samo z njo. Ki je bila vedno doma, vedno z mahajočim repom in veselimi očmi. Ki ni zahtevala ničesar, dala pa vse. Ki me je znala objeti, čeprav nima rok. Največja nežka na svetu, najbolj prijazen in nezahteven pes, kar sem jih kdaj poznala. Od katere bi se dalo veliko naučiti.

Ja, moja Ajša. Najboljši in najljubši kuža. Njenega mesta nikoli ne bo zasedel kakšen drug. Dokler pa sva skupaj, pa zasluži samo še crkljanje.

 

 

No, ravnokar je spustila takšnega, da je treba odpreti vrata. Pije tako, da je pol kuhinje pod vodo. Cigani za hrano in smrči. S tacami v stanovanje prinese pol vrta zemlje in spušča dlako. Edina, ki ji je to oproščeno. Vedno.