Matkov škaf, 28.6.2014

Naravna znamenitost. Edina te razsežnosti pri nas, nisem zasledila, da obstaja tudi kje drugje. Ne pri nas in ne zunaj. V Kamniško Savinskih Alpah je, če gledam z domačega dvorišča, čisto tam zadaj nekje, na Avstrijski meji, za celotnim sprednjim vencem.

V Matkovem kotu, naprej od  kmetije Matk, pod Matkovim oknom in blizu Matkove kope, Matkovga Grintovca, Matkove planine…

Povejte no,  vas tudi začne zanimati, kdo je ta Matk bil? Mene je. V kotu je vse »njegovo«. Da slutiti (lahko pa se tudi motim), da je bil gospod kmet sila posestne narave in po vsej verjetnosti muhast tudi. Ker čisto edini v tistem samotnem svetu le ni. Pa sem malo pobrskala in nekaj malega našla.

Najprej pravljična varianta: davno nazaj je v Matkovem kotu živel kmet Matk, ki je bil precej šparoven gospod. Ni živel sam, družbo so mu delali velikani. V kotu je ležalo veliko jezero, kamor so vsi hodili prat, a ker se je kmetu zdelo, da mu popijejo preveč vode in plašijo živino, jim je odredil posebno mesto, kamor lahko hodijo namakat svoje cunje.

Pod ostenji Hudega praska jim je pokazal velik škaf in jim tam odredil pralnico. Ker pa škaf celo leto ne stoji, so bili velikani hudi, Matku so se maščevali in podrli brano pred jezerom in jezero je odteklo. Oni pa so se svoje gate spravili prat drugam.

To pravljico sem si zmislila. Mi gre?  Je pa v njej nekaj resnice. To o jezeru gotovo. Na jezero spominja ime rečice Jezere, ki izvira v Matkovem kotu, pa prodnata krnica v zgornjem delu. Tudi o škafu drži, do septembra ga najdemo, a bolj v razmajanem stanju in skromnih oblin. Če je bilo snega pozimi veliko, seveda, sicer izgine že prej.

Če se vrnem k Matku, tole pripoved sem našla:
»Filipa t.j. starega očeta se komaj spominjam, v spominu imam, da sem ga videl dvakrat, enkrat je šel od čebelnjaka proti hiši in je imel v rokah težko palico, ki je na koncu krivulje imela pasjo glavo in prednje noge. Drugič pa se ga spominjam, ko je ležal v hiši pri peči verjetno že zelo bolan, mogoče že na smrt bolan. Umrl je avgusta 1924. Kakor so pripovedovali, je bil ta Filip svojevrsten človek, bil je muhast in precej trmast. Tako so pripovedovali, da je ata blizu hiše popravljal kašto, ki je stala nad zidano kletjo. Kašto je popravil s tem, da je spodaj napravil še eno klet, zgoraj pa nad oboje novo skupno ostrešje, prostor nad kletjo smo imenovali gank.

Nad to novotarijo, torej kletjo in gankom se je stari oče zelo razjezil, tako da ni hotel hoditi mimo te kašče, ki so jo tedaj obenem s kletjo in gankom tudi predelali in jo spremenili v sobo, v kateri sta potem bila ata in mama z otroci. Stari oče ni hotel hoditi mimo na stranišče, ki je bilo pri drugi kašči naprej kakšnih 12 metrov. Rajši je hodil po drugi strani hiše naokrog po strmem bregu k eni jablani, ki je bila pri zemlji ravno prav kriva, da se je dalo udobno sesti nanjo in je opravljal svojo potrebo.

Kdaj je dal posestvo atu, tega ne vem. Vem pa, da je potem kot preužitkar še pasel ovce, koze in hodil okrog po Matkovem velikem posestvu. Stric Jakob mi je večkrat pokazal, češ to stezo so pa oče naredili, to bukev so pa oče zasušili ali to korito so oče naredili, ki je služilo za napajanje živine ali ovac. Baje, da so bili obuti stalno samo v lesene cokle – cokljače.

Cokle so bile iz lesenega podplata, spredaj zgoraj je bila cokla pokrita z usnjem, da se je obuvala kot natikači, zadaj pa je bil iz leskove vitre narejen »opetnik«, ki je služil zato, da cokla ni tako hitro zletela iz nog.

Take cokle so imele to prednost, da jih je raztogoten človek lahko kaj hitro sezul in jih zmetal za živino ali ovcami in potem capljal bos okrog, kar se je prav rado zgodilo dediju.”

Vir: http://www.matk.si/slo/

No, pa povejte, res je nekaj hribovsko robato trmastega bilo tu zraven. Pri imenoslovju mislim.

Do Matkovega kota najdete razmeroma lahko. Če ste kdaj bili v Logarski dolini sploh. Do tja boste že našli, menda? Veliko bolj razvpita in znana je ta dolina kot ena pred njo in ena za njo, čeprav so vzporedne in vse tri tako lepe, da bi se splačalo tam biti kar tri dni in oblesti vse tri. Pred Logarsko dolino je Robanov kot (izhodišče npr. za Ojstrico ali Strelovec), za njo pa je Matkov kot, izhodišče npr. za Škaf in Mrzlo goro, verjetno najbolj zahtevno goro v tem koncu.

Od odcepa za Logarsko (tu je do 8 ure za člane PD prost vstop) se peljete še dober kilometer naprej in z glavne ceste proti Pavličevem sedlu zavijete levo v kot. Takoj je sicer znak o prepovedi vožnje, a je zamaknjen v stran in obiskovalci se v kot vozijo. Potem postane vse skrivnostno. Ne boste našli ne znaka za parkirni prostor, ne planinskih oznak, ničesar skratka, kar bi vam reklo: stoj, od tu dalje peš.

Največji naravovarstvenik bo zato v kot zakorakal kar z glavne ceste. Premalo poučen z majhnega parkirišča ob obnovljeni leseni hiški pred mostičkom čez Jezero kakšen km višje, tisti, ki se bo peljal, do kamor se da, pa skoraj izpred Bajte, (najbrž) pastirske brunarice na velikem travniku s križem, kjer je najlepši razgled na venec gora nad Matkovim kotom. Še kakšna dobra dva kilometra od tistega parkirišča za premalo poučene. Vmes je malo nad nečem, kar spominja na velik žleb, po katerem hitro teče voda in je najbrž spadalo h stari (sedaj podrti, a v obnavljanju) žagi še eno parkirišče, mislim da najbolj običajno.

Midva sva do danes spadala med manj poučene, zato sva šla kar od prve priložnosti dalje (zavedla pa sta dva že parkirana avta), kar peš. In sva potem tolkla po lepi makadamski cesti z nogami proti zatrepu doline. Ja no, smo šli hodit, ali kako. Res pa je, da bi ta vložek v primeru vzpona na Mrzlo goro hodil čisto preveč.

Oznak ravno ni pohvaliti. Na vsak km se je pokazala kakšna skromna markacija, tablic nobenih. Od zadnjih parkiranih avtov, recimo pri žagi ali mlinu, kar je pač bilo, sva zgolj po občutku zavila s ceste na travnik (zagrajeno z zeleno kovinsko zapornico), prečila ob lepem travniku (najbrž Matkovem) in nato nadaljevala preko prodov po gozdi cesti. Bil je marš ob zvokih motorke.

Ne nič strašljivega, pridni domačini so pospravljali les. Mimo njihove mehanizacije je trajalo še kakšnih 10 minut, ko sva prispela do prve res izrazite markacije, opremljen s puščicama nazaj in naprej, na sosednjem drevesu pa je velik smerokaz vabil v Bajto.

In sva šla do Bajte. Lična brunarica ob obronku gozdička. Postavljene klopi in mize dajejo slutiti, da je morda to včasih tudi odprto. Stoji ob travniku, na katerem se je paslo pet mladih teličkov, krava, osel in konj. Pa velik lesen križ stoji blizu, z dvorišča pa je, kot rečeno, prav lep razgled na venec gora, ki obdaja Matkov kot. Povzeto po zanesljivih virih si na levi sledijo Vrlovec in Veliki vrh (na razgledu od Bajte jih sicer ni), pa Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask (pod njim je Škaf), Hude dane, Latvica, Mrzla gora in Krnička gora, na desno od nje pa po desni strani doline Matkova kopa, Jovšnca, Matkov Grintovc, Jerebičje, Gladki vrh in Pavličeve stene. Verjetno še kakšen manjka.Lepa četica, divjih, osamljenih gora, rezerviranih za izbrance, razen na Mrzlo goro tu ni markiranih poti, pa tudi dostopov bolj malo.

Naj me poznavalec (če bo kateri bral) dopolni in popravi, a kot sem brala, je odstop iz kota poleg Mrzle gore le še na Veliki vrh, na druge vrhove pa so pristopi iz Logarske strani ali po grebenih, na Krničko goro recimo preko Jerebičja. Ali pa iz doline Bele.

 Stene gora, ki strmo padajo v kot so razdrapane in polne znakov podorov, zato verjetno ni čudno, da prav pogosto tu gor ljudje ne rinejo. Tudi poti na Mrzlo goro se spomnim kot zelo krušljive in malo zavarovane. Tudi zato, ker je težko namestiti varovala, saj so vse skale »to go«. Kar primeš, ne drži in kamor stopiš, odleti.

Ko od Bajte kreneš proti zatrepu Matkovega kota, pred seboj razločno vidiš dolg sneženi jezik v spodnjem srednjem delu. Tam, na vrhu tega jezika, stoji Matkov Škaf.

 

Naravni spomenik, ki nastane vsako leto sproti in ga zato nikoli ne bodo mogli spraviti v muzej. Če bi snega bilo malo, pa tudi spomenika ne bi bilo. In kakšno leto je le lavor, nobenega škafa.

 

Za nastanek so krivi plazovi, ki jih pod steno otresejo okoliški velikani. Ko se spomladi otopli, začne preko stene teči 40 m visok slap. Ta ni bučen, ko se za slapove spodobi. Nasprotno, tih je, bolj pršcu podoben in vztrajno dolbe sneg pod seboj. Ko pride do prodnatega dna, pravijo, da je škaf predrt in potem se  notranjost le širi.

Pravijo, da so  v dobrih letih  stene škafa lahko visoke preko 20 m, dno pa ima lahko v premeru 10 m in več. Impozantna stvar, ko stojiš na njegovem robu in zreš v globino. Slika tega ne more prikazati, morda takšna, kjer na dnu stoji človek. Običajno jih sicer tam ni (z malo sreče), se pa najdejo tudi taki, ki plezajo z dna škafa na vrh, ustrezno varovani seveda.  

 Na tej povezavi boste našli video, ki najboljše pokaže škaf.
http://www.hribi.net/video_posnetek/Gorništvo/Matkov%20škaf/3/703

Mej duš, načvekala sem že tri strani, pa sva šele pri Bajti. Saj zdaj bo šlo hitreje. Do Bajte se pač malo vleče.

Ko si malo odpočijemo oči, se ob travniku odpravimo naprej proti zatrepu. Markacije so še vedno redkost, zato bodite pozorni na tablico, ki pa ni čisto ob poti. Ko začne zmanjkovati kolovoza in se kot že precej zoži, boste na desni strani suhe struge, ob kateri hodite, na drevesu opazili tablico Matkov škaf. Tam se pot dokončno naveliča položnosti in se začne po gozdu dvigati proti vrhovom. Do Škafa nas čaka še kakšnih 300m vzpona (višina, višina, ne daljina), od tega je bilo danes vsaj 150m po snežnem jeziku. Če boste tu zgrešili, boste do markirane poti prišli precej višje, opaziti je bilo uhojeno stezico, ki se je začela dvigovati direktno po grapi navzgor.
Pot v gozdu preči tri ali štiri majhne grape, posebej prva je prijazna, saj teče po njej bister potoček s sladko mrzlo vodo, ki je ob povratku prav nebeška. Ko zmanjka gozda smo pravzaprav v širokem žlebu, kjer se označena pot dviga ob strani in v ključih, midva pa prestopiva v sneg, po katerem se vzpenjava skoraj do Škafa. Vmes si natakneva dereze (male). Sneg ni trd, pa tudi zelo mehek ne.
 

Kakšnih 50 m pod škafom se postavi svet že skoraj neudobno pokonci, zato zavijeva na desni rob v že kopno markirano pot in po suhem z derezami pricokljava do vpisne knjige. Ki naj ne bi bila tam kjer je. Skrinjica je nekoliko višje na steni, knjiga pa zmečkana in razmočena leži nekaj metrov nižje. Kar je je. Posušili je več ne bodo.

Premeriva škaf, se malo čudiva in modrujeva, potem pa je treba dol. Pazljivo vsaj nekaj deset metrov. Še ko ponavljam mantre o pazljivosti in počasnih korakih in o vsem kar je v takem važno, že se Brane odloči, da ne bo čakal. Kar naenkrat ga vidim na bregu pod menoj, drsajočega po riti. Nekaj sicer še vpijem o obračanju na trebuh, a preden sem uspešna, se na srečo ustavi tudi tako. Na poti spusta ni videti očal, palic in podobnega, stoji tudi, pot pa si je za največjo naklonino in kakšnih 30 m le skrajšal. Malo manj ko kregana sem, kje se obiram, ko sestopim do njega. Pravi, da bi lahko bil že v dolini… Ja, res. Mrzle roke in rdeči komolci so na srečo edina posledica ritnega sestopa.

Zdaj pretirane strmine ni več in enako kot gor, greva po snegu tudi dol. Počitek si privoščiva na stiku snega s kopnim, kjer snameva verige in zobava piškotke. Nekaj se sicer oblači nad nama, a kar paše, saj je bilo gor grede pošteno vroče. Da ni prevroče malo  pomaga še sneg, občutek je pa gotovo bolj prijeten kot pri hladilnikih v Mercatorju.

Po isti poti nazaj. Da žeja ne bo prehuda se napijem še vode v zadnji grapi in prav nič hudega nama ni, ko se vračava do parkirišča za manj poučene.  Domov se vračava  čez Pavličevo sedlo preko Jezerskega. Ker je ovčki dolgčas, parkiram avto tako, da ima razgled na žlahto (obrazložitev je blogu Velik vrh), midva pa greva napolnit želodčke.

Zaradi vožnje vse skupaj postane kar dolg izlet, a se splača. Kaj vse človek vmes ne izve, a ne?

Tehnične podrobnosti:
Višina: 1480m
Višinskih: 640
Km: 12
Čas trajanja: 4ure

 

 

 

 

 

 

 

Debela peč, 2015m, 21.6.2014

Gora, na kateri je vsak, ki je vsaj malo hodil v hribe, že bil. Za to obstaja kar nekaj razlogov. Preseže magično višino 2000m. Višinske razlike je relativno malo. V dveh uricah hoje prilezeš na enega lepših razglednikov (enkrat moram najti goro, za katero to ne piše). Nanj je mogoče poleti in pozimi. Pot ni zahtevna v smislu vratolomnih prepadov, strmih grap in podobnega, česar nekateri ne marajo. Če ravno ne greš po alpinističnih smereh. Tudi te namreč ima. Skratka, dream hill.

Večina se je loti iz Pokljuke, kjer je mogoče do izhodišča pri Rupah v kopnih ali snežnih razmerah(večinoma)  z avto. Do Medvedove konte se pozimi z avtom običajno ne da, pa tudi do planine Klek ne. Če je veliko snega se konjička pusti nekje na glavni cesti proti Rudnemu polju malo naprej od odcepa za Šport hotel in se delček poti več kot poleti gre peš. Ker pa se gre čez lepo planino Zajamniki, ni hudega. Romantična, bi rekli romantiki.

Da se turi iz Krme. Po kovinarski poti, ki je speljana po severnih pobočjih, a zagotovo ne Debele peči ali Brda, verjetno Lipanskega vrha, saj na dan prikuka na Pokljuško stran ravno tam nekje. Imam jo v spominu kot strmo. Zelo strmo. Morda tudi zato, ker je bila na vrsti po neuspešnem iskanju lovske poti, ki se na Debelo peč začne pri WC-ju Kovinarske koče. Po 300 m premagane višine sva šla takrat z bratcem nazaj na dno in ponovno navzgor po kovinarski poti. Pa nisva šla na Debelo peč. Na Triglav sva šla. U kolk je bil deleč….

Danes kakšen tak podvig ni bil v mislih. Tudi Debela peč najprej ne. Iskala sem nekaj manj zahtevnega, ker se je v nedeljo obetala precej dolga tura. Ko sem listala po možnostih sem se v hipu spomnila planine Klek pod Debelo pečjo, ki mi je že večkrat pritegnila pogled na kakšnih slikah s poti znancev, ki tudi hodijo naokoli. Tu pa še nisem hodila. Nedopustno.

 

Žepe si napolnim z listki polnimi napotkov, še najbolj zanimiv zgleda pristop z avtom. Tako kot je zapisano, ne bova nikoli našla. Zanesem se na to, da običajno v živo ni tako komplicirano in da imam družbo, če se zgubim. Bova pa taborila in štela medvede po pokljuških gozdovih, če ne bova našla ne tja ne nazaj. Brane je bil nad idejo seveda navdušen.

Kot rečeno, običajno je napisano bolj komplicirano, kot je. Je pa res, da so gozdne ceste potegnjene visoko in da ni le ena, da se cepijo. Proti Medvedovi konti ni bilo težav, tudi prvi odcep, kjer gre cesta za konto levo na Klek pa desno, je lepo označen. Potem je dobro odpreti oči. Tudi po opisu nekaj kilometrov ni treba nikamor zaviti. Težava je le, ker se je včasih okoli zaviti treba odločiti ali zavijaš ti, ali gre cesta tako.

Na dvomljivem razcepu na drevesu opaziva rdeč P in puščico in ji slediva rahlo v desno. Še kar nekaj časa se peljeva, ko opazim belo rdečo tablico visoko na drevesu, ki usmerja levo za Debelo peč. Zavijeva levo na novo gozdno pot in ko me že skrbi, da sva zašla, zagledava planinske tablice. Več kot 10km je te poti z odcepa z glavne ceste.

 

Pogumno zakoračiva v neznano in preden se utrip pospeši, sva že na planini. Všečna je. Čisto v začetku stojijo tri hiške, ena od njih je naseljena in majhen pes se lajajoč prikadi v pozdrav. Za njim hiti razlagati lastnik, da ni hud, pa mu ni bilo treba. Že na kilometer se vidi, da gre za prijazno pasjo dušo. V začetku planine so markacije bolj redke, treba se je držat desne strani planine, se malo spustiti po klančku navzdol, potem pa jih hitro spet  ujamemo. Na dnu planine sta še dve hiški in napajalnik, ki pa je bil danes prazen. Ne krav ne vode ni bilo.

Planine so za zgubljanje najboljše. V opisu piše, da je treba na drugi strani v macesnov gozd. Problem je, ker je kar nekaj poti speljanih na drugi strani v gozd in bi lahko vsaka bila dobra. Zato oba napenjava oči, kolikor se z dioptrijo pač da in skoraj hkrati tam čez v gozdu, kakšnih 5o m naprej in malo višje, opaziva veliko markacijo na drevesu. To bo to.

  Pot je potem ena sam prijaznost. Nežno se dviga skozi macesnov gozd in precej na novo je markirana. Po urici prijazne poti pridemo na travnik. Desno nas tablica kliče na Debelo peč, levo vabi na Lipanco. Tam se odločim, da greva poiskat t.i. »staro pot« na Debelo peč. Ki je tudi markirana, piše v opisu. Le malo starejše markacije so.

Tako greva še naprej lepo v zložnem klančku proti Lipanci in iščeva mesto, kjer se na desni strani odpre in na kamnu puščica kaže Debelo peč (prav opis). Ni treba povedat, da je krajev, kjer se na desno odpre več. Zato je vsak deležen rentgenskega preiskovanja skal. Pa nikjer nič ne piše. Čez kakšnih 15 minut se ustaviva za požirek. In ko vlečem iz flaške mi oko obstane na skali, kjer piše Lipanca.

 Včasih izkušnje pridejo prav. Če piše Lipanca, že piše z razlogom, saj kakšnega razcepa ali druge potke ni videti. Ali pač? Ozrem se desno po nekakšnem strmem melišču z debelimi kamni in redkimi drevci in zagledam bledo markacijo. In pod nogami kamen (ni ravno balvan, bolj skalca je) kjer le slutiš, da piše Debela peč.

Takoj je videti, da je pot res stara. Ne le stara, zapuščena je. Sploh je ni videti. Zakorakava v skalovje in skušava slediti markacijam. Res so slabe, sem in tja je na skalah bleda rdeča lisa. Še najbolje je skušati slediti smisel poti in ta je: Gor! In gledati tudi malo dol, pod noge, saj je teren podoben raju za kače.

Smer (ne pot) vodi ves čas strmo gor, usmerja se v ozke prehode med ruševjem, kjer je potka še najbolj vidna, potem se spet razširi in izgubi in tišči v nov prehod visoko nad teboj. Slabe pol ure grizeva strmino in prineseva noter vse, kar nama je bilo prihranjeno od planine do sem. Ponekod je tako strmo, da pridejo prav tudi šopi trave. Ocena: ni nujno, da jo še kdaj ponavljam, dol pa sploh ne.

Potem stopiva na pot, ki je spet lepo markirana. Tisto, ki sva jo ignorirala na travniku. Ta je lepša, a do vrha je še precej strmo. Ni pa daleč. Upehana stopiva na rob, s katerega se vidi daleč dol pod noge v Krmo in le nekaj korakov je še do skrinjice na vrhu.

Vreme se je v dveh urah precej spremenilo, napovedi seveda ni podobno, z malo pesimizma bi človek skoraj čakal dež (Brane že išče vetrovko). A ker to nisem, vem, da ne bo padalo. Ni pa bilo najlepših razgledov. Pa kaj bi to. Z Debele peči jih znam že na pamet in še jih bo prilika priti iskat. Ker pa je hladno, ne posedava preveč. Le toliko, da se utrip izravna in sapa unese. Pa da Brane pohrusta piškotke, za močko.

Nazaj greva po isti poti do stika s staro potjo. Še dobro, da nisva delala kroga obratno. Pot nadaljujeva po tisti običajni poti. Precej lepša je kot stara pot, je pa treba v povratku kakšnih 50 do 70 višinskih metrov nazaj v breg. Pot se začne dvigati nazaj na Klečico, čeprav njen vrh markirana pot spusti. Pa tudi kakšne stezice gor nisem videla, ali pa sem se začela prepozno ozirat.

Strmina potem počasi popusti in od travnika naprej je vse spet lahkotno pohajkovanje. Nekaj metrov je treba še nazaj v klanec na planini, a planina je sedaj tako cvetoča, da se po njej prav obirava, ter klanca sploh ne opaziva. Fotoaparat hoče svojo hrano in tu jo je v obilju.

Na splošno se mi je pot prav dopadla. Takole po tednu dni je nekaj romantike celo v tisti strmini stare poti. Ja no, če pa je zanimivo iskati na novo v upanju, da boš našel kar iščeš in ne težav. Tudi precej bolj  samotna je kot avtocesta preko Lipanske planine. Midva nisva srečala nikogar, razen srečnega psa na planini Klek in možaka, ki je spadal k psu.

Rožice pa… Bilo jih je tako na gosto, da so lahko rastle le še tiste, ki gredo v višino, ker je bilo po tleh že vse polno. Vse kombinacije so bile na voljo, od belo rumenih do lila vijoličnih. Vedno se vprašam, kakšen smisel ima mučiti rožice doma, če pa tu tako lepo rastejo v najlepših  vrtovih.

Tudi to je eden od razlogov, da se bo doma atrij ravnokar zarasel. Pa to, da se je Brane odločil letos imeti letino fig, kar pomeni, da se je figa razrasla že skoraj k sosedom (v višino in v širino). Le na njih ni razen listja videti še ničesar… Pač, strigalice.

Tehnične podrobnosti:

Višina: 2015

Višinska razlika: 613
Čas: 4 ure
Km: 7,5