Raduha, 2062 m, 23.3.2014

Če je Peca ta zadnja Karavanka na vzhodu, potem v Kamniško –Savinjskih Alpah to mesto menda pritiče Raduhi, vsaj kar se vrhov nad 2000 tiče. Včasih se mi porajajo taka nenavadna, običajno težko odgovorljiva vprašanja. Kot zdajle na primer: zakaj se Raduhi reče točno tako? Ime na nič ne spominja, nekaj smisla bi imelo, če bi se ji reklo Naduha. Ker sope se tja gor. In veste kaj sem ugotovila? Da nič nikjer ne piše.

Ideja je bila od žlahte, že prejšnji teden se mu je zdelo, da bi šli lahko v to smer. Nič narobe s to idejo. Raduha je za zimske vzpone prav primeren dvatisočak, s strani, s katere smo šli, precej bolj priporočljiva pozimi kot poleti. Ker takrat močno sveti sonce. In tam o kakšni senci, sploh nad kočo na Loki, ni veliko govora.  S te strani je to pohlevna gora, nobenega adrenalina ne ponuja. Morda ščepec pozimi, če je ledeno. Poleti pa se da gor tudi z marelo. Preverjeno.

Tokratno izhodišče je bil Radušnik. Kmetija, ki ima zagotovo kakšno zvezo z Raduho, že po imenu sodeč. Če nič drugega, stoji 1000 višinskih metrov pod njenim vrhom. In je običajno zimsko izhodišče. Ki ga je treba najprej najti. Pomaga opis na www.hribi.net. Pa malo kasneje kaj več.

Meni najljubši dostop je z druge strani Raduhe. Ki ne kaže tako pohlevnega ksihta. Nasprotno, tam so tudi plezalne smeri in strme stene, take zelo skalnate in zobate . Od Bukovnika, spet kmeta in to najvišje ležečega v Sloveniji, kjer parkiramo, gremo do Koče na Grohatu. Tam je mogoče dokaj udobno, čez Durce na vrh, manj udobno, pa seveda mnogo lepše pa po plezalni poti, ki izstopi skoraj na vrhu Raduhe. V tem primeru se vrnemo  krožno čez Durce nazaj.

Pa pojdimo spet nazaj na južno stran. Najbolj komoten dostop je od Koče na Loki. Skoraj na dvorišče te koče se lahko pripeljemo, v letnem času seveda. No, 10 minut je le treba peš s parkirišča, a to po dolgi vožnji paše. Potem je do vrha Raduhe še urico in pol. Pozimi se tako visoko ne da. Če boste že tam in ker je hoje relativno malo vam predlagam obisk snežne jame. Ta je odprta od junija do septembra, več boste našli na www.snezna-jama.com. Čisto nekaj posebnega je, ogled se res splača.

Pred par leti smo si izbrali še en, čisto nič komoten dostop. Da ni bilo treba z avtom po ozkih hribovskih poteh, smo šli peš kar iz Luč. Ja, 1600 višincev se je nabralo tisti dan, polovico poti je bil sneg in ja, bilo je malce bolj naporno,kot le od koče na Loki. Se je pa vsaj splačalo peljat do tja. 

Te, sicer lepe gore, imajo le to težavo, da za vožnjo potrebuješ z našega konca več časa kot za hojo, če se je ne lotiš iz podna. Ni toliko kilometrov, kot je ovinkov. Skozi Kamnik do Črnivca, pa na Kranjski rak in z njega dol v Luče, pa s tam spet kam gor…. Vožnjo moraš dobro prenašat ali pa vozit, druge ni.

Včasih se pohod začne čudno. Ta dan se je pri zobarju. Moja šestica se je namreč odločila, da hoče ven. In je to tudi pokazala. Zrasel mi je še en liček, kar ni bilo na pogled nič obetavno, bolelo niti ni, ni pa kazalo, da bo nehalo rasti. In je korajžno dekle sredi tedna držalo usta široko odprta, da so lahko malo rezali po dlesni, potem pa je bilo treba menjat trak, ki je prijazen in ublaži oteklino in odžene vnetje.

 

No in zjutraj v soboto je bilo treba najprej k zobarju po nov trak. Pa še trije z menoj. Dobro, da niso hoteli vsi v čakalnico, bi čudno zgledalo.Bila sem gotova preden so zunaj spili kofe in že smo brzeli proti Koroški, kamor Raduha spada. 

Tisto o napovedih in lepem dopoldnevu naj zapišem kar tu. Ja, bila je solidna napoved in ne, ni bila prava. Na izhodišču je kapljalo. Tudi prav.

Prijazna gospodinja nam pokaže, kje lahko pustimo avto. Pri Radušniku bi bili lahko sitni enako, kot marsikje, kjer planinci v tropih hodimo mimo, pa niso. Zadnja kmetija na robu gozda je to in od nje naprej gredo le še gozdne poti in vlake. In mi. Za začetek po napačni vlaki.

Kmalu ugotovimo, da bo danes vzpon potekal po nemarkirani poti, z malo sreče ne brezpotju. A ko je človek na vlaki, se pač vlake drži, kaj pa če? Sploh, ko se ta že nekajkrat nemarno strmo vzpne in ni nikomur več do tega, da bi hodil nazaj. Sicer pa, vlake gredo strmo gor, in mi smo namenjeni gor. Nekam že pridemo.

Po približno pol ure pridemo tja, kamor bi morali tudi sicer priti. Priključimo se, z nekoliko druge smeri, markirani poti. In potem ni več težav, kar se markacij tiče. Sem in tja je kakšna druga, taka gorska. Sapa, recimo.

 

V slabi urici smo najprej na letnem parkirišču pod kočo, kjer preberemo, kaj vse se v koči dobrega dobi in navodilo za dostop do snežne jame, v 10 minutah pa smo že pri koči. Tokrat od obljubljene ponudbe ni nič. Jama zaprta, koča pa tudi. Itak, kdo pa bo za štiri osamelce bajto kuril? In res smo sami, nikjer nikogar.

Spravimo se v zavetje koče, na terasi precej vleče. Spodobi se na slabe pol poti (kar koča v tem primeru je), malo počivati. Okrog in okrog se podijo megle, včasih pa se celo pokaže sonce. Tako na hitro. Od lepega pomladnega dneva, ki se je obetal in kakršni so bili zadnjih 14 dni, nobene sledi. Trak v moji dlesni zoprno utripa, če ga preveč obletava mrzla sapa. Saj bi najbrž zob tudi, pa je umrl že zdavnaj enkrat nazaj v ordinaciji.

Od koče naprej je še kar nekaj brega. Najprej strmo navzgor, potem se malo poravna, potem pa spet strmo navzgor. Ta mlada spustiva naprej, odločim se, da ne bom rinila v veter, če mi ne bo delo dobro. Še ene glave jutri res ne rabim.

Še zadnja strmina in potem se pokaže celo pobočje Raduhe, skupaj z vrhom. Drevje se umakne v celoti in mrzlo zapiha. Navlečem si ruto in kapuco, pa mi ni prijetno. Vrh je čisto bel, snega je še veliko. Pomaham mu in obrneva.

Kljub plusu je sneg kar ok, ne predira se pretirano. Le nazaj grede je treba malo lažje stopat, sploh tam, kjer je pod podlago ruševje. Nič prijetno ni, ko ti cela noga do riti izgine v snegu in jo potem komaj najdeš. Na celi poti srečamo tri, ki se vračajo, eden od njih smuča in tri, ki se vzpenjajo. Pri koči pa samega gospoda Stritarja, ki piše fajne hribovske opise in tovori s seboj krplje. Žena, predvidevam, mu je že zdavnaj naprej ušla s smučmi.

Spet malo posedimo pred zaprto kočo, potem pa dol. Tokrat markacijam sledimo ves čas, pri Radušniku počohamo mladega kužija in se spravimo v avto tik po tistem, ko se ulije dež. Prav spodobno ploho dočakamo, tisto, ki jo ne bi smelo biti. Je pa zato bilo v Planici lepše, čeprav bi ta dež moral padati tam. Naj jim bo, našim junakom, ko imamo toliko veselja z njimi.

Pa še eno zgodbico o Raduhi: Zgodba pravi, da je na njej živel velikan. Ko mu je njegova žena Velebaba (!) prala hlače, je Savinja tri dni blatna tekla skozi Luče. V mrzli zimi si je zaželel srajce, a je žena ni mogla sešiti, ker ni imela igle. Zato je velikan stopil na vrh Raduhe, odtrgal skalo in jo oglodal, da je postala ostra kot igla. Velikan je odšel na lov, Velebaba pa je na trati šivala srajco. Takrat se je z vrha odtrgala skala in jo ubila. Ko se je velikan vrnil z lova in našel ženo mrtvo, je jezen zalučal iglo v dolino. Kje še vedno stoji, ob cesti, če se spomnite tam okoli Solčave nekje.

No, pa naj bo ta zgodbica za konec. Raduha ima kaj povedati. Glede na čveket celega dneva, mi4 tudi.

Tehnične podrobnosti:

Višina: 2062

Višinskih: 1040

Trajanje: 5 ur

Km:11

Banjška planota, 903 m, 16.3.2014

»Vabim vas tudi, da se udeležite naslednjega izleta Planinskega društva Medvode, ki bo na Banjšice!« zveni prijazno povabilo s prvega sedeža avtobusa. Ja, itak gremo, tu pa še nismo bili. Super! Kam pa gremo to, pravzaprav? To zadnje se vprašam bolj zase.

Vprašanje najprej poleti na najbližjega sorodnika. Ki nima pojma. No, malo mi je lažje, ampak pomaga pa nič kaj dosti. Še na glas ne upam povedat, da se mi niti sanja ne, kje bi to lahko bilo. Menda je v Sloveniji? Halo, kdo nas je imel zemljepis v šoli?! Najbrž od tam ni nobenega politika, pa vetrnih elektrarn tudi nočejo postavljat tam, ni bilo žleda in ni bilo plazov. In potem jih ni.

 

Lotim se sistematično. Google vse ve. Tokrat je zadetkov tako malo, da me počasi mineva sram zaradi mojega očitno pomanjkljivega znanja. Pojavi se prva asociacija: Banjška in Trnovska planota. O za tole ta zadnjo pa vem, kje je. Tam nekje okrog Predmeje, Čavna in Golakov. Zdaj vsaj vem, kje na zemljevidu iskati.

Vtipkam kraje iz opisa izletov. Morete mislit: nič! NIČ! Meni je poznan le Zaškol in ko odtipkam tega se v enem edinem zadetku prikažejo še drugi. Pa še vedno ne znam priti tja z avtom. Sicer pa, kaj bi bila tako natančna. Saj nas bo peljal avtobus, drugo bom pa tako videla. Tam nekje proti Čepovanu gremo.

Ko zjutraj speljemo s parkirišča se naštimam za ovinek v levo. Ja, pa ja. Na desno zavije avtobus, proti Ljubljani. No, tudi prav. Naslednje vprašanje: zakaj smo se pa trije vozili v Medvode, če bi nas lahko v Šentvidu pobral avtobus? Bošti ve odgovor, kar vprašajte ga.

Malo bolj jaso postane kam gremo, ko besedo povzame Vili. Tisto o planotah je bilo prav. O slabi poznanosti tudi. Da bo bolj v dolžino kot v višino, tudi. Vse drugo pa je novo.

Peljemo se skozi Novo Gorico in pred Solkanskim mostom zavijemo desno na Sveto goro, znano romarsko središče. Pa tudi mimo odcepa za Sveto goro se peljemo, nedelji navkljub (odpusti nam naše grehe, ti že veš, kaj delamo). Sledimo oznakam za Banjšice, ki so kraj in niso.

»Je kraj in ga ni in je dal ime veliki planoti, ki jo objema od ene strani v velikem loku med Sv. Lucijo in Solkanom Soča, od druge strani pa jo robi lepa Puštalska in Čepovanska dolina, ki se ob Velem vrhu spusti čez sedlo do Idrijce, hiteče proti Soči. Banjšice Svetega Duha!« (Joža Lovrenčič)  (Khm, meni to čisto nič veliko ne pove.)                                                               

Parkiramo takoj ob rumeni krajevni oznaki za kraj Banjšice, par metrov naprej pa je še ena oznaka za kraj, le bela: Lohke. Naše izhodišče in cilj danes. Na levi je parkirišče, dovolj veliko za avtobus in za vseh 35 planincev. Pol se jih takoj raztepe po okoliškem grmovju, kar se po dveh urah vožnje spodobi. Ne zaradi malin.

Da boste naslednjič, ko boste slišali za Banjšice suvereni in se bo drugim nevednežem zdelo, da ste od tam doma, najprej nekaj o krajih tu okoli. O njih tudi na www.hribi.net nič ni najti.

 

Banjška planota je robna dinarska planota, ki leži na zahodu Slovenije med Čepovansko dolino, spodnjim tokom reke Idrijce ter Sočo med Mostom na Soči in Novo Gorico na višini od 600 do 1071 m. Banjšice so kraj v osrčju Banjške planote, katerega sestavlja kar 16 zaselkov in sicer: Lohke, Bucki, Humarji, Ošlakarji, Rob, Luže, Mrcinje, Draga, Podgrič, Trušnje, Podlešče, Raven, Breg, Krvavec, Kuščarji, Mokrini.V Sloveniji je kraj z imenom Banjšice samo ena edina razpotegnjena vas z veliko zaselki. A povedati moramo, da so naše Banjšice dale ime še enemu, sicer večjemu in po prebivalstvu številčnejšemu kraju, ki leži v občini Latina v Italiji in nosi ime Borgo Bainsizza. Prijateljstvo med krajema teče že kar nekaj let. Ena izmed akcij tega prijateljevanja, je tudi »Drevo za mir«. Pred božičnimi prazniki banjškarji posekamo in transportiramo smreko, katero se postavi na osrednjem trgu v Borgo Bainsizza, le-ta jim za božično novoletne praznike krasi trg. Mogoče se bo to komu zdelo nič nenavadnega, a v pokrajini Lazio ne rastejo smreke in tako so za novoletne praznike tam okrasili palmo.(povzeto po googlu)

Na planoti so brezna, vojaško pokopališče, nekaj sirarn in menda ena oštarija. Razen slednjega nismo našli ničesar. Pa iskali, razen slednjega seveda,  tudi ne, čisto po pravici povedano. In skoraj ves čas, takrat, ko smo se vzpeli pa na kakšen grič pa zagotovo, smo videli Sveto goro. Malo bližje, malo bolj daleč, a neprestano. Če bi zjutraj vedeli, da je gostilna za ovinkom, kjer smo parkirali, bi se odhod zagotovo zavlekel. Tako pa nas je Vili pustil v nevednosti  in smo lahko odrinili na pot takoj.

Čez cesto in na travnik, pa malo v breg do prvega kolovoza. Nobene oznake sploh. Na kolovozu v levo in na prvi greben, ki je hkrati že prvi vrh, Sleme po imenu. Z 800m ni najvišji današnji vrh, več ali manj bomo valovili na tej višini. Sto gor, sto dol. Nekajkrat.

 Do naslednjega vrha je pot očitna, tam stoji oddajnik in klopca, reče se mu pa Kuk. Čas za malico in počitek. Hoje še ni bilo dosti, vožnje pač. In smo že lačni.

Od tu naprej se občasno najdejo tudi markacije. Več pa je majhnih lesenih tablic, ki usmerijo, kamor si želiš. Odločilno pri tem je, da veš, kam hočeš, sicer nič ne pomaga. Obstaja zemljevid Goriško, morda je na njem kaj več, a jaz ga nimam. So pa nekateri zelo dolgo gledali vanj in spraševali, kje smo.

Takole so si sledili za Kukom potem vrhovi (če boste kdaj šli, vam bodo potem tiste tablice z oznakami) prišle prav: Zgorelec (876m), Vetrnik (903), pa dve vasi Mrcinje in Trušnje. V slednji je po 13 km padla odločitev, da gremo v Lohke in ne proti Zaškolu, ker je bilo pohajanja dovolj. Nič prav preveč zanimivega se ni obetalo,česar še ne bi videli.

Zgorelec, posebej pa Vetrnik sta simpatična, skalnata vršička z lepimi razgledi.

Malo je le ponagajal razgled. Vreme je bilo sicer prav lepo, a vidljivost kljub temu slaba in se tisti ta beli vršaci, ki bi morali stati v zadnji vrsti, niso pokazali. Se je pa zato lepo videl mehek, travnato valovit svet Banjške planote, na redko posejan z gručastimi vasicami. Poosebljen mir.

 

Ljudje v teh koncih živijo od zemlje in konjev, verjetno. Konjičev je bilo res veliko in en, še posebej razigran, nas je vročekrvno pozdravljal z dirjanjem in hrzanjem po svojem velikem posestvu. Nadpovprečno družaben si je potem poiskal izhod iz ograde in se nam pridružil na poti do avtobusa.

Razprave udeležencev so se čisto preveč začele vrteti v smeri klobas, zato ga je Marjan odpeljal nazaj k njegovim. Še za enega konja v avtobusu res ni bilo prostora.

Pred odhodom smo še malo posedeli, v gostilni pri Žbogarju. Morda ima kaj skupnega z Vasilijem Žbogarjem, našim jadralcem, saj je njegovih slik v notranjosti veliko. A ni pomembno. Pomembno je, da so imeli kavo in pir. Mi pa še nekaj časa, da si kaj povemo, za kar prej ni bilo časa.

Tako je minil lep sončen dan, ki je potolažil radovednost in zapolnil črno luknjo v znanju o Banjšicah. Nobena vratolomna tura ni bila, morda pa se bomo kdaj v te kraje še vrnili. Idealna bi bila tudi za kolesarje, se mi zdi.

Doma me je pozdravila moja Ajša. Bil je to zadnji izlet, ko me je doma čakal njen mahajoči repek in žareče očke. Naslednji dan, 17. aprila  se je za vedno poslovila od nas. Moja ljubica, ki je nikoli ne bom pozabila.

Tehnični podatki:

Višina: od 600-900

Višinskih: 575m

Trajanje: 5,3 ur

Km: 13.34

Višarje, 1766m, 15.3.2014

 

Je rekla Višarje, pa smo šli na Višarje. Kot da bi kdo upal takemu predlogu reči ne. Se je že itak nabral kakšen greh. Pravijo, da na Višarjih nuca, tudi če greš samo mimo cerkve. Če pa greš še noter, potem ni treba na nobeno spoved več. Vsaj kakšno leto. No, odvisno, kako hud grešnik si.

Svete Višarje menda poznamo vsi. Saj je ja večina hodila svoje časov Trbiž po kavbojke. Pa po leder. Kar je, mimogrede še vedno mogoče. In Višarij pač ni mogla zgrešit. Če ste še bolj goreči pripadnik kakšne fare, je domači župnik tudi poskrbel, da se je organiziral kakšen romarski izlet tja gor. Od kar je gondola, so ta romanja še bolj pogosta in množično obiskana.

So pa na Svete Višarje  (Monte Santo di Lussari ali Monte Luschari) hodili že davno, preden so dostop do gnezdeca na višini 1766 poenostavili z gondolo. To je in je bil kraj za srečevanje Slovencev iz »treh Slovenij«: domovine, zamejstva in izseljencev. Tu gori se zbirajo ne le Slovenci, enakopravno tudi Italijani in Nemci, pa Furlani in maša še vedno poteka v vseh treh jezikih. Romanje na Višarje je bilo do nastanka brezjanske božje poti osrednja slovenska božja pot. Zdaj so to Brezje. Ja, avto blagoslovit na Brezje je vseeno malo drugače kot na Višarje. Na primer. Spomnim se tudi, da imajo na Brezjih velike šnicle, kar je konkurenčna prednost.

Tja gor se da namesto v 12 minutah (kolikor vozi gondola) tudi v dveh urah in pol.Peš seveda, po »Romarski poti«. Najprej dostop: z avtom se peljete, kot bi šli smučat. Ko pridete do gondole, se zapeljete še naprej (v bistvu je smer nazaj proti Trbižu), do konca parkirišča in tam parkirate. Peš greste s parkirišča po cesti na desno (asfalt), čez mostiček in spet na desno. Kmalu ste pri še enem manjšem parkirišču, tam so tudi že planinske oznake. Tu ni Knafeljca, mimogrede. Markacije pa so. Belo rdeče zastavice. Ja, V Italiji smo, ja. Trbiž ni naš.

Obstajal je svoje čase običaj. Ob romarski poti so bile skladovnice drv, in romarji so na Višarje nosili polena za ogrevanje romarskih domov. Če sem prav nekje pobrala, ima ta »romarska pot« ime za Mlini, ob njej stoji nekaj križev in kapelic, drv pa se ne nosi več na Višarje. Menda imajo fotocelice, teh pa se ne žaga v gozdu.

Roko na srce, tudi romarjev je vedno manj. So pa različne oblike vrste alpinusov: tisti samo v gojzarjih, pozimi pa še tisti s krpljami in smučkami, tudi sankami. Različnih oblik, višin in širin, pa tudi brzin. Tudi gorski tekači radi zaidejo na te konce. V petah jih tu ni. Kljub vsemu je le ves čas klanec, čeprav je v kopnem neke vrst kolovoz, strmina kar ves čas vztraja in končno, skoraj 1000 višincev nabereš po dolgi ovinkasti poti. Ni od muh.

Še eno zgodbico sem našla o Višarjih, ki pove, zakaj sploh je tam božja pot. Davno tega (večine nas še ni bilo), leta 1360 je pastir iz Žabnic našel izgubljene ovce na Vrhu Višarij okoli brinovega grma. Ne verjamem, da so klečale, čeprav zgodba tudi to pravi. V grmu je našel lesen kip Marije z Jezusom in ga odnesel v župnišče v dolino. Naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce spet okrog njega. In tretji dan enako, čeprav je bil kip spravljen v dolini v omaro. Ko je župnik zgodbo povedal patriarhu, je le-ta ukazal da na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico. No, od takrat se zgodba o ovcah okrog kipa še kar ponavlja. Khm. Božjih ovčkah, no.

No, skratka, spet me je nekam odneslo. Mi smo šli v soboto romat na Višarje. Triperesna, ta četrti od zadnjih dveh izletov je manjkal, ker je šel raje kot na romanje, na šiht. Brane je prepozno ugotovil, zakaj.

Pa nam ni bilo nič hudega. Lepo nastaviš korak, pa greš. Vztrajno, čeprav švic teče za ušesa in so pljuča premajhna za prepotreben kisik. Kdor melje, zmelje. Vmes pa klasika za umirjanje sape: slačenje, žeja, razgledovanje, slikanje in če še ni zadosti, greš pač malo počepnit za kako drevo.

Pot do Višarske planine je pravzaprav dolgčas. Tako, tehnično gledano. Široka, ravna do ovinka, dva večja zavoja in ponoviš vse skupaj. Lepo po gozdu, da zbranosti ne zmotijo razgledi. Če se roma je pač treba malo trpet. Tokrat nas še kapelice nič ne tolažijo, ker so skoraj do vrha zametane s snegom. Le kakšna zadnjica, migajoča na turnih dilcah morda za trenutek zaposli pogled, pa so tako hitro mimo, da škoda ni prevelika.

Odpre se po slabih dveh urah, ko iz gozda pripihaš na Višarsko planino. Tu je sedaj smučišče. Od lani. Peš se da lepo po robu, kjer čaka še zadnjih sto metrov malo večje strmine (tehnika od kola do kola in dihat se obnese), do sedla med Kamnitim lovcem in Višarji. Tam stoji tudi zadnja kapelica. S posvetilom Luci Vuerichu, alpinistu, ki ga je pod Prisojnikom zasul plaz in v spomin katerega stoji na vrhu Špika nad nosom od predlani bivak.

Če na sedlu zavijte levo, je do Kamnitega lovca (Cima del Cacciatore, 2071 m),  še uro in pol. Poleti seveda. Zdaj je v glavnem cilj turnih, ki jih je z Višarij videti kot pikice v krnici V klobuku. Okrog te krnice, ki je kot nekakšna školjka se pnejo špičke in ena od njih, najvišja, je Kamniti. Različne razlage njegovega imena so: da naj bi dobila ime po skalnati figuri, ki spominja na lovca, pa do tega, da je lovec streljal na Višarje in okamenel. Pa o tem lovcu kdaj drugič. Lepa gora, Brane bi rekel, že bil.

 S sedla še 5 minut v desno inna  najlepši terasi daleč okoli ste. Ta terasa ima še eno prednost, da se je drži bife. Tako lahko sedenje ob kavi ali čem drugem združiš s pogledom na Zahodne Julijce (vse ta velike) in si lahko pol ure ali več čisto srečen in tiho. Brez maše.

Posedeli smo, potem pa smo šli »v mesto« na sprehod. Tole o mestu je veliko pretiravanje, se ve. Kratka uličica, zatrpana tokrat s snegom. Skoraj v višini streh hodiš, na njih je z roko napisano opozorilo, da se pazi snega s strehe. Res ja, tisti metri, ki so še na strehah, bi zaboleli. Prehitimo Italijanko, ki ne ve čisto dobro, kako naj se spusti z ulice v ulico nižje. Nazadnje se odloči za ritni sestop, menda ji drsi.

Danes nič šopinga, kljub podobicam, križem in magnetkom, ja, pa svečam, ki vabijo z izložbe edine odkidane trgovine. Po prstih mimo cerkve. Kar proti gondoli se odpravimo, čisto počasi. Tak kraj je pač škoda zapustiti prehitro. Smučarjev je veliko, tudi naše gore listje se sliši. Še enkrat posrkamo razglede in v že omenjenih 12 minutah za 0,58€ na minuto smo v dolini. V tej varianti je parkiranje po navodilih zgoraj pametno. Če parkirate na zadnjem parkirišču, morate sedaj še malo nazaj v klanec.

Tako. Grehov smo oprani. Spet sem šla po poti, za katero sem že predlani rekla da nikoli več, Brane je ugotovil, da ima od spovedovanja trde noge in Mateja je bila zadovoljna, ker je bilo danes spet po njenem. Celo peljala naju je lahko.

 Jaz pa sem spet vse na široko zgobcala, tako da počasi noben več ne bo govoril z menoj. 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1766 m

Višinskih: 977 m

Čas trajanja: 3 ure in pol (dol z gondolo)

Kilometrov: 9,2