Vodiška planina, 1108m, 26.4.2014

Nad vremenom se tako ni kaj pritoževati. Je, kakršno je. Sreča samo, da včasih ni tako, kot naj bi bilo. Moj dragi je v sladkih spominih na Ferrarija zaspal že ob šestih zvečer in po delih odspal do zjutraj, jaz pa sem se šla vremenkota in mešala vreme. Če ne veste, kako se dela vreme, recept: greš od doma.

 
Zjutraj poleg zajtrka serviram tudi predlog. Vodiška planina. Zazre se skozi okno in pribije: »Kak bova mokra!« Dobro, da ne ve nič o medvedih tam okoli. Zvedel je od Heidi, kot se kliče novejša oskrbnica Partizanskega doma na Vodiški planini.

Včasih preveč  razlaganja škodi, treba je premagati fazo od oblačenja do avta, potem je že vse ok. Velja za marsikaj. Za ne čisto prostovoljno udeležbo pri kolenogrizenju, pa tudi za tistega črnega hudička z rdečim repkom, ki včasih hudobno šepeta za ušesi in prepričuje, da bi pa lahko kakšen dan pasli lenobo.  Če ima človek izkušnjo, da je prazen dan veliko bolj grozen kot malo napora v klancih, potem hudiček hitro ostane brez dela.

Mene sta danes nadlegovala oba. Brane z dežjem in predavanji o tem, da naj raje nesem gleženj pokazat k zdravniku in oni drugi, ta črni, ki me je prepričeval, da bo itak dež in je brez veze. Pa sem zatisnila ušesa, naredila šobo in ruzake in sva šla. Pika.
 

Nekaj časa se je izza volana še pobliskovalo in godrnjalo, je pa že pri Brniku zmanjkalo argumentov. Delal se je prav lep dan,meglice so se dvigale, kazalo se je modro nebo in tam od Kranja naprej je že vse razganjalo od sonca.

Plan je bil najprej prit v Kropo. Potem pa od tam na Vodiško planino. Pot je po www.hribi.net označena, davno nazaj sem po njej že enkrat šla, na dan, ko je bila napoved obratna. Naj bi držalo, pa ni. Tudi sicer sem v Kropi bila že večkrat, bolj službeno kot ne. Majhen, zelo slikovit kraj, po katerem bi se verjetno tudi lahko cel dan potikal. Stkan iz železja. Kraj, kjer še vedno obstaja umetno kovaštvo in kjer imajo najbrž še krtačke za zobe izdelane iz železa.

V osnovi je izhodišče pri cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na desni stran doline. Druga cerkev je na levi in tista ni prava. Razen, če greste na Vodiško preko Jamnika, potem pa je.  Do cerkve se pride tudi z avtom. Na začetku Krope je znak za pokopališče, ki mu sledite.

Je pa vedno kakšen ampak. Tokrat je to po celem prekopana glavna cesta v Kropo, ki spremeni marsikaj. Med ostalim je bilo vse zaparkirano križem in se tega smerokaza ni videlo. Nič zato, zapeljala sva do spomenika v sredini Krope, malo pred mostičkom, kjer se tudi da parkirati. Morda še boljše, tako vidite nekaj prav lepih kovaških izdelkov mesteca, ki je sicer celo kulturni spomenik od leta 1953 dalje.

V Kropi imajo štacuno, kjer is lahko nabavite vse, kar vas železnega zanima, pa muzej, ki ga lahko obiščete, pa tudi vsak, ki ga srečate se mi zdi, vam rad kaj pove. Nama je naproti kar takoj prihitela mamca, za katero se je najprej zdelo, da je malo posebna in naju leti pozdravit, potem pa se je pokazalo, da posebnica sicer je, ampak da fehta denar.

Preobujeva se, za začetek poči vezalka na desnem gojzarju. Tistem, ki bi moral malo bolj izdatno objemati moj otekli gleženjček. Vezalka se za dve vrvici sicer še drži skupaj in močno upam, da bo tako tudi ostalo. Potem zavijeva čez most, najprej narediva nekaj korakov desno, da se lahko vrneva nazaj. Iščeva pot do cerkve.

Na levo je treba in potem po strmi asfaltni ozki cesti do cerkve. Nisem opazila, a zdi se mi, da cerkev ni bila opasana z verigo. Če se prav spomnim, je bil Sv. Lenart zavetnik ujetnikov (ena od služb), zato so njegove cerkve opasane z verigo. Pa seveda kovačev, koga pa tule.  Tudi odprta kapela pred cerkvijo je ovešena z železnim velikim lustrom. Bog ne daj, da na glavo pade, kdo bi ga pa potem dvignil?

 

 Takoj pri cerkvi je britof in so smerokazi. Kjer ni druge kot v levo. Piše. Izbira sicer običajno obstaja, ker desno pelje lahka pot. So jo pa danes za Braneta zaprli, ker vedo, da ima rad strme. Ni čisto tako. Posledice žleda so vidne tudi v teh koncih in desna, lahka pot, je neprehodna. Puščica ukaže desno, na strmo pot.

Itak, na kratko doda Brane in slači, kar ima na sebi. Res se pot takoj ustrmi in z izjemo nekaj bolj udobnih metrov strmina kar drži. Ni preveč razgledna,saj gre po gozdu. Je pa lepo uhojena. V prvi polovici so za prehod uporabili grapo, zato naletiva celo na zajle, take kroparske. Železo, ki se daje v armiran beton so verjetno porabili. V suhem so le za okras, v mokrem ali ledenem pa gotovo pridejo prav.

 

Mimogrede si najdeva še pot za povratek, da ne bo treba po isti. Nekje na dveh tretjinah se odcepi pot z zanimivim opisom: izvir Kroparice. Fajn, bo malo bolj zanimivo.

Po slabi urici in pol se pred nama razsvetli, pokaže se čudovito zelen travnik in najprej lovska koča, potem pa še dom. Partizanski dom na Vodiški planini stoji na obronkih Jelovice, kjer je bilo partizanstva veliko. Na zunanji steni doma boste našli zemljevid z pomembnimi spomeniki in ni jih malo.

Prazno je. Le mladec, ki naju je dvakrat prehitel na poti navzgor (nobene sramote nisva delala, le poba je tekač) je počival in klepetal z oskrbnico. Pozneje v vpisni knjigi vidim, da je bil letos gor že skromnih 170 krat. Na hitro, dvakrat na dan.  No comment.

Tako toplo je, da so še kratki rokavi preveč. In čisto jasno. Prazno, mirno, okolica je balzam za oči. Naročiva kavo in se prepričava, da so slavni štruklji, za katere vem iz fb že kuhani. Bova? Ja menda, pa če me raznese.

Vam povem, niso slabi. Sploh niso slabi. In probala sva vse: skutne, orehove, malinove, borovničeve, gozdne sadeže in bananine. Le čokoladni so falili. V bistvu niti niso, ker je bilo ostalih dovolj.

Potem sva pasla lenobo in zibala trebuščke.  Prav nikamor se nama ni mudilo. Poklepetala sva z oskrbnico (po  vpisni knjigi se res kliče Heidi), malo o miru in štrukljih, malo o medijih, ki tudi hlačajo tam okoli. Pa pravi, da se jih nič ne boji, da pač spadajo tja. 

Počasi se le pobereva, še vedno v soncu. Pot  bi sicer lahko od tu nadaljevala do Jamnika (uro in pol) in nato od tam v Kropo (še kakšno uro), a kdaj drugič se bomo lotili še tega. Vodiška planina je tako lepa, da se bo treba tja še vrniti. Krasi jo ogromna lipa, stara več kot 400 let. Ta pa je že videla marsikaj, dobro, da ne govori.

Pot je tudi na dol strma, tudi tisti del, ki pelje do Kroparice, se kar strmo spušča v dolino. Malo ljudi srečava, za tako lep dan, pravzaprav. Verjetno pa je marsikdo glede na napoved obsedel doma.  Od izvira kaj dosti nisva videla, morda bi morala še po stezici ob reki navzgor, a nisva raziskovala. Doma po zemljevidu izgleda, kot da je še dobršen konec do izvira, če pa je pot, pa ne vem.

Dol prideva na cesto, ki iz Krope vodi na Jamnik. Ob poti si ogledujeva zgodovino: talilno peč- plavž, ki ima ime tudi Slovenska peč in je iz XIV. stoletja, pa kamne, ki zgledajo kot mlinski a verjetno niso, pa izdelke kovačev skoraj na vsaki hiši. Sva si kar vzela čas.  Hiše so obnovljene, večina tudi zaradi hudih poplav pred nekaj leti, ko je Kroparica čisto ponorela. Reka mislim, ne domačinka.

Nazaj grede se ustaviva še pri koscu Boštjanu, ki se je odločil povrtnariti. Kaj pa mu ostane, če ga je pošlatal virus in je moral kašljati. Naj se le hitro pozdravi, da bo spet lahko globoko dihal v klance. Po dveh ta grenkih je začel moški del sumljivo glasno razpravljati. Pa še pire sta mešala.

Včasih je treba poseči v moške pogovore, zato sva šla domov. Še vedno ni deževalo. In včeraj ni deževalo sploh!  Pa četudi bi, bi se midva imela lepo.

 

 

Tehnični podatki:

Višina: 1108

Višinskih:603
Čas: 3,3 (s štruklji vred)
Kilometrov: 6,3

 

Baba in Javorjev vrh, 1434m, 19.4.2014

Tokrat ni imel noben nobene ideje. In noben nobene pripombe. Razen, da se Boštjanu ni šlo spet na Čemšeniško (kar itak ni bil predlog) in da je Mateja mislila, da bo kosilo slavljenca na Gorjuši. Oboje je bil nesporazum, o katerem ne bi na široko.

Tudi mojih predlogov ni bilo ravno za en list. Sicer je pa en dober čisto dovolj. Javorov vrh. Zeeeeeeeeeeeeeeeeh. Že ime ima dolgočasno. Verjetnost velika, da po javoru. Oziroma več njih, ki so kdaj rasli na vrhu. Brane je drevesa na vrhu označil za bukve, večina je tako bilo macesnov. Pa še teh ni bilo veliko, ker je vrh gol. Tudi drevje je še bolj golo kot ne, kar nič ne pripomore k znanstveni potrditvi vrste. Dodatna težava je, ker imamo med sabo le floristko, drevjeslovca pa ne. Floristka loči med ta belimi, ta plavimi, ta drobnimi, ta prcajtnimi in ta toplšnimi in je odlična poznavalka fliderja (to je vse, kar ne spada med prej našteto). Na drevje se pa ne spozna. Palmo od iglavca sicer loči, to pa je približno vse.

Pa naj bo Javorov, čeprav je morda bukov. Ko gledate z avtoceste (npr. ko se vozite v Julijce), vam na desni strani pade v oči Storžič. Itak, lepotec pritegne oko. Desno od njega bo poznavalec našel Hudičev boršt, okrogel gozdiček pod Srednjim vrhom, še bolje pod Cjanovco ali Zaplato. Gozdiček, ki ima svojo pripovedko. Vam jo povem, ko bomo hodili tam okoli.

Potem morda še desno od tega opazite drobno cerkvico, ki se skriva na hribčku pod vsemi temi velikimi. Jakob nad Preddvorom. Lep razglednik. In desno od njega, preden se spet vse požene v nebo proti Kočni, Grintovcu, Kalškemu grebenu in Zvohu, sta dva zelena griča. Čeprav imata okrog 1400 metrov nad morjem, jih okolica kar nekako zamori. Pa je ena po imenu gora, Potoška imenovana, za njo pa malo višji Javorov vrh.

Dostopov nanj je kar nekaj. Najbolj običajen vodi iz bližine Preddvora mimo že imenovanega Sv. Jakoba, preko Potoške gore (ali pod njo). Drugi bi bil lahko iz smeri Mač, pod tudi že omenjenim Hudičevim Borštom po grebenu na vrh. Tretji, tudi markiran, kot prejšnja dva, gre iz Kokre. Mimo doma na Čemšeniku (od tod bratec prehitro sklepa, da gremo na Čemšeniško). Lahko direktno, lahko pa z majhnim ovinkom čez prav lep vršiček, ki se mu reče Baba. Zelo verjetno zato, ker ja tako prijazen in cortig. Pa več o tem po tem.

Še vsaj en pristop poznam. Čez Slaparjevo goro. Začetek je malo naprej od izhodišča za markirano pot iz Kokre. Malo naprej od tam, kjer cesta preči potok (počivališče za kolesarje) v levo zavije strmo v breg dobro vidna stezica. Včasih je bila tam lesena tablica z imenom poti. Zdaj je ni bilo videti, morda jo je kot toliko tega odnesel žled. Pot nas z nekaj težavami pripelje nad Slaparjevo dolino na razgleden greben. Potem pa gori doli gori doli in če smo prav, stopimo točno na Javorov vrh. Če nismo, ne vem kje. Odvisno, koliko boste zgrešili.

Verjetno je še kakšen dostop, ali vsaj varianta, a če boste šli po vseh napisanih, se boste vrha naveličali. Tako lep pa spet ni.

Tokrat je bil plan mimo doma na Čemšeniku, preko Babe na vrh. Vmes in na koncu pa odvisno od vremena. Napoved je bila takšna, da bi bilo lahko vse, od sonca do dežja, vprašanje samo, za kateri konec so jo bolj falili.

Že zjutraj je Brane od doma štartal moker. Ga imamo tako vsi radi, da smo ga kuševali po dolgem in počez (eni tudi le z leve na desno). Dodatni razlog je bi, da je imel rojstni dan. Dam se po letih ne sprašuje in se o njih ne govori, on pa ni dama, zato vam povem, da jih je do zdaj nabral okroglih 60. Pa še ni prišel k pameti… Upam, da nikoli ne bo.

Ko uspe razviti vsa darila je treba na pot. In vmes poberemo še slavljenca prejšnjega tedna. Če nič drugega, ga je danes dobro vzeti s seboj, ker je obljubil, da nas pelje potem na kosilo. On jih še nima 60, jih pa bo imel čez 14 let. Midve z Matejo itak ves čas proslavljava, zato danes nisva v prvem planu.

Po opisu, ki ga boste našli na www.hribi.net se parkira pri rumenem transformatorju na desni strani ceste proti Jezerskemu. Mi smo zapeljali še nekaj deset metrov naprej, kjer je na levi počivališče za kolesarje. Majhna pečina, klopca, potok Čemšenik priteče tu dol in na desni strani potoka (levi zemljepisno) je neoznačena stezica, ki nas bolj prijazno kot cesta dvigne za kakšnih 100 višincev.

Bolj prijazno je trenutno preteklik. Bila je prijazna, dokler nas ni objel ledeni oklep letošnjega februarja. Zdaj je to trim steza, tako da smo se prve pol ure šli oviratlon. Spet se je pokazalo, da je pogosto bližnjica najdaljša pot do cilja. No, ko pa jo bodo sčistili, je mnogo lepše začeti tu, kot na uradni poti.

Dodobra prepoteni in nekoliko umazani višje prilezemo na cesto. Kmalu smo na razpotju, kjer slabša pot na levo zavije proti domu, kamor nas usmerijo tudi tablice. Ravno se pripeljeta tudi oskrbnika, ki se tu presedeta v neregistrirano Lado Njivo. Naročimo kavo in jima pomahamo, vonj po izpuhih pa nas še nekaj časa na poti za njima žgečka po nosu in draži pljuča.

Pol ure ceste je od tu do doma. Kar je bližnjic so težko prehodne in ne ostane drugega, kot potrpeti. Najlepši del poti to gotovo ni. Srečanje z oskrbnikoma, starejšim parom, se je splačalo. Ko pripihamo na dvorišče prav romantičnega Doma na Čemšeniku nas gospodar toplo pozdravi, kava in čaj sta pa tudi ravno kar kuhana.

Gostobesednost domačina izkoristim za vprašanje, ki me muči že nekaj časa. Od kod ime Čemšenik? Zamisli se in potem pove, da je to dolga zgodba. Obzirno predlagam, da naredi povzetek. In ga je: Na hribu nasproti (Možjanca) je živela družina, ki je imela »čudnega« sina. Sramovali so se ga in da ni hodil preveč na oči, so ga preselili na mesto, kjer sedaj stoji Dom. Ker se je družina pisala Čemšenikar, je tudi mesto, kjer je sedaj dom, dobilo ime po njem. Zveni logično, če je čisto res, pa ne vem.

Prvo Matejino vprašanje, ko smo spet gazili v breg je bilo: zakaj imamo pa potem mi nad Trojanami Čemšeniško planino, pa krajevno skupnost? Morda pa je bilo tam dosti takih Čemšenikarjev? Ugibam samo.

Domačin nam priporoči pot čez Babo in pove, da so poti očistili. Verjamemo (sploh ker sem videla slike pred 10 dnevi) in gremo. Pri domu je tablica, ki nas usmeri na pot in pove tudi, da ni markirana. V bistvu je tako uhojena, da po markiranju niti ni velike potrebe. Le dvakrat bi morda lahko bili v dvomu. Enkrat se odcepi potka v levo in dol, ta ni prava. In na jasi, kjer stoji lepa lesena hiška je treba desno ob hiški strmo v breg na vrh Babe. Drugo pa je dobro vidno in brez dilem boste na koncu spet na markacijah za Javorov vrh.

Pa pejmo. Meni je najlepši ravno ta delček, od doma do vrha Babe in še malo naprej, dokler se okrog nas spet ne zapre gozd. Občasno strma pot, malo po grebenu, prav pravljično lepa jasa z lesenim (verjetno) vikendom in vrh, ki je sicer precej neizrazit, ima pa še kar lep razgled. Kot bi mignil smo na njem.  Žal je večina fotk od štarta v dolini do sredine poti na Babo šla v maloro. Pri prenosu sem ga nekje polomila.

Z vrha gre pot potem nekaj časa skoraj naravnost, nato pa se v blagem vzponu skozi gozd pridruži markirani pot. Še kratek vzpon in znajdemo se na nekakšnem sedelcu, ki je po smerokazih skoraj kot kakšno veliko križišče na avtocesti. Na vse strani se da, le direktno naprej in dol ne. Levo vas vabi Potoška gora (10 minut do vrha; če se vam hodi pojdite, videt pa ni kaj), desno proti Storžiču – 4 skromne urice ste pa tam, od kod smo prišli, pa se tako ve. Pa levo sta dve koči pa desno še vsaj tri stvari: od Srednjega vrha do Hudičevega boršta, vmes celo Javorov vrh. Pol ure (torture). Saj ne, nobene torture ni.

Na ta istem križišču sva enkrat z Branetom že bila skupaj. Ko sva šla na Potoško goro čez Jakoba. Plan je sicer bil še do Javorovega vrha, pa se je zoblačilo in bliskalo. Ne vreme. Moj dragi se je vkopal in ni hotel naprej. To je bilo še takrat, ko še ni razumel, da se hodi gor včasih tudi dol in da cilj ne pomeni nujno konca. Zdaj je to osnovno znanje že osvojil.

Čaka nas še kakšnih 200 višinskih metrov, občasno sicer nekaj bolj strme poti, sicer pa prav lepe, po gozdu, med bukvami ali javorji, karkoli že to je. Po zadnjem razcepu (levo proti Srednjemu vrhu in Kališču) nas v desno naženejo v finalni breg. Po 10 minutah stopimo na gol vrh, ki pa ima prav simpatično klopco in še bolj simpatične razglede. Vpisan knjižica je nekaj metrov pod vrhom, pribita na drevo.

Slavljenec se prvi zvleče na sedalo, z  izrazom: niti meter več. Saj poznamo vsi to. Čez 5 minut je svet čisto drugačen. Mateja odpre pekarno, po moje ima že popust na slanike. Midva z bratcem modrujeva o okoliških gričih in se posvetiva Starcu, še enem od manj uglednih hribov v okolici, kamor sva že enkrat hotela. Ostal je na dolgu: a ker je že itak Starec, se ne mudi. Nikamor ne bo šel, počakal nas bo.

Mladino vleče do Hudičevega boršta, preostanek družbe je nad tem nekoliko manj navdušen. Ne le zato, ker kaplja. Nekako glava pravi, da je vseeno, če ga gremo pogledat kdaj drugič. Pa slaba vest. Da me ne zadene kazen božja v obliki strelic iz oči mojega dragega, če bi mu določeno turo podaljšala še za eno uro. In to za rojstni dan? Odločitev odložimo do konca grebena, ki se spušča v smeri boršta.

Tudi ta greben je nekaj simpatičnega. Ozka reber, ki vodi v smeri proti zahodu. Malo porasla z gozdom, na obe strani precej strma. Hitro se nam od spodaj začne približevati vezna pot, ki gre pod Javorovim vrhom. Bliža se in bliža, pa nikakor ne prideta skupaj. Zato z Branetom zavijeva po bližnjici nanjo, mladina pa gre na spoj obeh poti preveriti, kar že itak vemo. Koliko je še do boršta.

Ko to pomembno dejstvo izvemo (pol ure), se spravimo počasi proti domu. Nekaj rahlega vzpona nas še čaka nazaj na tisto veliko križišče, potem pa le še dol. Tokrat brez Babe, direktno po markirani poti in kar hitro smo spet na Čemšeniku. Gospodarja tokrat ni videti (zlobno sklepamo, da že počiva), pa tudi gostov ne. Edini smo spet.Tudi srečali nismo nikogar na celi poti. En sam je sedel na eni od številnih klopc ob poti, sicer pa samota.

Gospa nam spet skuha kavo in postreže s pirom, mi pa malo posedimo na plohi, ki se ne more odločit, ali bo velika ali mala. Prežene nas pod streho ne, mokri smo pa itak že od zjutraj. Še pol ure ceste, na koncu se odločimo, da se tudi oviratlona danes ne gremo več.

Čaka nas še naporni del dneva. Pospravit je treba kup hrane, ki so ga pri Marinšku v Naklem postavili pred nas. In ko to zaliješ še z radensko, ti ni več za živet. Še danes podiram kupčke od dobrot. In premišljujem, kam nas bo peljal Brane. Zdaj je on na vrsti za kuhanje.

Danes, na velikonočno nedeljo  sem nekje prebrala zanimivo misel: »Ovce jedo marsikaj. Danes na primer jajca, šunko in potico«. Res.

 

Tehnične podrobnosti:

Višina: 1434m

Višinskih: 958
Čas: 5,3
Km: 12,3