Monte Coglians, 2780m, 22.9.2013

Ob 6.22 (ne pol sedmih, bog ne daj) se brez opozorila prižgejo luči. Zunaj je še tema, čez 4 minute in pol so že prvi na hodniku.  Čez 6 minut pa zunaj, ker je hodnik poln... V jedilnico se do 7. ne da, zato ta prvi do takrat ugotavljajo, da zunaj sploh ni tako mraz, kot bi si človek misli. Meni v postelji tudi ne. Preden se ne sprazni soba, tako nima smisla delat dodatnega drena. Potem je pa tudi še čisto ok. Polpenzionisti imajo še zajtrk, zato se nič ne mudi.  Midva pojeva pršutov sendvič, spijeva kavo, ki jo pritovori ta hitra Mateja in še je 8,45 minute je  časa do odhoda. Štiri minute do pol osmih stopi v akcijo Miro, da bi kdo ne zamudil in njegovi zavzetosti se je zahvaliti, da pol minute do pol nihče ne manjka, polno opremljeni, z navdušenjem nad novim dnevom v očeh in visoko dvignjeno gorniško glavo. (hmmm). Ja no, red je pač red.

  Po že od včeraj znani potki krenemo proti našemu današnjemu vrhu. Na robu jezera se z njim pozdravimo. Kakšna kičasta slika: gore v zarji se gledajo v jezero, nad njim kočica ... Nič, če čemo kam prit, je treba it. V eni uri se dvignemo do melišča, v besedi in sliki osvojenega že včeraj. Na najožjem delu (itak) spravimo palice in nase navlečemo pol ruzaka potrebne opreme.

Sledi obrazložitev poteka poti (da nas malo rata strah), potem pa začnemo zares. Gre za različico poti  po severni steni Hohe Warteja, ki je bila nadelana med 1. svetovno vojno. Ime ima Prunner – Koban Weg, ona druga, novejša, menda šele iz leta 2000 pa pot 26. (bataljona).  Obe poti se nad zgornjim meliščem stakneta in naprej vodi ena.

Videno je bilo dugačno od pričakovanega, kar le potrjuje, da besede nimajo prave moči. Najprej smo prečili v levo. Varoval tu praktično nekaj časa ni, sem in tja se pojavi kak meter ali dva jeklenice (zares nujne) sicer pa gre za poplezavnaje, precej izpostavljeno, včasih stopov  ali oprimkov ni čisto v izobilju, pa kakšen šoder malo ponagaja. Težko je najti primerjavo v naših gorah. Dominu se je zdelo malo zahtevneše od Mrzle gore, meni je bilo podobno recimo začetnemu vzponu na Rjavino, le mnogo, mnogo daljše, z manj stopi, pa morda bolj kompaktno skalo.

Malo pod meliščem se je začel na poti pojavljati še sneg. Točno natančno le na na poti, na srečo pa ne pomrznjen. Sitno rata, ker postne moker še podplat, kar zahteva večjo pazljivost. Tik pred zgornjim meliščem se to začne poznati tudi na poti, ta je vedno bolj šodrasta. O, pa nam je šlo kar lepo. Celo zelo lepo.

 Ker Domin po ravnem prečenju melišča obljublja jeklenico do vrha, je vsak meter lažji. Na začetku »ravnega« prečenja malo podihamo in ko se naslednjič obrnem in iščem družbo v višini oči (vodoravno), jih ni nikjer. Tisto ravno prečenje se najprej začne s 50  metrov višincev, potem pa gre res malo bolj povprek. Še dobro, ker je snega skoraj za gazit.

Varno prispemo do jeklenic in ko se že zdi, da smo bolj na ziher, jih spet zmanjka. No, pa se potem kmalu spet pojavijo in res trajajo. Nekajkrat se je sicer treba malo bolj potegnit ali bolj natančno pogledati, kaj pride v pošev (movža, špaga ali ritno gvozdenje), ampak kar gre. En sam res siten detajl je še vmes, ki je siten zaradi snega in dveh metrov manjkajoče zajle, a tudi tam smo hitro čez. Kakšne pol ure pred vrhom stopimo na greben, pogled navzdol je res veličasten. Miro pravi, da se tam še drek v dim spremni na poti navzdol. Nismo preverjali.

 

 Na severni steni pihlja, na južni je prav toplo. Ko po slabih 4 urah stopimo na vrh in pocinglajmo za.. (karkoli že), smo zadovoljni. Vsaj jaz. Pa vidim, da kdo drug tudi še. Še Mateji se je malo pred vrhom spet razvezal jezik in komadira Jankota, kam naj stopi.  

Domin nam, vidno zadovoljen čestita, lepa navada je to. Mi pa se oziramo naokrog, dan je skoraj jasen in umit, tistih nekaj megel, ki se preganja naokrog je bolj za okras kot v napoto. Tudi očaka se vidi tam daleč, pa vrsto vrhov, katerih imen ne poznam, kakšnega že izluščim sem in tja. Meni slabo poznani lepotci, svet, ki ga je težko opisat. Zato ga tudi ne bom. Treba je tja gor, sesti in le piti vse naokrog. Mene, priznam, takrat bučna okolica moti. A zmetat dol vseh takrat res ne gre, a ne? Torej vzamem, kolikor morem, malo porinem na poličke spomina, pa potem poberem ven, ko je čas.

Posedimo slabo urico. Zdaj se bomo vračali z druge gore. No, ime ima na južni strani drugo. Monte Coglians bo, prvak Karnijcev, dol pa jo mahnemo po južni poti. Mi mislimo, da ima Špik zoprno melišče? Sestavite Špikovo mel v pet štukov, pa imate melišče Cogliansa. Menda se je za ustrelit, če v vročini gor tam lezeš. Še dobro, da si je Domin premisli, ker bi sicer tudi mi tu lezli. Hvala, Domin za pametno(in priznam, korajžno) odločitev. 

 Varovanje tu ni več potrebno, čelada še. Po kakšni dobri urici tlaka mine, spust pa tudi. Glej ga zlomka, nazaj v breg rine. Pod čelado postane spet vroče, nujno nujen je odmor, sicer se zna pamet sesiriti. Klanec se hitro umiri, prečimo nekakšne zelene grebenčke, še čisto malo dviga, pod vrhcem, ki mu ne vem imena (moda je Pic Chiadin), potem pa spust po velikem, strmem travniku do koče Marinelli. Tu utrip pove, da civilizacija ni daleč.

 Terasa in notranjost je polna,  mize so obložene s hrano in pijačo in ja, tudi nam osvežitev prija. Čukci pazijo Kočo, kdove zakaj. Nekaj čukov poseda pa naokoli, to pa je tudi res. Ne zadržimo se zelo veliko, čaka nas še ura in pol do avtobusa. Nejc nas zapusti že malo prej, da pripravi kočijo in kočijaža za pot domov. Spust je zelen, po travnikih, ki jih najprej začnejo krasiti macesni, borovnice, brusnice in krave, mimo Planine Morareet, kje prodajajo sir, pa se je mi v velikem loku izognemo, pa na cesto in potem po lepih bližnjicah ob potoku direktno v avtobus. Mimogrede pozdravimo še zavetnika planincev Sv. Bernarda, ki nas pozdravlja s freske ob cesti. Ni torej naključje, da je tudi tudi pasma najboljšega gorskega pasjega prijatelja, ki nosi sodček z rumom, bernardinec...

Tokrat po preoblačenju za en pir posedimo pri koči Tolazzi.  Izkaže se, da pir teče hitreje kot kava. Mateja zadnje pol šalice vlije vase, ker se tako mudi. In že se spet gugamo v avtobusu po isti poti, po kateri smo prišli. Polni vtisov, samih lepih. Nejc nas z obveznim postankom pri Aljažu pripelje domov varno in udobno.

Tura, ki bo ostala zabeležena v spominu, tura kjer bo ostala želja po vrnitvi. Želje so zato, da se izpolnijo, mar ne?

Rauchkofel (2460m), 21.9.2013

V skrivnost je bil obdan tale »izlet« s PD. Vedelo se je kdaj, vedelo se je, da je treba bit ob 6.00 v soboto na avtobusu in da doma pred nedeljo zvečer ne bomo. Vedelo se je tudi, da je glavni cilj Monte Coglians (kar je že pol resnica) in da je treba imet zeeeelo poln nahrbtnik težkih stvari, kot so samovarovalni komplet, čelada, spalna ali podobna vreča in planinska izkaznica. Drugo pa se ni čisto dobro vedelo.

Zato je bilo prvih 15 minut na avtobusu posvečeno medsebojnemu izmenjevanju neresnic, dokler ni besede povzel Domin in vzorno odrecitiral naš itinerar (besedo poznam iz križank, pomeni pa načrt poti).  V spodbudo nam je pojasnil, da nas bo Nejc najprej lepo vozil 200 kilometrov in da vmes ne bo nobenega postanka, razen, če kdo hoče tankat na Hrušici (no, ta del smo mu že prilagodili).

 

Iz avtobusa bomo morali vsi (tudi Nejc) malo nad Collino, na parkirišču pred kočo Tolazzi, kjer se začne »ta peš« del. Menda bomo čisto prehitro do koče, do katere je itak samo 600m, čeprav bomo nekje vmes prečili mejo in iz Italije prišli v Avstrijo. Od tam naprej imena ne bodo več blago zveneča italijanska ampak raskava nemška. Tako bomo od ene rifugio prišli v naslednjo hütte, namesto Monte in Cime bodo pa tam stali Kopfi, Kofli, Warteji in tako... Tudi prav.

Ker se bomo dobesedno zaleteli v našo hütte, se bomo tam razkomotili, odložili ta težko in nepotrebno kramo (med to posamezni udeleženci ne sodijo!) in da nam ne bo dolgčas, opravili še turico, dve ali več, če nam bo (predpostavka je, da nam bo).

Prvi dodatni cilj naj bi bil 2460m visoki Rauchkofel, ki je itak samo 2 uri od koče in zahteva zgolj dodatnih 500 višincev. Ker bo to najbrž že do poldneva opravljeno (najbrž), pa bi šli pogledat še pot, po kateri bi po prvotni varianti morali na prvaka Karnijcev.  Domin si je premislil, ker smo bili na Višu tako dobri in se odločil, da gremo po severni steni. No, ne bi šli ravno čisto na vrh Cogliansa, to bi bilo za en dan pa vseeno majčkeno preveč, pa še užitke vrha naslednji dan bi si pokvarili.

Drugi dan pa naj bi s petelini že stali v vrsti pred zaklenjeno jedilnico Wolayersee hütte (huta od tu naprej v primernih sklonih), ki jo odpirajo ob sedmih, minuto do pol osmih pa se od nas pričakuje, da stojimo v vrsti pri jezeru za pregled opreme, zunanjega videza in nohtov ter odhod na vrhunec ture. In tako je skoraj tudi bilo. No, odpadel je le dodatni poskus osvojitve vrha, ker se popoldan nikomur ni posebej šlo pogledat, kje ne bomo šli.

Potolaženi po detajlni obrazložitvi naše usode v naslednjih dveh dneh smo najprej ugotovili, da je pavz med potjo do parkirišča občutno premalo. Zato je Andreja kot kvalificirana medicinska pomočnica že kmalu najavila, da človeški (predvsem pa ženski) mehurji ne zdržijo triurnega potresavanja po cesti  in da človeški organizem ob osmih zjutraj ali malo čez nujno potrebuje kofe. In je bil postanek tudi v lepi vasici Ville Santine, kjer so imeli vse potrebno za naše potrebe, kavo pa sploh dobro. 

 

 Ker kava ni pir, se je pri odhodu mudilo bistveno bolj, kot bi se sicer in že smo brzeli skozi Forni Avolti, potem pa po ozki gorski cesti do Collinete in Colline, urejenih vasic, zlasti zadnja čepi kot gnezdo med vršaci. Vsaka hiška ima svojo fresko, zdi pa se, kot da jih je pol zaprtih ali jih čaka na prodajo. Naš avtobus, čeprav je majhen, zasede celo cesto, na srečo ni veliko srečevanja, Nejc pa itak, obvlada.

Evo nas. Na parkirišču. Kdor prakticira take izlete ve, da je to najbolj zoprn del ture. Treba je ven iz avtobusa, treba je nase navlečt čevlje, najti najprej ustrezno skrit kotiček, da odložiš, kar se je med potjo spet nabralo. Iz toplega v mrzlo, iz sedečega  v stoječe. Ampak, tule smo bili hitro budni. Kakšne gore! Kakšni razgledi... ahhhhh. Takoj smo nared, Domin stopi na gas in v breg. Usmerimo se mimo (mimo!!!) koče Tolazzi, najprej po cesti, potem pa oznake kmalu usmerijo  na gozdno pot, ki cestne okljuke pridno seka (zato tudi ni položna).

Ko pridemo iz gozda se vedno bolj odpira,  res je lepo. In povrh vsega je še vreme tako, da se vse vidi. Domin se prelevi v potrpežljivega ponavljalca. Menda ima kar srečo, da nas je z Nejcem vred samo 13. Ker mora ravno tolikokrat ponoviti prav vse, kakšno stvar še večkrat, saj se zgodi, da je prvi medtem že pozabil, da je že zvedel.  Do prelaza vsaj 4 x slišim, kje bi šli, če si ne bi premislil, kam pa zdaj gremo in kdaj kam gremo. Pa ne po njegovi krivdi, ponavljam. Pa niti z brkom ne migne (morda zato, ker jih nima?).  Levo od nas se markantno dviga ostenje Monte Volaie, desno predvrh Cogliansa, z gladko odsekano steno, podobno tisti na Velik Babi. Vmes je sedlo Volaia, kjer Passo neha biti Passo in postane Satel.  Kaj hitro zagledamo nekaj, kar mislimo da je že italijanska koča Lambertenghi- Romanin, pa ni. Menda so ostanki bolnišnice, tudi med skalami je vidno, da so se tukaj nekoč igrali s kamenčki in postavljali obzidja in utrdbe. Nekaj takega nas čaka tudi nad sedlom. Ni namenjeno dekoraciji, ostanki vojnih časov so.

Čeprav nas ostanki malo zavedejo je prava koča le streljaj naprej in tudi tukaj gremo, morete misli, mimo! Vseeno se malo že poznamo, zato vem, da mora, mora biti prekleto dober razlog. In tudi je. Samo da stopiš na sedlo, se odpre lep, res prelep pogled na, tokrat pa že Wolayer see, jezero, malce podobno naši ledvički, na njegovem bregu pa stoji lepa, ravnokar prenovljena Wolayer see hütte. Od vraga lep razgled. Na majhnem kuclju nad  kočo štrli ven na prvi pogled nekakšen dimnik, a je v resnici spomenik vojnim žrtvam. Prelepa kulisa in naša hute za danes. Tu bomo preživeli torej skopo odmerjeni prosti čas, če ga kaj bo.

Pot od sedla do Koče ni dalša od 5 minut, pa smo jo zmogli verjetno ravno v pol ure. Razgledi, okolica, jezero, gore: da stojiš in zijaš. Redko mi v gorah kaj ni všeč. Ampak takole všeč mi je pa tudi redko. Vmes je Domin že opravil formalnosti v koči, dobili smo skupno sobo in potem je sledilo naslednje pol ure, ko smo težko držali spodnjo čeljust tam, kjer bi morala biti. Take koče še nisem videla. Res da je nova, ok. Ampak, da je pa vse tako čisto, urejeno, svetlo... kaj takega pa še ne. Menda v koči še nisem slikala sekreta, ta si je pa to zaslužil. Miro je kaj kmalu ugotovil, da bo spal na wc-ju. Ker tako lepo diši notri.. Pa kopalnica, pa umivalnica, pa topla voda, pa tuši, pa sušilnica za gojzarje. Skratka, naslednje pol ure pa potem še vsake toliko časa, je debata tekla le o koči. Z veliko mero fovšije, ker pri nas še marsikateri motel ali restavracija ob cesti ni tako urejena.

Razložimo se, jaz celo preveč. Brane hoče nosit svoj ruzak in vse kar rabim jaz, zato mu ugodim. Da pa le ne bi nosil preveč, njegove stvari zložim ven. Pri tem sem bila zelo dosledna. Na vrhu se je namreč izkazalo, da sem mu ven dala vse, tudi njegov anorak in hrano. Nise nalašč, prisežem. Ja bilo pa res lažje za nosit potem, hrana ni bila nujno potrebna (smo jedli bombone od Mateje), za silo je bila pa tudi moja jopa dovolj, ker za kratke rokave cel čas res ni bilo.

 

Malo pred eno smo se spet zbrali na kupu in se ob jezeru odpravili proti Valentintörl, Valentinovim vratcem po naše. Ja, do jutri popoldan zdaj zginejo vsa itailjanska imena, koča je Avstrijska, vrhovi in imena tudi. Do tu bomo po isti poti rinili tudi jutri zjutraj. Na levi je veliko zelenih rožičkov, najvišji je Rauchkofel, na desno se vedno bolj odpira severna stena Hohe Warte, Visoke Preže, jutrišnji cilj. Pot zložno vodi po dolinici med njima in na vratcih smo v pol ure. Domin potem pokaže dobro vidne vstope v obe varovani zahtevni poti po severni steni, naša bo šla po melišču pa levo v steno, pot 26. bataljona, ki naj bi bila težja pa direktno gor. Pokaže jih tako, 13x  (razlog sem že povedala), pa še 2x za lastno veselje.

 Na vratcih se pot obrne v levo, sledi en kratek lahko prehoden žleb (z vrha katerega si še enkrat 13x ogledamo vstope in steno) in znajdemo se na Velem polju v malem, recimo. Zelenica, s potočkom, rožicami (kar jih še je) in luknjami svizcev, ki so trenutno na malici, ker ni nikogar doma. Nad to zelenico se pot v ključih dvigne pod vršni del Rauchkofla, sledi nekaj čisto malo izpostavljenega prečenja in že smo na vrhu. Ker je to v prevodu vrh iz katerega se kadi, je to takoj Branetov najljubši vrh in hitro prikuri cigaret, da se imenu ne bi izneverili.

Kar nekaj časa si vzamemo za posedanje. Toplo je, sonce sije, razgledi so navdušujoči, nič (skoraj) nam ne manjka. Do vrha smo porabili kakšni dve urici, morda kako minutko več, saj je vseeno. Vidi se toliko, da noben zemljevid, ki ga imamo s seboj ne pokaže vsega, zato lahko mirno lažemo en drugemu kaj se vidi. Pol Karnijcev gotovo, tja do Konjskega špika, pa pol Dolomitov, pa pol tistih hribov, ki so že fajn beli in so v Avstriji, menda je tudi Grossglockner vmes.

No, človek se vsega enkrat naveliča. Mi se razgledov sicer nismo, a plani so še obsežni (med ostalim najprej pivo) zato gremo nazaj. Delček do »Velega polja« se vrnemo nazaj, potem pa po drugi strani gore do koče, po še malo bolj udobni poti, kot smo prišli gor. Ko se večina spravi za rob, nas nekaj posede po travi in tiho čakamo. Je treba videt, kakšne mrcine začnejo lest iz lukenj. Tole pa niso več svizčki,  skoraj medvedi so že. Vidi se jim, da so obilno jedli celo poletje (in še vedno). Še hitri niso več, brente brentaste. Fletni so pa še vedno. Nekaj fotk, potem pa zapustimo njihov svet in jih pustimo v miru.

Ko smo spet pri koči je vsem jasno, kaj bomo še počeli. Nič. Najprej bomo jedli. Potem bomo podirali kupčke in šli spat. Nekateri se odločijo za polpenzion in so do sedmih lačni, nekateri jemo prej. Mateja in midva se počimo na teraso in si izberemo z menija meso. Domači hišni zrezek s krompirjem za babe, Brane je ziheraš z dunajcem in krompirjem.  Ne zgrešimo. Za solidno ceno 13€ so porcije čisto ok, najemo se in dobro je. No, mimogrede, tudi pivo ni drago kot smrtni greh, 3,5€ stane. Sistem jim laufa, hitri so. Ko človek takole kuka po mizah, vidi še kak šmorn strašno lep, ali pa tiste njihove nudelce, veliko ljudi je skratka jedlo in od nikogar hrana ni zgledala slabo. Spet se posvetimo modrovanju okrog tega, kako se tu vse da, pri nas pa nič. A tako pač je.

Zunaj je toplo, dokler sije sonce. Čim malo ugasne je mraz. Ko na teraso pade senca, se preselimo na notranjo teraso. Pokrito, toplo, nad jezerom.... Da je slika kot v okvirju se lahko pol ure zabavamo še z opazovanjem abzajla dveh alpinistov s stene na drugi strani jezera. Lepo je komentirat takole od mize, na ravnem in na toplem.

Čeprav človek misli, da dve urici brez tv, košarke, interneta in facebooka ne mineta nikoli, mineta hitro. Malo opravljamo, malo se menimo, ta čas povečerjajo še polpenzionisti (mišljeno je na hrano ne na pol penzije) in počasi začenjajo naše očke biti rdeče. Malo od zraka, malo od sonca, malo pa se v kosti plazi utrujenost. Nejc je v postelji menda že od šestih v upanju, da se bo naspal, dokler mi ne priropotamo  gor. Povem vam iz prve roke, da se je gotovo naspal. Ker je to, precej indiskretno, delal celo noč. In ne potiho. A to je čar skupnih ležišč.

 Moja soseda je bila tokrat absolutni poraženec, sploh ni prišla do izraza, ob posameznih poskusih pa sem ji spod lica zmaknila njeno roko in je bil takoj mir.  Če se vrnem samo malo nazaj. Spat smo šli čisto potiho. Potem pa smo nagnali galamo. Dve postelje sta vmes (očitno sicer z dovoljenjem, samo razumeli nismo) zasedla dva Italijana. Meni nič, tebi nič, sta zasedla postlano Koširjevo gnezdo in se sploh nista hotela zbudit, ko je okrog njiju kot huda ura krožila gospa Koširjeva, medtem ko je šel Koširjev stoično po novo posteljnino. Je pa nekaj dobrega udi v tem. Menda že dolgo nista spala tako blizu en drugega, kot je bilo to na eni postelji treba zdaj. Pa še pogradi so bili res udobni. Še meni je dvakrat ponoči čisto lepo uspelo zlesti z njih. Treba je bilo v tisti dišeči prostor. Dva litra malinovca pred spanjem imata čisto isti efekt kot dva litra piva. Kar je treba je treba.

Črna gora, september 2013

Sem razmišljala, če je res naključje, da sva se sredi septembra znašla v Črni gori. Deželi prislovično lenih prebivalcev, vojščakov, deželi patriarhata, ki ga je menda opaziti na prvi pogled. Morda je naključje, morda tudi ni. Je pa dejstvo, da je šlo za izbor brez pregovarjanja.

 Ima vse, kar imajo veliki: morje, toplo še daleč v jesen, gore, ki izgledajo prav spodobno, a bodo najbrž prišle pod drobnogled kdaj drugič. Državica je res majhna, a je zavita, s cestami, ki so zelo ovinkaste in brez silne avtocestne infrastrukture, ki bi omogočala hitre premike z enega na drug konec. Pa en teden tudi ni tako veliko, da bi omogočal videti čisto vse. To je kot s črevi. Ne zgleda jih veliko, ko pa jih začneš ravnati, jih pa ni konec….

Morje je imel v dobrem Brane, zato je bil tudi predlog njegov. Odlično, še nosu nisem zavihala. Da bo mir, je sam predlagal, da vrževa v prtljažnik še pohodniško opremo, tako, za vsak slučaj. Ker sva z gora v nedeljo prišla precej pozno, se nisva utrujala še s pakiranjem za morje. Bova že jutri.

V ponedeljek sva se spravila prav počasi. Kot se rado zgodi, se je na mrtvo ulilo točno takrat, ko je Brane nosil prtljago v avto. Sreča je, da ima Alfa prtljažnik velik in druga, da noben od naju ne seli stanovanja, kadar je treba na morje. Greva, do koder greva, ne mudi se nikamor. Morda pa bi lahko spala v Neumu, preroško reče. Do Novega mesta temeljito opere avto, na trenutke je curek z neba enak tistemu v avtopralnici. Potem neha in pot postane bolj prijetna.

Menda že četrtič ali petič v kratkem ubirava isto pot po avtocesti: najprej do Zagreba, pa potem po avtocesti, do kamor gre. Gre pa do skoraj do velikega Neretvanskega polja, nekaj pred Metkovići se konča (odšteješ skoraj 30€). Vožnja med in  nad polji je eno samo občudovanje narave. Zdajle zori grozdje, pa fige, polno je sliv, lubenic, jabolk in mandarin. Mogoče je v raju izgledalo nekako tako. Ob cesti se vrstijo stojnice, kjer prodajajo domače pridelke in ustaviva se, da kupiva fige. Kilo svežih, zavojček suhih in naprej. Pol svežih pomlativa kar takoj, odlične so, sladke, zrele. Mnajmsi. 




Stara Jadranska magistrala potem vijuga ob morju in ura je nekje okrog petih, ko prestopiva Hrvaško – Bosanko mejo. Tudi tu gre z osebno. Še malo pa sva v Neumu, kjer zgrešiva odcep do hotela, kjer sva se namenila ustaviti in verjetno prespati. Ustaviva se nekoliko višje, na kavi in glej ga zlomka. Če sva že midva hotela naprej, avto noče! Sveti lučka akumulatorja in ne neha. Dobro je, da je človek včasih radoveden, v Neumu sem namreč opazila mehanično delavnico in obrneva nazaj. Sama sreča naju je. Delavnica je odprta, mehanik ni zadnji šalabajzer, ugotovi, da z malo sreče lahko popravi alternator, sicer bi morala do Splita (če bi prišla). In je tudi pripravljen to narediti takoj. Čez cesto je še hotel, kamor neseva najnujnejše, dobiva sobo in stvar je rešena.

 Neum je edino pomorsko mesto BIH in to se mu tudi pozna. Popolnoma pozidan zaliv, namerila sva 100 višincev, ko sva se z obale vračala nazaj do sobe. Na sredini nekje stoji velika cerkev, sicer pa je vse podrejeno turizmu. Cene nizke, občutek je, da kot lastniki bifejčkov in restavracij ob obali prevladujejo Albanici. Že nazajgrede preveriva napredovanje popravila, mojster pove, da je uspelo in da po avto lahko prideva zjutraj.  Tako se tudi zgodi.

Velik lubi in voščilo me zbudi ob polnoči. Rojstni dan imam, danes bom princeska. Pa, saj sem kar naprej. Od kar imam princa, ves čas. Darilo nosim že nekaj dni na roki. Nova ura, za v hribe, z vsemi funkicjami, ki jih za kakih 10 športov rabiš ali pa tudi ne. Avijon med urami, na poskusni vožnji je bila v Julijcih dva dni. Preveliko darilo, a vseeno zadetek v polno.

Po zajtrku greva po avto in naprej. Greva pogledat Dubrovnik, se odločiva. Davno tega, kot otrok sem bila tam, pa potem še enkrat, menda 30 let nazaj. Se menda spodobi, če greva pa mimo.. Ah ja, nikoli me ne izuči. To niso lepi, samotni kotički, polni lepih stvari za uživanje. En sam dren je to, horde ljudi, ki se v kolonah pomikajo po ulicah, drug drugemu delajo napoto in nervozo. Povrh vsega je še soparno. Opraviva nujni ogled za par fotk in skupaj ugotoviva, da je Dubrovnika za naslednjih 30 let zadosti. Bejžva midva v mirne kraje.

Prestop meje med Hrvaško in Črno goro poteka v manirah, ki smo jih pozabili. Lepo, počasi. Tudi tu gre z osebno. Policaja odnese nekam ravno v trenutku, ko sva na vrsti in ga dolgo ni. Potem se meni z nama, da pa bi šel spet iz gajbice v kateri sedi, pa mu ni. Pa sva v Črni gori! V mojem spominu ima lepo mesto. Počasi voziva ob obali, skozi Herceg Novi do Kotorskega zaliva. Okoli slednjega ni nujno treba, ker na najožjem delu preko vozi pogosto majhen priročen trajekt, a odločiva se, da greva po ta daljši. Saj je res lepa.

 Nad zalivom se dvigajo relativno visoke gore, med njimi nekje je Orjen, nekaj pod 1900 ima, je pa višji od znane, bližnje gore Lovčen, znane tudi pod imenom Črna gora. Od tod ima država tudi ime. Zaliv krasita dva slikovita majhna otočka. Otok Sv. Đorđa, in drugi na katerem  je cerkvica imenovana Gospa od Škrpjela. Narediva si odmor za malico in opazujeva ladjico, ki ljudi vozi na otok. Lepa kulisa za sendvič. Ob navidezno čisti obali, le za rob se ne smeš stegniti. Tam je pa vse, kar človek ne rabi več.

Skozi Kotor se le peljeva. Utrip turizma je živ, kamorkoli pogledaš so nove stavbe, vse pa pomešano z arhitekturo zadnjega pol stoletja, za katero težko rečeš, da je lepa. Kako bi rekel človek? Ciganarija? 

Naslednje veliko mesto je že Budva, kjer bi se midva pravzaprav ustalila za nekaj dni. A ker je hotel, kjer se ustaviva poln, nadaljujeva do Petrovca. Tam ugotoviva, da je Črna gora polna,prebukirana, tako na prvi pogled. Odločiva se in se vrneva v Budvo, direktno v turistično agencijo, kjer prijazna uslužbenka takoj najde rešitev. Še malo,pa sva v apartmaju v starem mestu Budva, pri starejši gazdarici Olgici, ki oddaja le dva apartmaja in ima rada mirne goste. Prijeten, čist apartma s klimo, bingo! Tole starejše se po večernem pogovoru izkaže za relativno. Gospa že jamra na veliko, a stara je le malo več od Braneta. Pa on ni starejši gospod, sploh ne.

Zdaj človek že lahko strni prvi vtis. Zdi se, da želijo Črnogorci celo obalo spremeniti v hotele. Do Budve in še naprej, do Petrovca je vse pozidano, ali še v izgradnji. Vsak košček obale je zaseden s hoteli in plažami. Vmes so nepremičninske agencije. Dežnički, ležalniki, trgovinice, bifeji… en zraven drugega. Povsod urejena parkirišča, seveda plačljiva. Midva npr. sva se lahko pripeljala do stare Budve, potem sva imela kakšnih 200 m peš do vstopa v stari del in še malo do apartmaja. Parkirišče računajo, ne glede na to, ali si tam nastanjen ali le obiskovalec. Na dan se nabere za 15 do 20 € parkirnine.

Gostov tudi zdajle polno in vodenih izletov tudi. Klientela v glavnem ruska, tudi napisi na trgovinah in restavracijah kažejo na to. Evropejcev, razen Slovanov, skoraj nisva srečala. Tudi Slovencev ne. To sicer ne pomeni, da jih ni, a opaziti jih ni bilo. Cene različne. Tja 20 morda celo več % je ceneje, kar se hrane tiče. Že prvi dan sva našla hotelsko samopostrežno restavracijo čisto blizu najinemu bivališču, kjer sva se za 15 € na dan najedla oba, s pijačo vred. Pa dobre reči so kuhali, tudi domače specialitete, ribe, pečenje, kar si hotel v resnici.

Samo na drugi strani ulice je v hotelu višje kategorije to stalo krat 3. Verjemite, da tam gužve ni bilo. Tudi ob plaži se je dalo jesti na vsakem koraku. Čevapi npr. že od 3 € naprej,naceneješe pivo pa je bilo 1,5€ pa naprej, več kot 2 pa že težko. Razen v hotelu z veliko zvezdic, kamor pa naju tako ni vleklo. Ljudje so prijazni, tudi pregovorne lenobe ni opaziti. Je pa res, da npr. natakaric ni videti. So servirke, so za šanki, kelnerji pa so izključno moški. In občutek je, da vsi znajo rusko...

V sredo se odločiva za raziskovanje obale, tja do Albanske meje. Skozi Bar in Ulcinj, kar direktno do Ade Bojane, otoček, ki ga je naredila reka Bojana s svojima dvema krakoma, ki se izlivata v morje. Nanj se pride preko mostička, ki vodi čez Bojano in ob katerem so ena za drugo postavljene lesene koliščarske gostilne z domačimi specijalitetami. Tudi kakšna domača značilnost se najde, kot npr. podrtija z napisom izdaje se vikend u najam.
 

Naturistični camp reklamirajo na Adi, gre pa za naselje malih hišic, z lepo, mivkasto 2 kilometra dolgo nudistično plažo in slamnatimi dežnički. Plaža se začne že prej, long beach piše kar ves čas iz Ulcinja ven na vseh smerokazih. Na slepo zavijeva pogledat, kako izgleda kakšno tako kopališče in podobno je tistemu na Adi. Le zanemarjeno je bolj, kar je v tem delu itak nekoliko težava.


 Ob cesti proti Adi gledano je desna stran skoraj prazna, obsežna polja ali travniki se vrstijo en zraven drugega. Leva stran pa je popolnoma drugačna. Polno novogradenj, zlasti hotelov raste tu, brez reda, brez enotne oblike, kar tako tam v sredi. Med starimi dvorišči polnimi krame in starih bajt, rastejo hoteli, ki bi lahko bili tudi visoke kategorije. Menda bo čez 10 let to eno samo pozidano hotelsko naselje….

Na povratku se ustavljava večkrat. Poslikam most čez  Bojano in reko z restavracijami, pa prodajalno suvenirjev na vhodu na plažo, ribiške ladje malo pred Ulicnjem. Kar iz avta. Ustaviva se v Ulcinju, z željo, da pogledava mesto in tržnico. Epizoda v Ulcinju se konča z divjo vožnjo po strmih Ulcinjskih ulicah, bolj primestju pravzaprav. Ozke, viseče, strme uličice brez bankin, kjer je še za en avto komaj prostora,  mi poženejo švic na čelo. Takih cest pa tudi pri nas na najbolj zakotno gorsko izhodišče ni. Tista na Mangrtsko sedlo je prava avtocesta proti temule. Križ božji, bejžva od tu! Da bi se ustavila in si šla pogledat Bar, zato tudi na misel nikomur ne pride.

Gledano od Budve proti jugu se pozidavanje nekoliko umiri. Naraste pa zato neurejenost. Sutomora recimo v vodničku Lonely planet sploh ne boste našli (nič hudega, takole na prvi pogled iz avta) in ravno malo pred njim me je pritegnila tabla, ki kaže na biserno plažo ali pa pesek, saj ne vem točno. Kakšen kilometer z magistrale proti zalivu je treba zaviti in pripeljemo se do mesta Čanj. Manjše mestece, s tremi hoteli ob morju in poceni pivom, lepo plažo, neodkrit kraj, bolj kot ne, izgleda vsaj tako. Simpatičen mi je bil na prvi pogled.

Malo pred Sv. Štefanom, ki je v Črni gori tako znan otoček (če ne bolj) kot pri nas Blejski, greva pogledat camp Crvena glavica. Spomnim se, da je bilo včasih tu lepo kopališče, s pogledom prav na mondeni otoček, kjer prenočišče lako stane tudi več kot 1500€. Kot marsikje na tej obali se cesta strmo spusti proti obali in že sama cesta (bolj kolovoz) začne opozarjati na to, koliko in kaj bo videti.

Vhod v camp varujeta preperela hiška z rampo in črnogorec. Ko mu poveva, da bi si šla rada pogledat camp nama pravi. Idite, samo idite. Više no što gledate, manje čete vidit! Celoten pomen stavka je čisto jasen takoj. Camp je zanikrn, zanemarjen, občutek imam, da ga zapirajo in da bo že drugo leto tu raje stal hotel. Še en romantičen konček bo izginil v imenu profita. Škoda. Črnogorska obala s tem zgublja ravno tisto, kar je bilo na njej najlepše. Divjino, posebnost, lepoto narave.

Dovolj je bilo potepanja za ta dan. Vrneva se v domačo Budvo, na večerjo s polnjenimi pečenimi paprikami (polnjene s prebrancem in slanino) in dobrim, pečenim krompirjem.

Kljub grožnjam s slabim vremenom imava že cel teden srečo. Tudi v četrtek napovedujejo dež, a zunaj je zjutraj še kar napol ali čisto jasno. Vseeno se odločiva, da se kak dan ne voziva naokoli. Po parih dneh poiščeva wi-fi točko, v centru Budve je tega dostopa kar precej, brezplačnega, na ulici in po kafičih. Malo je pa le treba preveriti civilizacijo in kaj se dogaja v službi.

 Potem se odpraviva na sprehod po obali, do slovenske plaže in se odločiva za vožnjo z ladjico, ki naju v eni uri popelje do kraljičine in kraljevske plaže ob Sv. Štefanu, pa do otoka sv. Nikolaja, ki ga domačin poznajo kot Hawaii. Menda je to največji črnogorski otok, dolg dva kilometra. Tu lahko izstopiš in se kopaš, vrneš pa se s kakšno drugo ladjico, ki vozi vsako uro. Na nebu je vedno bolj temno, zato nič ne izstopiva, peljeva se kar lepo nazaj. Za kosilo je danes teletina izpod sača. Okusno in odmače.

Popoldan se je končno res ulilo. Pa sva to lepo izkoristila. Spala sva ko ubita in se pripravljala za večerno navijanje za naše košarkarje. Ja, tudi tv programe imajo skoraj vse, tudi slo1. Redkost sicer po drugih republikah bivše juge. Ko se je košarka začela, je zunaj spet vlivalo kot iz škafa.

Oh, toliko planov bi še bilo, še kopanje ni prišlo na vrsto. Brane pravi, da mu nekaj črnogorskih manir prav paše. Tista o polako, pa da morajo babe dat mir in o patriarhatu, celo zelo. Ga bom pustila v veri, da tak svet obstaja. Zaenkrat.

Kot bi mignil je petek. Ponoči je dodobra izpraznilo nebeške vodne rezerve, zjutraj je najbolj podobno pršenju z jasnega neba, a čisti se. Lovčen je še v planu, morda kot celodnevni izlet, povezan s Skadarskim jezerom. Po hribovski maniri se da delat krožno. Le ena težava je. Cesta na Lovčen slovi kot ena najbolj divjih ovinkastih voženj in misliva si, da bi bilo pametno, če ni povrhu še mokra. Pa od razgledov bi tudi kaj imela, ne le meglo. Zato se določiva, da greva do Skadarskega jezera, če bo kazalo, naprej do Cetinja in če bo še kazalo, na Lovčen.

Avto imava zdaj kakšen kilometer proč. Dlje ko je parkiran, cenejše je parkirišče. Kljub temu nama gospa na rampi, ki kasira, ponudi popust. Saj vama ne morem toliko računat, pravi. Ja, saj. 35€ bi zneslo za dan in pol, kolikor je stal avto tam. Da nama tretjino popusta, pa je še veliko, a nekaj pa tudi volja šteje.

 Po nekjakrat že preveženi cesti se zapeljeva do Petrovca, tam pa cesta zavije navzgor, proti Skadarskemu jezeru, Podgovrici in Virpazarju. Dvigneva se visoko nad morje in moje izkušeno oko na vrhu takoj opazi markacijo. Tudi ustaviva se pri planinkih tablicah, ki pa nama nič znanega ne povedo, začetek poti pa je silno neobetaven. Ena smer sicer vidna in markirana, za eno pa se je videlo, da že dolgo dolgo ni bila v uporabi. Pot se na nekašnem prelazu začne spuščati spet navzdol in prvi večji kraj je Virpazar. Majhno gnezdo, sestavljeno iz petih gostiln, pošte in turistične agencije z velikim spomenikom NOB na sredini. Nekakšna visoka skala z obeležjem na vrhu. Za ferato?

 Še ko Brane parkira imam že za vratom kapitana čolna, ki ponuja vožnjo po jezeru za 25€ na uro. Dam se poinformirat, potem greva na kavo. Iz vodnička izvem, da je Virpazan nekakšen vhod  v nacionalni park Skadarsko jezero, da se naprej 50 kilometrov s kolesom npr., peš tudi 4 ure do kraja z imenom Murići (najbrž tam rastejo Muriji?). Oglasiva se v turistični agenciji celo z voljo, da bi se peljala s turistično ladjico, a prijazni uslužbenec nama pove, da danes jo pa ni. Tudi z avtom bi se dalo do Murićev, ampak pove, da je cesta zelo ozka, dolga 20 km, pa nama ni dišalo. Odločiva se, da greva kar naprej, do Cetinja.

Cesta je kar lepa, najprej se peljeva čez most, ki na ožjem delu preči Skadarsko jezero in ponudi kar nekaj pogledov na to največje Balkansko jezero, ki je hkrati meja z Albanijo. Nekaj naju vleče v tole Albanijo, že drugič sva čisto zraven.  Hitro se mi zazdi, da bova šla v Cetinje očitno čez Podgorico, toliko občutka sem pa že dobila. Zato se ustaviva in Brane gre prodajalko ob cesti vprašat, kako in kaj, hkrati pa kupi še fige. Dekle ga pouči, da morava nazaj, če hočeva v Cetinje, ker bova tu prišla v Podgorico. In obrneva.

Za nekaj je bilo že dobro. Prvi odsek za Cetinje je bil namreč šele 5 km pred Budvo. Družno sva ugotovila, da dekle najbrž nikoli ne vozi naokrog, saj bil bila v najinem primeru pot čez Podgorico krajša, kot pa nazaj na izhodišče. Ko sva ugotovila, koliko je ura, sva se odločila, da je za danes storniran izlet v Cetinje in bova to naredila jutri, da pa se greva šminkirat na Sv. Štefan.

Le kdo še ni slišal za otoček Sv. Štefan v Črni gori? Morda le tisti, ki tudi za Črno goro ni slišal. Mondeni del že od nekdaj, kraljevske in filmske glave so se pasle po njem, drag kot pes, svetniki se gotovo križajo. In po novem »Private«. Na obalo se je mogoče še vedno pripeljati z avtom, tudi kopanje na celini je možno. Če gledate na otoček, je plaža razdeljena na dva dela. Levi, plebejski, je dostopen za 10e na glavo na dan. Desni (čudno, bil je prazen) je dostopen za 50€ na dan, s tem, da ni dovoljeno krniti plaže s svojimi ležalkami, bognedaj najbrž s kakim pisanim šlaufom. No, kakorkoli. Na sam otok navaden dežavljan ne more več. Že dostopno pot čuva varnsotnik, prijazen sicer, ampak tja se ne sme. Privat. Nisva spraševala več naprej, nekje v spominu pa imam, da so ga zakupili Rusi.

Sprehodiva se še malo naprej, do kraljičine plaže, potem pa naju ujame ploha. Umakneva se v restavracijo na obali in z zasnimanjem čakava račun za kavo in pivo. No ja, bil je malo višji kot bi bil za podobno stvar na Kredarici, le pir je bil mali. Iz previdnosti. Ker nama je mondenih dragih krajev dovolj, buši je pa že lačen, greva v domači kraj in na kosilo v najino zdaj že znano restavracijo v hotelu Mercur (Mogren tudi). Res je zanimiv njihov koncept. Hotel ima, seveda klasično ponudbo, kot vsak hote. Potem pa ima še poseben del, ki v svojem srcu skriva samopostrežno restavracijo, poceni in okusno, kjer papava midva. Na zunanjem delu je na eni strani nekakšen fast food s sendviči in picami, na drugi strani pa zvečer ribja restavracija, kjer si lahko sam izbereš ribo, kuharji pa kuhajo pred teboj. Nič od tega ni zasoljeno, tudi gostov imajo veliko. Le dva koraka čez je restavracija Hotela Astorija. Na proste, ogromna, prazna. In draga kot pes.

Pozno popoldan se spraviva na obhod obale, tako po občutku je tja in nazaj kar nekaj kilometrov. Na točki obrata se usedeva na pijačo in opravljanje, ves čas se menja ljudstvo pred očmi in je kaj početi. Še vedno opažam, da je Črna gora vsaj v tem delu pač Ruska. Težko pa bi Črnogorcem kaj očitala. Pridni so, ne prodajajo le morja in sonca, zdi se mi, da se pri prodajanju turistom znajdejo bolje od nas, podjetnih Slovencev. Khm. Tudi oni nas bojo prešišali, hitrje, kot si mislimo. Res jih tepe mentaliteta in velike razlike, ki so bile med nami, a veslajo hitreje kot mi. Tak je občutek, res pa se nisva z nikomer menila o teh rečeh, da bi slišala, kaj mislijo oni.  Na povratku se ustaviva na tržnici. Kupiva zelo dober narezan pršut, kajmak in kruh, pa orehove rogljičke, krhke in slastne. Lep je takole brez ihte in bezljanja uživati dni. Čeprav se kar ne znam otresti občutka, da se mudi in je kar treba nekaj migat. No, kopala se še vedno nisva, ravno zdaj bo potekla vstopnica, ker bova morala nazaj. Pa nihče ne pogreša tega, da ne bi kdo mislil.

V soboto je pravzaprav prvo, res jasno jutro. Do zdaj so bile napovedi slabe, a je vreme zdržalo, za danes je pa še napoved dobra. Zjutraj si privoščiva kajmak in pršut, ki sva ga včeraj kupila na tržnici.  Za moje pojme bogata tržnica. Ne sicer prevelika, a na njej najdeš marsikaj: pršut, kajmak, njihove domače sire, ki so podobni feti, nekateri mozareli, mlade in zorjene. Pa na kile suhih oreščkov, fig, sušenih gob, oliv… Tudi sušene jagode recimo, pa vloženo sadje, med, pa zelenjavo in sadje, itak. Za 10€ sva si privlekla 40 dkg pršuta in kaki dve veliki šefli kajmaka. Pa svež kruh in to je to.

Po zajtrku se počasi spraviva do avta, smer tokrat Kotor. Iščeva adrenalinsko pot proti Lovčenu in jo v prvem poskusu zgrešiva. Zamolčijo Lovčen, Smerokaz je za Cetinje, pa še to tako, da ne veva, kam točno zaviti. Pa se peljeva naprej v upanju, da naju bodo kje usmerile table za Nacionalni park Lovčen. Praviloma imajo še kar solidno označene te stvari. No, ta ni. Po kakih 10 km se ustaviva na bencinski in poba naju pošlje nazaj. Drugič ubodeva in že se ob pokanju bobničev strmo dvigava, Kotorski zaliv pa je vedno nižje. Tudi letališče v Tivtu je nekaj časa kot na dlani. Cesta je ozka, prepadna, dolga 17 km in ima 5 ostrejših ovinkov (kot Vršič J). Je ožja od Vršiške, morda je malo širša od Mangrtske, a od te daljša, pa veliko bolj razgledna. Daleč se vidi, seveda, saj ni postavljena med strme in visoke gore. Vesela (no, jaz že) da nisva na poti srečala kakega avtobusa ali podobne široke zverine, sva kmalu na razcepu za Lovčen. Tudi do tja ne vodi ravno avtocesta, a kot vedno, nekako se že izide. Če ne ob strani, pa v rikverc.

Že od daleč se vidi, da je spomenik v remontu. Tudi parkirišče je nižje, oba se spomniva, da se je dalo pripeljat do stopnic. Tako pa opraviva skoraj planinsko turo. S parkirišča po markacijah v strm breg, ki se potem izteče na novih betonskih stopnicah in pelje direktno v restavracijo: Začasno je kar skozi bife speljana pot do mavzoleja. In ker je to zelo udobno, sva kar takoj parkirala na teraso in spila kavo. Ob lepih razgledih naokoli in svežem sončnem dnevu ni bilo nobene sile.

Potem sva se počasi odpravila na vrh. Mavzolej res adaptirajo: tunel, kjer je klanec 35 stopinjski in premagaš v 80 m kar 90 višincev po štengah, je zaprt. Narejena je pot po vrhu, lepo poštengcana s kamni in polžasto zavita je za moj okus bolj prijetna kot tiste stopnice notri. Tudi mavzolej je ves v odrih in  v razbijanju. A ogled je mogoč, prijazni receptor nama posodi vodnik z podatki, da si prebereva, kaj gledava. Vstopnina vseeno je. Ne vem, koliko je sicer, zdaj je 3€.

T i stvari je za pogledat: spomenik Njegoša, razglednik in grobnico. Na razgledniku se iz vodnička poučiva o zgodovini in znamenitostih. Tako izveva, da je bil mavzolej zgrajen v 70 letih prejšnjega stoletja, tam okrog 1974, do takrat je bila gori kapela, Njegoševe kosti pa so iz različnih zgodovinskih razlogov selili iz Cetinja gor in dol. No, zdaj so v grobnici v kleti mavzoleja. Njegošev kip je seveda iz marmorja težak pa je, pozor!, 28 ton!!! A? Le kako so to spravili gor? Njegoše j umrl mlad, le 38 let je imel. Le kaj je bil razlog? In ne nazadnje, Lovčen je visok 1660m, z njega pa se vidi skoraj vsa Črna gora, tudi včeraj obiskano Skadarsko jezero, ki ga mirno lahko zamenjaš za morje. Pravzaprav mu je ime Črna gora in je država dobila po njem ime. Mavzolej je projektiral Meštrovič, zanimivo je tudi, da je pravzaprav skupni projekt vseh YU republik. No, še marsikaj piše o tem mavzoleju, kar se mene tiče, se ga splača obiskat. Morda je veliko lepši, kadar ni posejan z gradbenimi odri, odpaki in svinjarijo, a takega ga pa tudi ne moreš videti vsak dan in v vodnikih ga ni. Mogoče je bila tudi gužva za kak procent manjša zaradi tega.

Vrneva se do avta in nato naprej. Naslednji cilj so Njeguši, rojstna vas mladike Njegoša, kjer pa le stojnice s pršuti, siri in štrikarijo daj slutiti, za kateri kraj gre.

Nobene table ni, najdeva jo šele kakšnih 5 kilometrov po zadnji hiši, v obratni smeri namreč. No, ker pa imava dober nos, že prej obrneva in se parkirava v konobi. Poskusila bova Njeguški sir in pršut, svetovno znano specialiteto. Dober je, ravno prav ga je za malico. Ne odločiva se za nakup nič od domačega, tudi šrtikanih štumfov in puloverjev ne, pa tudi šajkače naju ne pritegnejo. Občudovat greva cesto naprej, proti Cetinjam, star Črnogorski prestolnici.

 Če bi imeli kakšno oznako več, in bi slučajno zavila v center, potem bi si najbrž še privoščila kak sprehod. Tako pa na slepo motava po ulicah in ker slepa kura zrno najde, najdeva cesto proti Budvi. Da bi ne izzivala več usode, ker jo drugič morda ne bi, z vožnjo nadaljujeva. Še lepa fotka Lovčena s te strani uspe, potem pa že vijugava navzdol proti morju, po cesti, ob kateri na vsakem kamnu vabi telefonska služba šlep službe. Da ne bi.

V primerjavi s cesto iz Kotorja je ta bistveno boljša in širša in kar kmalu sva spet na poznanih ovinkih pred Budvo. Lep izlet je tole bil, si poveva. In res se ga splača narediti, če je človek že ravno tu. Pa še tako vroče ni bilo danes. Temperatura je padla na prijetnih 23, višje gori je bila pod 20. No, v takem se pa že da dihat, pa tudi kakšen korak naredit, brez da bi teklo po hrbtu. Še danes prespiva, jutri bo pa že treba pokat. Hitro mineva, hitro.

Pred tekmo z Grki se greva še malo podpret. Nekaj dni že v brk tolče ponudba jastoga v restavraciji, kjer tudi sicer jeva. Le v zunanjem delu, na trgu. Saj naju menda ne bo konec, če greva probat. Tudi cena ne zgleda morilska. In ko pride krožnik, se Branetu kar oči zasvetijo in brke spodvihajo. Kar je res je res, odlično izgleda. Dva raka na morski rižoti, porcija kot se spodobi. Okusno, skratka, ne bi moglo biti boljše za zadnjo večerjo.

»Doma« naju čaka presenečenje: vrata hiše odprta na stežaj, od notri se sliši pleh muzika, ugotoviva, da tako proslavljajo prihod naraščaja v hišo. Že zjutraj nama je gazdarica vsa vzhičena povedala, da je prvič postala babica (v bistvu ugotoviva, da niti ni babica, saj je rodil nečak), a to je kot kaže vseeno. Zdaj teče v hiši slavje, žlahta prihaja in se zbira. Seveda morava zraven, preden kaj rečeva, naju že porinejo na stole, pred naju postavijo pršut in sir, strežejo pijačo in skratka…. Pa ravno danes, ko nama že vse iz ušes gleda. Posediva, kolikor je spodobno in se potem po prstih posloviva.

Prišel je zadnji dan. Zjutraj najdeva čisto »mamurno« gazdarico, slavje se je zavleklo v jutro. Popijemo kavico, poravnamo račune in že se peljeva proti domu. Pred odhodom obiščeva še tržnico. Brez pršuta in kajmaka ne greva domov. Nazaj v obrnjeni poti od prihoda. Spustiva vožnjo ob Kotorskem zalivu in se zapeljeva proti Tivatu, nato pa še malo naprej, v Lepetane, kjer vozi priročen trajekt, povezava med dvema bregovoma. Vse skupaj nama vzame 15 minut, pa sva čez. 


 Čez mejo s Hrvaško porabiva ravno nekaj takega, mimo Dubrovnika Brane doda gas, da naju ja ne bi spet zvlekel na ogled. V začetku imava še voljo, da bi se ustavila v Plitvicah, morda celo prenočila tam. A volja s kilometri puhti in oba sva zadovoljna z odločitvijo, da greva domov. Med vožnjo pospraviva fige, ki sva jih kupila tam nekje na Neretvanskem polju, menda gredo h kraju. In najino popotovanje tudi. V nši domovini si privoščiva še zgodnjo večerjo in ob pol osmih zvečer sva po 10 urah vožnje in kakšnih 800 kilometrih doma.

Za potepanje sem si pred odhodom kupila knjigo Lonely Planet Montenegro. Je sicer v angleščini in iz leta 2009 tako da mogoče čisto vse ne drži več, saj je napredek v Črni gori očiten, a je vseeno zelo koristna. Tako glede napotkov kot zgodbic, anekdot, posebnosti. Skratka, priporočam.

V knjigi je npr. opisana navada, ki so jo Črnogorci obdržali do prve svetovne vojne - rezanje glav. Menda so imeli vojščaki svoje privatne zbirke, ena takih morbidnih je bila v Cetinju. V 20. stoletju so to navado sicer omilil, in sicer tako, da so rezali nosove ali roke. No, vseeno krvoločno, se vam ne zdi? Ker so tudi Turki imeli podobno navado, so Črnogorci navadno tudi lastnim kolegom porezali glave, da ne bi prišle v roke sovražniku.

Še ena zgodba je luštna, nanjo sem se spomnila danes, ko sva bila povabljena k gazdarici: med navadami domačinov je našteto tudi prisilno hranjenje. Knjiga pravi, da Črnogorci stalno priganjajo k hranjenju in da hrane nikoli ne zmanjka; ko poješ eno, že je na vrsti druga. Priporočajo taktiko počasnega žvečenja, le tako se lahko zavarujete pred tem, da vas bo od hrane razgnalo.

 Lep dopust je bil. Lepo sva se imela. Brez pretiranega stika s civilizacijo, brez napornega ukvarjanja z vsakodnevnimi težavami, ugotoviva, da enkrat samkrat nisva slišala besede kriza. In lepo sva se imela drug z drugim, kar pa je tudi veliko vredno.