Grosse in Kleine Laserzwand, 2614m, 28.9.2014

Spanje v kočah. Najprej  zvečer zebe. Pri čemer mislim običajne okoliščine, to je, da ni podlage pol litra šnopca ali podobnih substanc in da zlezeš v posteljo sam. Kar je včasih nujno zaradi širine postelje in (ali) zaradi okolice. Potem poslušaš zvoke naokoli. To me je vedno po svoje zabavalo. Še dobro, da sem zvečer tudi doma hitro za v posteljo (khm, no!), tudi v kočah me hitro odnese. Sploh če čez okno gledaš črno nebo posuto z zvezdami.

Potem se prebudiš prvič. Nekako se ti zdi, da je zmanjkalo zraka. In da bo mehur potreben sprehoda. In upaš, da bo še šlo, vsaj do jutra. Kar povzroči, da kakšno uro ne moreš zaspati. Ko končno opraviš, kar bi lahko že v začetku in se vrneš v sobo, bi šel najraje še enkrat ven. Zrak je kar gost, včasih še v oči peče.

Potem se dvakrat obrneš in spet odplavaš sanjam naproti. Lahko tudi ne. Sosed ima na nočnem redu spravilo drv, žaga kot za stavo. Ko se obrne on, nekje zadaj lovi zrak kdo drugi. Če le ujameta ritem, lahko zaspiš.

 

Običajno se vmes močno segreje. Slačiš nogavice, pa zgornji puli, če je nujno še hlače. Mnogo bolje. Pa malo splahneš grlo. Z malo sreče te začne spet tiščat na posvečeno mesto. Jutranja zora, ki oblizne najvišje špičke je kot neke vrste odrešitev. Noč je minila, naspan si za silo in komaj čakaš, kaj bo prinesel nov dan. Ogledaš si še nočne sobne pevce, petnajstič zložiš ruzak, se oblečeš in odtavaš slikat vzhod.

Pa mi je spanje v kočah vseeno všeč. Ima nek svoj čar. Če nobenega drugega potem tega, da si nekje visoko, nekje daleč od civilizacije v okolju, ki zdravi vse težave tega sveta, brez da bi zinilo besedo. Še eno krasno lastnost ima spanje po kočah. Nenormalno ceniš svojo posteljo naslednjih nekaj dni.

Slovenci v gorah smo prava nadloga. V koči piše zajtrk ob 7.30, mi stojimo pred vrati že pol ure prej. Ne Italijani, ne Avstrijci, Slovenci! Nas 16 in še 2, tudi naša, a v solo zasedbi. Jutranje pomečkani oskrbnici ne ostane drugega, kot da pripravi zajtrk. Ob pol osmih smo že vsi na terasi, večina ima že nahrbtnik na hrbtu in palice v roki. Odhod je seveda najavljen šele ob osmih. Ker smo pridni, gremo prej.

To ne pomeni, da bomo prej nazaj. To pomeni le, da bomo dlje prišli. Tako nekako. Dominov cilj danes je rahlo nedoločen. Zagotovo na Mali Laserzwand in, ker je zraven, zagotovo na Velikega. Limit hoje je postavljen na dve uri navzgor, potem pa nazaj. Če bo kaj časa, bi šel še tja pod Roter Turm, če se le da malo še čez na drugo stran poiskat kak prehod, pa potem še nekam, ampak ne razumem točno kam.

Oba Laserzwanda sta v okolici najbolj prijazni gori, če se jih postopiš s strani od koče. Če jima stopiš za hrbet, pokažeta velike zobe. Mi smo šli od koče in o poti ni kaj dosti napisati. Urico vzpona na Malega, še 15 minut do velikega, pot je enostavna, strmino ima spodaj, razglede pa zgoraj. Eno samo veselje za malo utrujene noge od včeraj, za oči pa itak. Ko pridemo pod Roter Turm je strmine konec, mi zavijemo v levo, na desno pa bi lahko vdeli Panorame Kletterweg, ki naslednje nekaj ur pleza čez vse vrhove in se preko Sandspitze spusti spet v dolino.

Čas je bilo posedeti na obeh vrhovih, skupinica se je odločila povratek okrasiti še z Shöttnespitze, vršičkom, ki stoji med Velikim Laserzwandom in Roter Turmom in do katerega se pride po ravnem, potem pa je treba nekaj metrov poplezati na vrh s križem. Kot kronica se zdi, gledano od spodaj.

Dan je umit, razgledi tudi. Kar nekaj časa porabimo za lociranje vrhov. Nedvomni zmagovalec je Veliki Klek, pa Grossewenediger, pa za Ankogel se tudi strinjamo. Chivetta je tam zadaj, pravijo. Dvakrat v planu, pa nikakor na njo. In cel venec od včeraj znanih gora, Sandspitze nasproti nas, ki z vršno glavo spominja na Očaka. In iz vsakega malo obetavnega prehoda prileze ven zajla ali pa so vidna sidrišča.

Toplo je in kar prehitro je treba dol. Ni sicer povsem jasno, kam se mudi, saj se vračamo v kočo po stvari (da nismo vsega vlačili gor), do doline pa ni tako zelo daleč, več kot uro (pri običajnem dirjanju od pira do pira) ne bomo rabili. Smo mislili mi. Na koncu je bilo jasno, da ni le eno uro…

Vrnemo se po skoraj isti poti, le najbolj strm del zamenjamo s prečenjem melišča, pa še nazaj gor na koncu ni treba hodit. Pospravimo stvari, si privoščimo prigrizek in kavo, se poslovimo od prijazne koče in gremo proti avtobusu. Nejc nas je zapustil že prej, da najde avtobus in nam ga malo prezrači.

Stvar se zaplete v prvem križišču. Sledijo nekakšna pogajanja, ki ne kažejo nič obetavnega. Zmaga struja »gremo tle!« in pozadina gre pač za vodjo. Kmalu se izkaže, čemu so pogajanja potekala. Naenkat ne gremo več dol, ampak gor. Majčken »vzponček« bo še, pomomlja Domin. Na koncu »majčkenega vzpončka« jih nekaj že prodaja planinsko opremo in benti nad klanci, soncem, Dominom in vsem okrog.

Pot po imenu Rudi-Eller se namreč dviga pod stenami obeh Laserzwandov, v pomoč je na nekaj mestih jeklenica, celo malo snega prečimo in dviga noče biti konec. Ko je glava naračunala uro spusta, sledi pa dobre pol ure vzpona, zna biti razpoloženje problem. Ko že petnajstič tolažim pozadino, da zdaj pa gremo res verjetno le še dol, se pokaže spet nov ovinek za gor… Končno prispemo na vratca na skoraj enaki višini kot je bila koča in pot se tokrat res prevesi dol, pa še v senco.

Sledi nič kaj prijeten spust po razmajanem velikem melišču, ki ni uporabno za meliščni sestop, ampak zahteva previdnost na vsakem koraku. Potem pot zavije spet levo pod stene in spusti še nekaj metrov navzdol po žlebu in jeklenici. In se potem spet…. obrne navzgor!

Včasih poti pač zahtevajo močne živce. Lahko bi šla dol 400m, kot gre npr. ena lepa na Grauzarijo. Pa moraš potem spet nazaj. No tu tega preizkusa ni bilo, vzpon je bil zadnji, potem je šlo le še dol. V nasprotju z razpoloženjem, ki je šlo gor. Po eni uri smo bili na isti višini skoraj kot na začetku, pa smo ves čas hodili gor in dol.

Če odmislim malo nervoze in slabe volje (ne moje) se je meni zdela pot lepa. Zanimiva. Veliko bolj kot makadam na običajni. Z lepimi razgledi, pod previsnimi stenami. Še melišče sem videla kje bolj zoprno. Ampak o teh vtisih vsaj nekaj časa ni imelo smisla razpravljati. Ker okrog mene ni bilo nikogar, ki bi se čisto strinjal.

Potem se svet spremeni. Naenkrat smo na mehkih travnikih, poraslih z zlatimi macesni in z razgledi na špice vse okoli. In občasno do gležnjev v blatu, ki so ga pridelale krave pohodnice. Saj poznate tisto shojeno potko, kadar gre h koritu po njen 50 krav. Ne pravijo jim zastonj šavre.

Čelo skupine dobi pivski korak. Korak, ki je pospešen zaradi bližine koče, gostilne ali bilo kakršnega drugačnega objekta, da le točijo pir. Potrebno je ostro posredovanje, da za hip posedemo na zadnji planini Weisstein Alm, kjer teče čudovita hladna voda in ponujajo izbrane razglede. Za 5 minut rečemo in morete mislit, čez 4 in pol nas Domin obvešča, da bo pavza potekla. Ne spomnim se, da smo v bifejih kdaj tako natančni.

Potem tečemo dalje, res pa je, da smo po nekaj minutah na cesti in še v nekaj spet na začetku v koči Lienzer Dolomitenhutte, kjer smo včeraj začeli naš potep. Kava že paše, za pir trdijo, da še bolj, še bolj pa paše pri avtobusu sezuti čevlje in  malo pomigati z vročimi prsti.

Zdi se mi, da bi morala napisat kakšen zaključek. Pa mi ne pade nič na pamet. Dva dneva sta me izpolnila. Temu se reče sreča.

 

Tehnični podatki:

Višina: Veliki 2614, Mali 2568
Višinskih: 376 do vrhov in 160 v povratku v dolino
Čas: uro in pol do vrhov in 4 za povratek
Km: ocena 9, ura se je nekje uprla seštevat

Grosse Sandspitze, 2776m, 27.9.2014

Še šest ni ura, ko že tlačimo nahrbtnike v prtljažnik avtobusa in se štejemo. Ni kaj, ob uri je odhod, kdor je je, kdor ni ga bomo pa čakali. Ampak tale PD je čuden. Nikoli še nismo nikogar čakali, odhod je vedno točno ob zapovedani uri, pa čeprav je to ob štirih zjutraj. No, spomnim se, da enkrat samkrat smo čakali. Pa ne zamudnika. Povratnika. Na avtobusu je opazil, da nima čevljev. To se pač opraviči.

Nejc in 16 zraven se peljemo v Avstrijo. Na turo sezone, za katero smo že verjeli, da je ne bo. Enkrat zaradi vremena prestavljena, tokrat napoved kaže dobro. Zdaj le je vsem vseeno. Mi gremo!

Da vam opišem globalno, kako dvodnevne ture pri PD zgledajo. Najavljene so seveda zgodaj v letu, s programom. Za tole današnjo je bilo zapisano, da gremo v Lienške Dolomite, vrh pa bo Sandspitze. Pa zahtevna da bo. Potem pred izletom objavijo podrobnosti. V soboto tja, v nedeljo nazaj, čaka pa nas dvakrat po pet ur hoje. Bi rekle človek, upokojenska. Če…

 Bližje resnici je potem navadno opis v avtobusu. Vedno se začne: ker imamo čas… Tokrat se je začel s Ker je napovedano lepo vreme in imamo čas, sem si mislil, da gremo danes do koče in kar naprej na vrh. Jutri pa potem še na vsaj enega, pa če bo čas gremo lahko še na tri zraven…. Ahm.

 



Običajno tudi tu še ni konec. Ker je še vedno čas in (ali pa tudi ne) volja, gremo lahko še…. In vedno tudi je tako. Brane pravi, da si imajo vodniki interno tekmovanje v iskanju bolj »zajebanih«  in dolgih tur. On jih pač še ni vajen. Mi pa vemo, da nam hočejo le naenkrat pokazati vse najlepše, kar tam okoli je. Pa čeprav odpadejo podplati.

 Na kavo na Jesenicah ni hotel noben. Še iz avtobusa, ki se je ravno prijetno pogrel ne. Dva nujna sta zamenjala vodo, drugi smo počakali. Še malo smo potem čakali na Karavankah. Za mojega življenja  ta predor ne bo več imel dvosmernega prometa.

 


Potem se zapeljemo proti Spitallu, pa po Dravski dolini proti Lienzu, še prej zmanjka avtoceste. Malo pred Lienzom  z glavne ceste zavijemo v Lavant in skozi njega, potem pa nas v levo usmerijo table za Lienzer Dolomitenhütte. Dvignemo se še za 1000 višinskih metrov, vmes plačamo cestnino (mislim da je bilo za avtobus 11€) in po dobih dveh urah in pol vožnje in kakšnih 250 kilometrih smo na velikem parkirišču, 5 minut  peš od omenjene koče. Višinomer kaže 1620m, kar je obetaven podatek.

Potem je treba obuti ta težke čevlje in si zavihteti omare na hrbet. Saj so z leti vse lažje, zahvaljujoč lažji opremi in lastnim izkušnjam. Lažje za kakšen kos oblačil, vode in hrane, a vseeno je tisto na hrbtu težje od običajnega. Vsa varovalna oprema se da nositi v hrib, pa še kakšen dodaten robček povečuje težo. Pa kar gre. Če moram nosit vse svoje kile, bom pa še teh par zraven.

 Začne se odlično. S kavo v prvi hütte. Lična Lesena hiška z dvoriščem in teraso in napisom Willkommen. Ko se malo razgledamo ugotovimo, da čepi kot orlovsko gnezdo na visoki skali, po kateri v povratku plezajo plezalci. Nobel. Izplezati v bife pač ni vsakdanja zadeva. Tu je začetek za vse, ki hočejo kam višje.

In višje se da udobno. Po makadamski cesti (seveda zaprti za promet), peš, s kolesom ali po vzporedni planinski stezi. Z glavne žile se precej v začetku v levo odcepi pot za Weisstein Alm, tu smo naslednji dan privandrali dol. Vam še povem. Levo in desno pa se začenjajo dvigati vrhovi. Prvi na desni, ki nam pade v oko (zelo!) je Spitzkofel, imenu primerno srši v zrak na desetine vršičkov. Kmalu levo se nam odpre pogled na nemogočo strmo steno Laserzwanda in malo nejeverno gledamo Domina, ki pravi, da je to naš lahki vrh za jutri. Bo že vedel, kam nas vleče. Upam.

 Do naslednje koče, naše spalnice za zvečer nas loči približno 600 višinskih metrov in dve uri hoda. Ni težko hoditi ob takih pogledih. Vedno bolj izrazita velika krnica, ki jo zapirajo visoke gore, vse višje od 2500 metrov, nabrušene v konice, pod njimi počasi zlatijo macesni in ko pridemo do koče, še jagoda na vrhu, dvojno jezero. Koča Karlsbaderhütte (2261m)stoji na robu krnice na skalni stopnji, za njo pa venec gora in dve gorski očesi. Verjemite, 100 slik imam že do tu. In ne, ne boste videli vseh.

Potem sledijo govorne vaje. Nastanimo se. Potrebna je rezervacija, ob prijavi dobiš rumen listek, ki začasno nadomesti denarnico in na njem piše vse. Kasirajo sproti prav neradi. Na voljo je spanje z zajtrkom ali polpenzion. Večina nas izbere prvo, kar s planinsko izkaznico (velja naša tudi), stane 24,5€. Zajtrk je samopostrežni. Polpenzion je relativno drag, kar 42€hočejo zanj. Mi smo večerjo naročili po jedilnem listu in nas je stala 12€. Itak smo vsi jedli Wiener Schnitzel, ker je bilo to edino, kar smo na jedilniku razumeli.

Koča je lepa, čista in udobna. Lepo je bila topla, ima tudi toplo vodo, tuš pa na žeton. Dobili smo sobe po 5, nič natlačene in čiste, rjuhe je dobro imeti s seboj. Lahko smo se vselili takoj in male bitke, kdo bo spal v zgornjem nadstropju niti ni bilo. Moj dragi je rad zgoraj in je tudi bil.
Potem smo se lahko podprli, zmetali iz ruzakov nepotrebno in se okrog pol enih odpravili proti Sandspitze. Peskovo špico v prostem prevodu. Junakinjo okolice, z 2772m. S terase pred kočo je lepo viden njen vrh, počasi se je tudi zdelo, kje bomo šli gor.

Domin je sicer vse že vsaj dvakrat razložil. A do prvega oprimka sem razumela, da gremo gor po manj zahtevni poti, po kateri so šli na ogledni turi gor in dol in potem so šli gor po zahtevni in da tudi zahtevna ni tako zahtevna kot se zdi in da so za vse skupaj rabili 3 ure, po ferati so bili pa v 2o minutah. Človek pričakuje, da bo ob treh pač že nazaj, kaj bi drugega.

 
 Ja pa ja. Zdaj, ko sem doma, mi je jasno, kako smo šli. Pred turo sem si seveda ogledovala opise na www.hribi.net. Za Sandspitze, ki je seveda Grosse (na Kleine zraven nismo šli), obstajata dva opisa. Izjemno zahtevna Panorama Kletterweg in zelo zahtevna Ari Schübel. Prva gre na vrh po grebenih z leve strani, desna se dvigne z desne strani. Po nobeni od teh nismo šli gor. Ker so na ogledni našli tretjo, ki gre gor nekje po sredini (malo desno od nje) in se na Ari Schübel pridruži malo pred škrbino, kjer je izstop na vršnji meliščni del. Ni opisana, zgrajena je na novo in označena z zelenimi pikami.

Označevanje je v tem delu nenavadno. V bistvu vstop v ferato, kjer smo začeli ni bil označen kaj posebno, le potka je za Ari-ja odvila levo in pike niso bile več plave. Do tu je od koče približno pol ure in kakšnih recimo 150 višinskih metrov. Ne bit preveč natančni.

V pričakovanju tistih 20 minut ferate navlečemo nase varovalne komplete, čelade in rokavičke. Pretiravanje v hitrosti na tak lep dan škodi, zato smo mi teh dvajset minut podaljšali na debelo uro. Nič se ne spodobi hiteti in če človek oprimek ali dva bolj natančno pogleda, vmes malo stopi nazaj ali noče naprej, je to tudi prav.

Sama ferata ima zahtevnost B/C, morda dva zelo kratka delčka dišita na D. Nima skob in klinov, le jeklenice, sama smer pa ves čas sledi desnemu robu globoke kamnite grape in prečno desno dviga proti zgornjim nadstropjem. Nekajkrat zelo izpostavljena, a jeklenice so dobre, večinoma napete (včasih katera tudi ne). Le teren ni ves čas enak. Od trde kamnine do podiranja pod nogami. Nekajkrat iz zgornjih nadstropij prileti, tako da tiščimo buče k steni, hujšega pa ni bilo.

Prvi del počaka na rep nekje na izhodu iz največjih težav. Ja no, mi smo si pač vzeli čas, kaj?  Saj ni bilo nobenega očitajočega pogleda, da bi kdo ne mislil. So se pač malo nadihali ta čas, ko je rep čisto spočit prikobalil za njimi.

Za najbolj zahtevnim delom se svet malo, ampak res malo položi, tako da nekaj časa ni treba jeklenic. Z desne se nam priključi potka, kot se mi zdi zdaj, po pregledanih slikah se mi zdi, da gre za Jägersteig, še en krak poti, na isti točki pa je še smerokaz, ki usmerja navzgor a v obratno smer in na njem piše Panorama Kletterweg. V bistvu pot Ari Schübel, ki se potem nadaljuje na vrh.

Skozi ozek, nič težek žleb in na vrhnjih meliščih smo. Gledano s koče izgledajo navpično strma in ubijajoča, pa niti ni tako. Pot se v ključih vzpenja navzgor in niti ni preveč sitna. Potem zavije okrog predvrha in zagledamo vrhnjo glavo. Tu čaka še en zahteven del, pod vrhom je treba po izpostavljeni ozki polički prečiti v levo, potem pa sledi le še kakšnih 20 višinskih metrov vzpona do križa.

Razgledi ki se odprejo so…? Na eni strani Visoke Ture z Velikim Klekom, Ankoglom, GrosseWenedigerjem, pa Karnijci, kjer prepoznamo Coglians, Peralbo, Chivetto, pa tja tam daleč Dolomiti in valujoče verige znanih in neznanih vrhov. Zadovoljstvo zaradi doseženega vrha in navdušenje nad razgledi: smrtna kombinacija sreče.

Posedimo dokler nas ne zazebe, vmes Domin ne more da nebi šel pogledat še kako zgleda Panoramska ferata, ki izpleza točno na vrhu. Spusti se po njen navzdol in dvigne na Daumen, špico sosedo. Pomaha in že hiti nazaj. Človek bi rekle: nikol dovolj. V bistvu pa je tu notri malo fovšije. Bi tudi, pa bi bilo preveč…

Prvi so že na spodnji prečki ko Jože na vrhu še pakira, pivo pije pa kar po poti. Ja saj, po ure na vrhu res ni dovolj za vse delo, ki človek agori čaka. Gledat dol (na vse strani), pa gor (na vse strani) pa levo, pa desno,  pa vse zabeležit z očesom aparata, vmes vtaknit v usta kak krhelj (ali pa tudi ne). Ravno ko ti povejo za vse vrhove v okolici, že pozabiš spet prvega…

No, jaz sem sedela lepo pod križem čisto pri miru, žvečila suhe hruške, ki jih je delil Peter in se imela čisto lepo. Res lepo. Še živ žav ni nič motil. Lep vrh je tale Sandspite, morda še kdaj. Pa vsi sosednji tudi. Vse je prepredeno s feratami, Klettersteigi pravzaprav. Za cel teden dela. Ko si enkrat pri koči je vse na dosegu roke, različnih zahtevnosti, za različne okuse. Res, izbran konec.

Če bi ne zeblo, bi človek kar sedel. Pa je kljub soncu malo hladilo, utrujenega in mokrega zazebe še prej. Treba je bilo dol. Do stičišča treh poti po isti poti kot smo prišli, nato pa levo, za tablico Panorama Weg Normalabsteig. Le kje so mi prišli gor? Po Nenormale Absteig? Bi se kdo našel, ki bi se strinjal. Če je kdo mislil, da smo z vzponom končali na vrhu, bi se motil. Od razcepa je bilo treba spet gor, ne veliko ampak sej vest, vedno je odveč. Do rdečega možička, nas je potolažil Domin, meni je bilo tako vseeno, ker ne vidim tako daleč.

Pri tistem možičku je škrbina, preko katere se vidi gore v ozadju. Ne vprašat katere, so pa gromozansko strme in kot bi jih česal veter. Na istem mestu je tudi oznaka za enko plezalno smer. OB jeklenicah se nato spustimo do škrbine, potem pa dol v veliko zoprno melišče. Pri robu je sem in tja napeljana jeklenica, ki blaži kotalkanje in puščanje prednosti riti pred križem. Za vzorec dobrega melišča je tik pred iztekom, da malo pomasiramo noge in seveda posvinjamo čevlje. Potem se počimo na prvo travo, med gamsje bobke in se otepemo prahu.

Čelade spravimo v ruzak, pas kar obdržim. Lažje ga je nositi na sebi kot v nahrbtniku. A koča je blizu, žeja velika in počitek temu primerno kratek. Ko se na dvorišču koče vsedeš na klopco in ozreš nazaj, so občutki lepi. Zdaj lahko z očmi slediš opravljeni poti in vsaj jaz sem zeloooooooo zadovoljna. Kar malo popredem.

Kot bi mignil je večer. Malo higiene (malo), ugotovitev, da luči v sobi ni sploh, večerja in čvekanje do devetih, potem pa zaslužen počitek. Koča je polna, a vendar ni nobene galame, še najglasnejši je smeh v naši sobi, ko ima Mateja spet svoje minute. Pa tudi mi omagamo, ob odprtem oknu mine noč.

Za drugi vrh pa nov blog glejte (Laserzwand, ta velik in ta mali).

Tehnični podatki:

Višina: 2776
Višinskih: 1212
Čas: 6 ur

Km: 11,2