Kanjon Glinščice(Val Rosandra), ferate, 31.10.2013

Ne vem, kako ste narejeni drugi, ampak ko so

prazniki pred vrati in napovedano še kar nekam vreme, začnem delati načrte. Obstajajo seveda razno razne omejitve, med njimi volje ni nikoli. Vsaj moje ne. Kot kaže, bodo tile prazniki vremensko bljak, dva dneva pa sta napovedana lepa. Enega je treba odštet zaradi čudnih navad, da se ljudje zbirajo po britofih, torej ostane četrtek. Pol tega, ker sva varuške z našo kužo v letih, morava bit do dveh doma. Zato najprej odpade Vrtaško sleme, ker je preveč. Potem odpade še Slemenova špica iz Tamarja, ker Gregorčičev  v napovedi pojasni, da bo dopoldan v Julijcih še oblačno.

Na koncu le pove nekaj zelo koristnega: da bo na Primorskem lepo. Njegovo strokovnost preverjam na www.ilmeteo.si ,  in prav ima. Za Trst kaže sonce in 18 stopinj! Glinščica naj bo. Nesporno. In ne po dolini, ampak po skalah. Po feratah, ki so tako skrite, da jih v začetku sploh ne najdeš. Skrivajo jih kot kača noge, ravno komaj da sem pred dvema letoma izvohala, kje so jih postavili.


 Ker je vse skupaj na kupu in pot ne predolga, pa bi bil zato blog čisto kratek (in to ne gre) vam lahko nekaj povem  o Glinščici na sploh. Naravni rezervat je to, (Riserva naturale della Valle Rosandra) na območju občine Dolina v Furlaniji-Julijski krajini. Po njem teče reka Glinščica, edini površinski vodotok tržaškega krasa.  Samo dolino je mogoče obiskati z več koncev in ko so leta 2011 o njej napisali nekaj več v Planinskem vestniku, se je obisk slovenskih pohodnikov radikalno povečal.   Če vas zanima:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&cad=rja&ved=0CCgQFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-MGZA3HNI%2F1e852218-19d4-4338-83e2-92ee3f97a060%2FPDF&ei=O09yUt_6Fcnt4gTK8ID4BA&usg=AFQjCNEvazqA3da5K7b8CBmpJKQJYLTLqw&sig2=9Frs68e2nqRb0AIlzM_fNQ&bvm=bv.55819444,d.bGE
Tudi na www.hribi.net boste našli opis, en sam, a za spoznavanje z dolino prav dober. (http://www.hribi.net/izlet/boljunec___bagnoli_della_rosandra_dolina_reke_glinscice___val_rosandra_/26/1752/3191 ) Večkrat je treba tja, da se jo naveličaš.  Še zlasti ko je višje mraz megla in sneg, zna tu domovati večna pomlad. 

No, pa danes nisva šla po dolini, kanjonu pravzaprav. Ampak obiskat skalce, opremljene z zajlami. Prvič se mi tudi sanjalo ni, kam nekam so vtaknili ferate, o katerih sem slišala le ne eno uho. Če bi jih že kam dala, bi bile tam nekje v skalovju doline pod Comicijevim spomenikom ali okoli cerkvice Marije na Pečeh. Kjer pa jih ni niti slučajno.
 
Na drug breg je treba, pa ne le to, iz doline ven in po cesti proti robu kanjona. In tam moraš prvič imeti nos, da najdeš potko in da veš, da pelje k feratam. Morda pa zato eni od ferat rečejo Nos (Nase)? Takole boste najlažje našli:

Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro/Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo/Jezero. Parkirišče je takoj  za vasjo, na levi strani, kjer je tudi obvestilna tabla in nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Po cesti se sprehodimo do odcepa do ferate Bruno Biondi; približno 5 minut hoje. Lahko se pa peljemo še dva ovinka nižje, imamo oči močno na pecljih in bomo na levi opazili majhno parkirišče za kakšne 3 avte, na desni pa stezico in celo markacijo na drevesu. In nič več. Tu sva parkirala tudi midva.

 

Tako, zdaj, če imate malo sreče, ste našli izhodišče, če ne, boste pač ponavljali. Nobene table ni, da ste na pravi poti. Za ljubitelje kratkih pristopov je stvar kot naročena. Po par minutkah sploh ne hudega klanca, ste po steno. Čičko steno po imenu. Pred vami je lojtra, značilna za ferato Zimska roža (rose d'inverno).

Na desni pa so lične klopce. Lahko se usedete in opazujete, če je kaj, sicer pa kar naprej, desno ob steni za markacijami. Pozor! Par metrov naprej je vstop v drugo ferato, Nos imenovano (Nase), ki ni z ničemer označena. Še najhitreje jo boste našli, če boste gledali malo navzgor, kjer boste videli jeklenice. Te se v prvi tretjini zelo hitro dvignejo po navpični steni, naredijo sicer dva ovinka, a ta del je precej zahteven, pa kratek. Opremljen je tudi z varovališči za pomoč pri vponu z vrvjo (dodatno varovanje poleg samovarovanja).  

  Če boste premalo pozorni (kot sem bila jaz), boste hitro pri drugih klopcah na levi. Kar je previsoko. Je pa tam lepa jama. Treba je nazaj par metrov, tam je odcep, označen na skali za ferato Bruno Biondi.  Kmalu boste na začetku ferate. Lahko tu začnete, ali pa prečite pod skalami še kakšnih 10 minut in pridete na drug konec.

Zanimivo je, da za dostop do tega skrajnega konca od avta rabi človek 20 minut. Udobnih. Za povratek nazaj do začetka ferate Bruno Biondi pa uro in pol. Pri čemer je razlika med najnižjim in najvišjim delom menda manjša kot 50m. Tako nekje. Vse skupaj je narejeno kot prečenje,  le da ni naravnost, ampak gor in dol. Kar nekaj zahtevnejših odsekov ima, ker je treba pač priti gor. Ali dol. Manj pomembno je kako.

Na vstopu, na najbolj recimo vzhodnem delu, sta se ravno »oblačila« dva. Ja, oprema je tu potrebna. Od samovarovanja do rokavic in čelade, tudi kakšna popkovina morda za koga, da malo počije. Veliko je uporabe rok in trenja.

Tista dva pred nama sta naju hotela spustiti naprej. A na oko sta bila okretna in mlada, pa sva pokimala, da naj kaj gresta. Da jima ne delava dren. No, preden sva vstopila za njima je Brane pokadil še tri. Izkazalo se je, da bosta zajle rabila le za varovanje, sicer pa plezala brez njih. In verjemite, ni čisto enostavno. No, sploh ni. Jaz daleč ne bi prišla, Brane pa je tudi tako ob prvi prečnici prijavi, da verjetno alpinist ne bo nikoli.

Takoj za prvimi težavami, ko postane za trenutek malo širše in malo udobnejše, sta naju spustila naprej. Potem sva jih videla le še enkrat, zdela sta se blizu, a vmes sta morala še dvakrat gor in dol. Ferata se izmenično vzpenja in spušča, včasih z malo več, drugič z manj stopi. Klinov ni, en sam zmatran je nekje vmes. Večkrat sem si privoščila kar luksuz, da sem se pač obesila na jeklenico in se spuščala ali prečila.  Sploh zadnji del je precej na trenje.

Potem sva si vzela pavzo pod ferato Zimske rože. Bolj ko sva sedela, bolj se nama je sedelo in na koncu sva ugotovila, da je za danes dovolj. Da greva pogledat še konjičke v Lipico (tiste prave). Pospravila sva navlako v ruzak in v dveh minutah sva bila spet pri avtu. Za razliko od dolgih pristopov na primer v Kamniških, ima tale reč čisto kratke in udobne.

Celoten krog, ki sem ga enkrat že naredila je lahko začetek, kot sva ga danes naredila midva, nato vzpon po ferata Nos in spust po ferati Zimske rože. Slednja je tudi najlažja. Ali pa se na vrhu, po vzponu čez nos ali Rožo vrnemo po  običajni markirani poti.  Tako sva si namislila z bratcem.Cel krog znese kakšne tri ure in pol, pa če vzamete še eno uro vožnje, tja in nazaj, ste v 6 urah lahko spet doma. No, če niste iz Dunaja, seveda.

Cesta, po kateri sva se midva vozila, ni bila tista, ki sem jo priporočila zgoraj. Že do tja sva avtocesto zapustila na izvozu za Divačo, se peljala mimo Lipice do Bazovice in tam potem malo čarala. Nazaj grede je šlo lažje, v križišču v vasi Jezero sva šla levo (ne desno proti Kozini) do Bazovice in tam potem nazaj po poti prihoda (nama ni bilo treba do Drage).

Lipica precej sameva. Spila sva kavo v hotelu, se sprehodila do štal, kjer se je ravno začenjal ogled , pa nama do tistega nič ni bilo. Saj se človeku postavi vprašanje, kdo je tu konj. Zlata jama bi lahko bila Lipica, a takole, na praznični dan, v prelepem vremenu, nobene gneče. V glavnem familije z otroci, ki jih je nekam treba dat. Pa kar draga vstopnina.

  Potem sva se zapeljala mimo velike črede, ki se pase zunaj nazaj na glavno cesto, na kosilo in domov. Lepo dopoldne, pa morje sva videla, itak. Pojdite kdaj na te konce, kjer se še malo slovenščina meša z italijanščino, kjer imajo slapove, kanjon in najnižje ležečo planinsko kočo, pa travnate, skalnate in ferataste poti, poti za alpiniste, šodrovce in kolesarje, zgodbe o rekah, mlinih, vodovodu in železnicah. Pa še marsikaj, če odpreš oči.  Ali zapreš.

Tolsti vrh (Veža), 1986m, 27.10.2013

Najbolj  sitno je, ko imaš že bukirano nedeljo, potem pa se vremenarji ne morejo odločiti, kje bo dež in kje bo sonce oziroma, če bo sploh kaj od tega bilo kje. Če sam kolovratiš okoli je še vseeno, če pa za teboj hodi celo planinsko društvo, pa niti ni. Že prejšnji teden je bila zaradi vremena preložena tura na Vogle (ne tam, kjer se smuča, ampak na drugi strani Bohinjskega jezera), včeraj pa je ista tura visela v zraku še pozno v večer. Končno pride obvestilo, da tja pa ne, ampak verjetno, če, na Križevnik. Saj je lepa gora, ampak dvakrat na teden pa ne.

Storno. Potem se je pa mrak zavlekel v glavo. Še volje je zmanjkalo. Se zgodi redko, a včasih menda postavitev planetov vpliva na počutje, razpoloženje in delovanje ljudi. In v soboto zvečer je.  No, na koncu, pravzaprav na začetku (pozno zjutraj v nedeljo) se je le nekaj izcimilo. Ker ni bilo treba na avtobus, je bilo tudi čisto vseeno, ali greva po novi ali stari uri in šla sva, ko je že zdavnaj petelinom nehalo biti do petja. Kazalo je pa kar v redu, celo sonce je že dolgo stalo na nebu.

A kam? Najprej se je valjal pod nogami Konj. Ne ta pravi, tisti iz Kamniških. Pa mi ni bil čisto všeč. Skoraj nemogoče, a čisto nerazpoložena za kaj daljšega sem bila. Morda tudi zaradi kasnejše ure. Pa tudi zaradi vetra, ki so ga napovedovali tja do 50 km na uro. Ko mine tista ura, ko se vstaja za hribe tudi navdušenje pada. Potem pa sem se spomnila na nekaj čisto udobnega. In lepega. Greva gledat naše PD-jevce, ko bodo lezli s Križevnika na Veliki vrh. Na sosednji grič greva, ki se dviga levo nad Podvežakom in je v bistvu sosed Velikega vrha. Dve pobočji ima, kjer je mogoče iti, menda vsaj na enem ne bo vleklo. Ves čas sem razlagala, da greva na Desko in Vežo, no slednji se je nazadnje predstavil kot Tolsti vrh in ima čisto malo pod 2000.

Pelješ se dolgo, čeprav ne daleč. V bistvu je kilometrov malo, le zaviti so kot čreva. Že velikokrat prevožena po skozi Kamnik do Kranjskega raka in po ovinkih navzdol, nato pa spet dvig do parkirišča pod planino Podvežak. 

 

Polno avtov, nisem samo jaz prišla na idejo za te konce. Seveda, tu je mogočih kar nekaj poti. Proti Korošici po markirani, pa naprej na Ojstrico. Tudi na Veliki vrh in Dleskovec se da tu. Pa po neoznačenih poteh mimo lovske koče na Brežičih do Vodotočnika, Lučkega dedca in še olala.

Midva jo ubereva najprej proti Planini Podvežak. Sama se sonči, razen redkega pohodnika je prazna. Koča zaprta, živali so že zdavnaj odpeljali v dolino. Ker imva časa veliko, sonce pa skoraj pripeka, se kar ustaviva. In s takim tempom je šlo potem do vrha. Po pravici povedano, sploh ne vem, če bi z večjim šlo. Nekaj je danes ustavljalo noge in delalo sapo. Če ne gre ne gre. Sva pa zato vse nadrobno opazovala in ponavljala tiste tri vršičke, ki se vidijo s poti, čeprav za dva niti ne vem, kako se jima reče.

Po kakšne pol ure s planine, ali celo manj, ko se markirana pot do Korošice spusti v zeleno dolinico, se na levo odcepi dobro vidna pot. Zdaj ni več le dobro vidna, ampak je tudi dobro markirana. Nazadnje še ni bila. Na macesnu je znak le desno za Korošico, kam pa bomo prišli po levi, pa nič ne piše. Sem se usmeriva tudi midva. Pot preči celotno pobočje Deske in pripelje na sedlo med Desko in Tolstim vrhom. Do sem sva hodila na pol naga, tako vroče je bilo. Tudi kratke hlače bi ne bile premalo. Na sedlu pa kot bi čakala zaseda. Tistih obljubljenih 50 km na uro je čakalo tam gori, veter se je zaganjal, kot bi naju hotel spraviti nazaj za rob. Hitro sva sestopila  nekaj metrov in se za ličnimi smernimi tablicami spustila pod pobočje Tolstega vrha, kjer je spet vse obmirovalo.

Zanimivo je, kako včasih človek hoče najti pot, za katero se mu zdi, da mora biti. Kljub temu, da je potka posekana in vodi pod pobočjem sem na vsak način tiščala naravnost navzgor. Ja, po mojem spominu je šla pot tam. Probala sva dvakrat in vsakič obstala okrog in okrog obdana z ruševjem. Potem sem se vdala in sva šla tam, kjer je pač mišljeno, da se gre gor.

In ko misliš, da na vrh vseeno ne gre, te potka povede naokrog, na stran obrnjeno proti Velikemu vrhu in te po skrotju pripelje na posekano majhno plešo, z malim možicem in s črno napisanim imenom vrha na skali. Okrog in okrog te majhne sobice raste rušje. Še dobro. Lepo sva se sedla in je veter sem in tja le pomrščil lase, sicer pa je bilo znosno. Branetu je napoto delala Ojstrica, ki je prejšnji teden še ni bilo tam. No, skoraj je imel prav. Bila sicer je, ni pa je bilo videti, saj je bila pokrita z oblakom. Prav previdno je vprašal,če je tam že bil. Pa mu pojasnilo ni odprlo predalčka z Ojstrico, bo treba pogledat slikovne dokaze.

Ko sva dovolj dolgo gledala, se nama je zazdelo, da je Veliki vrh oživel. Najbrž so res naši PD-jevci prirajžali tja gor. A za kaj več so bile oči preslabe, daljnogleda ni bilo, objektiv pa je bil tudi tisti, ki ima rad široke kote, približa pa čisto nič. Zato sem bratcu poslala MMS s sporočilom, da je opazovan in sva se spravila nazaj. Na sedlu je odpadel plan, da bi se čez Desko spustila po lovski poti nazaj do izhodišča. Le zakaj bi naju obril veter, če je na pristopni poti poletje? Pa še rahlo upanje je vstalo zjutraj, ker se je na planino pripeljal avto. Morebiti pa kaj točijo???

Vrnila sva se po isti poti, upanje o kofetu pa je bilo prazno. A vseeno sva dolgo sedela na toplem soncu in opazovala fronto, ki se je valila čez Menino planino. Skoraj grozljivi oblaki so v času, ko naju ni bilo vzkipeli za dvakrat, kot velik ocean, ki se dviga proti nama so izgledali. In vedno bližje so bili. Črni oblaki na nebu…

Na Kranjskem raku sva bila že v drugem svetu. Ko da tam danes ni posijalo sonce, kot da se je nebo obesilo nad Veliko planino. In kot da bo otreslo vse liste. A midva sva svojo porcijo lepote za danes že prejela. Bilo bi požrešno zahtevati kaj več.

 

 Tehnični podatki:

Višina: Tolsti vrh (Veža) 1986m

Izhodišče: pod Planino Podvežak
Čas: 3 ure in pol (z obilo počitkov)
Višinska razlika: 726m

Velika Bavha (M.Robon), 1980m, 26.10.2013

Izbiramo vrhove mi ali oni nas? Nas gora pokliče? Zakaj se ravno v nekem trenutku znajdemo ravno na tisti gori? Zakaj sprašujem take neumnosti? Ne vem. Prišlo mi je pač na misel.

Enkrat letos poleti je priletel pozdravček po MMS  z gora. Šlampasto sem prebrala Rombon in mi je bilo nenavadno, da se moj bratec potika tam okoli. Slikica na telefonu je majhna in bolj kot sem jo gledala, manj se mi je zdela rombonska. Saj ne, da sem kak poznavalec, slike me vedno varajo. Pa le še enkrat pogledam tekst in tam stoji Robon. M manjka, oziroma ne manjka, pred Robon stoji.

Kje hudiča je pa zdaj to goro našel? Striček računalnik vse ve in takoj postreže z odgovorom. Velika Bavha, tam v kaninskem gorovju nekje. Počakam še slikce in že sem čisto navdušena. Ker vem, da jutri takoj ne bo hotel spet nazaj, mu pustim nekaj časa. In v soboto je bilo čakanja dovolj. Sem mu povedala, da nam je obish Robona obljubil in smo šli.

Niti ne tako rano zjutraj se družba podaja spet v Zahodne Julijce, tja čez mejo. Moj avtek ima to ruto že v pominu, pazit moram le na gas, drugo opravi sam. Vremenska je taka, da ji vreme niti slučajno ne ustreza. Moralo bi biti megleno, oblačno in tako, bolj sitno, a je kristalno čisto, jasno, sončno in toplo. Tudi prav.

Napoved se izkaže za pravilno šele na Sedlu na Žlebeh (Nevejsko za smučarje), kjer je ob devetih točno tako,kot so rekli. Megla. Gosta. Tudi prav, saj nekaj časa bomo še rabili, da pridemo višje, ta čas bi se pa tudi moralo kaj zgoditi. Z vremenom, mislim.Ravno ta napoved je bila razlog, da smo šli kasneje od doma.

Parkiramo pri hotelu, ki kaže znake propadanja. Hudiča, saj nismo na naši strani? Ali je pač vpliv tako močan? Naokrog nove lepe apartmajske hišice, tudi na prodaj je kaj, ravno tako tudi hotel. Zaprto, seveda. Najprej se sprehodimo do Baite, še pred dvema letoma prijetne oštarije, ki je imela na sredini odprt kamin za pečenje pic. Prav domača je bila. Zdaj že nekaj časa žalostno stoji na pol zgorela hiša, brez strehe. Menda niti premaknili niso ničesar po tem, ko so gasilci odšli. Ja, včasih ostanejo pogorišča, tudi z ljudmi in spomini je tako...

Kar levo od nje je na travniku tablica in oznaka za Sella Robon, Sedlo vrh Laških brežičev po naše. In čisto nespodbudnih 3.30 ure. Bošti potolaži, da se malo lažejo, za cel krog je rabil samo 5 ur. Ahmmm. No, na koncu se izkaže, da smo jih mi dobrih 6, pa smo si kar vzeli časa za razglede.

Prvo uro in pol ni bilo kaj videti. Megla je vztrajno tiščala dol, pot pa gre skozi gozd (menda). Je pa res, da pot ni navadna. Mulatjera je. Vzeli so si čas in nekaj kilometrov lepo nadelali, naredili bankine in podporne zidove.. Sto let nazaj, pa še vse traja. Ko bi le naš SCT gradil tako kvalitetno. Časovno verjetno ne bi bilo veliko razlike. Ja, tudi to je bilo vojno področje, tudi tu se je marsikaj dogajalo in celotna pot, ki sicer nosi oznako 636 in kasneje 637 je en sam vojaški muzej. Po urici in pol Boštjan pove, da je bil tam včasih smerokaz za kasarno Poviz, pa ga (preverjeno) več ni, a malo odvijemo vseeno s poti in si ogledamo razvaline.

Dve veliki stavbi, vmes dvorišče in na koncu grd plastičen rezervoar, namenjen plinu za proženje plazov. Paše ko sedlo na kravo. Seveda pokvari okolico, a najbrž je mesto tako, da je bilo primerno. Italijani pač nimajo težav z civilnimi iniciativami, sicer to tam ne bi stalo. Malo višje opazovalcu ne bo ušla »pipa«, montirana na steni Pobiča, podaljšek te kante izpred kasarne, ali njen končni odjemalec. Teh »pip« najdemo v tem okolju precej, tudi npr. na Prestreljeniku. Najbrž tudi zaradi njih tu že dolgo ni bilo slišati, da bi koga pokopal plaz.

Vzamemo si malo predaha, a megla in veterc nas hitro preženeta naprej. Zlati macesni so vedno redkejši, še megla postaja modra in kmalu po tistem, ko stopimo iz gozda se za hrbtom posveti. Prestreljenik in okoliški vrhovi se pokažejo skozi megle, za njimi hitro prikuka pred nami levo ven Pobič, pa se za trenutek spet skrije. In ko meglo sonce končno prisili navzdol, se na drugi strani pokažejo prvaki Montaževe skupine.

Točno tako, kot so napovedali na il.meteo, portalu, kjer se za italijanske konce splača it gledat vreme. Skoraj do minute natančno se nam je pokazalo sonce. Smo na razcepu, kjer se na desno odcepi pot do Prevale, mi jo mahnemo levo. Sledi prečenje pod Lopo na desni in Pobičem ter Lopičem na levi, ki je skorajda po ravnem. Vso našo pozornost poberejo razgledi.

 

Uauuuu. Hrbtni del naših Julijcev pa vsi zahodni Julijci.  Vse kuka nad meglo, katere meja je, kot bi jo odrezal z rezilom. Jerebica in Rombon sta na dosegu roke, z vsakega bi lahko pisala spomine, pa Črnelske špice in Hudi vršič, na prvih smo bili s PD.Nedvomna zmagovalca spredaj sta Mangrt in Jalovec, večkrat že in še obiskana, na levi pa vsi Poliški špiki, obilo okrašeni s spomini. Že videni letos, pa še pogosto bodo. Ošlatani tudi.

Na tem delu so roke lahko v žepu (razen če kadiš ali slikaš), tako zložna je pot. In ko se zdi, da samo stopiš še na Bavho, se zaplete. Dol je treba. Dokler se ne navadiš, je to najbolj stresen del poti. Iti dol, ko greš gor!? Pa še v meglo nazaj je bilo treba. Rob je bil nekje na 1800m, zato smo se vanjo za nekaj minut spet potopili.

Višino smo zreducirali za 150m, pa jo hitro dobili nazaj in že stali na prijetnem Sedlu Vrh Laških brežičev, manj 100 m pod vrhom. Zanimivo sedlo. S klopco, informativno tablo, ki to ni (mene v italijanščini slabo informiraš, ker ne razumem), slik pa je malo.  Celo sedlo je bilo nekoč mala vas, kar pričajo ostanki zgradb. Niso pasli ovc, vojake so se šli.

 Naravnost bi prišli na Jerebico, čeprav ta pot ni ravno najboljši izbor. Treba je kar korenito v dolino in iz nje nazaj. Če že greste tja in lepo jo je obiskati, potem je boljše, če se jo lotite iz Jezerske doline. Tako in tako boste tudi po tej današnji poti, če boste šli, tam spet začeli... Na desno se pride po brezpotjih na Črnelsko špico, pravijo, no, na levo mimo prve podrtije pa smo šli mi.

Na njej piše celo bivacco. Morda, če bi bila res sila. Raje v rov zraven. Še boljše pa par korakov naprej v bivak Modonutti – Savoia, speleološko gnezdece rdeče barve, na prav lepem mestu, tik preden se začne pot strmeje dvigati proti vrhu.

Bivak stoji z razlogom. Speleologi tu imajo kaj početi. Ves čas sicer kratkega vzpona, kjer nam pomagajo možički je treba najbolj paziti prav na jame. Nekatere prav zlovešče zevajo pod nogami. Skoraj se človek ne more odločiti, ali je Bavha res gora, ali pa je velik gozd ojstric, ki so le še slučajno malo povezane med seboj. Več je luknje kot kamenja. Ajde, malo pretiravam. Tudi sicer so Kaninski podi poznani po jamah, zato tudi posebej nevarni v megli ali pozimi, a pozimi se tako bolj malo potikamo tam. Vsaj večina.

Na vrhu si privoščimo razgledovanje iz sedečega položaja. Toplo je, nikamor se ne mudi. Dohiti nas mlad pob, ki mu ni dolgo za posedanje med ragljami.  Nazaj se nekaj časa vračamo po isti poti. Tam, kjer smo pri vzponu nehali s spustom, se obrnemo desno v krnico.

Markirana pot 637 povede pod severno steno Bavhe (ima nekaj zahtevnih smeri, sem prebrala), potem pa sledi dolgo prečenje proti Sedlu na Žlebeh, občasno v tem letnem času prav zoprno. Mokra skala in listje, pa ozka stezica nad strmimi pobočji... No, sem kdaj videla že bolj prijetno pot. Med najbolj sitne pa tudi ne spada. Po dveh debelih uricah smo na najvišji točki ceste, ki pelje na sedlo, še 15 minut asfalta, pa smo pri avtu.

Ker je Mateja imela letos že drugič rojstni dan, nas je, lačne kot smo, peljala še na pozno kosilo. Zbirat nismo smeli (tako pač je, ko ona časti), na mizo smo dobili dva talarja mesa in skledo neokisane solate, a ker smo bili lačni, je bilo vse zelo dobro in je zginilo prej, kot je nad mizami zašlo sonce.

Tak dan je bil, da se je dalo jesti zunaj, še celo muhe so še letale, pa natakar, ki je delal že globoke nadure. Za sladico je moški del spil še vse poperitive (ne vem, kako se reče drugače tistemu šnopcu vijola barve, ki ti ga prinesejo na koncu na račun hiše, a aperitiv ni). 

Samo še domov je bilo treba. Že v temi, s petjem na zadnjem sedežu (ali vsaj blizu) smo zaključili lep dan. No, pa Tejka ni imela rojstnega dneva. Praznovali smo, ker jo je srečala pamet in je naredila faks. Kot kaže, srečanje ni bilo samo mimobežno. Zdaj me je pa strah, da se ne bo več kaj mela menit z nami. Hm.  Ja, nič. Bomo pa tiho na skupnih poteh.

Tehnični podatki:

Vrh: 1980

Začetek: Sedlo na Žlebeh (Nevejsko sedlo) 1198, pri hotelu, pot 636         
Višinska razlika: 1004
Trajanje: 6,30
Vračanje po poti 637