Tamar in Muzej, 301.12.2013

  

Letošnje leto se poslavlja takšno, kot se je začelo in je na nek način bilo skozi celo leto. Za vreme mislim.

Kako je lepo takrat, ko pogledaš vremensko napoved in je čisto jasno, kakšno bo. Suho, mokro, sonce, da bog dal ali ulivanje, da se res ne bo dalo. Take kot so letos pretežno večino leta, pa so tečne. Padati bo nehalo (seveda, če) zjutraj, ponekod šele popoldan, sneg bo ponoči do nižin (če, pa bog ve kje).

Ne tič ne miš.  Najprej je bil predlog Čaven. Glede na napoved, ki je lahko vse, razen sonce ne, bo Čaven kakšen drug dan. Višje? Težko, že zaradi snega. Potem pa le nekaj priplava v misli. Tamar v kombinaciji s planinskim muzejem.

To bo. Kakršnokoli že bo, se v Tamar da vedno. Pa z marelo ali pa gazit. Za sonce se tako nisem bala. Muzej pa tudi stoji že dovolj dolgo, da se ga spodobi it obiskat. Smo pravoverni planinci ali ne. Včerajšnja zasedba minus Piki zato ob pol osmih zjutraj v dežju potuje proti Kranjski gori. Padati že nebi smelo več. Pa mu povej! Pada. Ne samo škropi, pada.

Megle se vlačijo čisto po tleh. Tam nekje v Kranju se mi zazdi dobro, da Kranjska gora ni čisto zraven Ljubljane. Tako je le še kakšna možnost, da dež neha. Mateja omeni Višarje (in mati božjo). Morda je pa tam kaj boljše?  Na Jesenicah se vseeno pokaže kanček upanja. Vsaj padat neha. V Martuljku lahko že opazujemo celo kaj več, kot le cesto pred sabo. Celo do vrha Špika se skadi.

Začnemo v Planici. Le dva avta sta že tam. Pa še ta dva ne od danes. Planica je še vedno gradbišče. Po naše, kako pa. Pa pustimo to. Cesta naprej je sicer zaprta za promet, je pa čisto na deviško zratrakirana. Tako ni treba nič gledat markacij, samo po špuri je treba, pa je. Nihče še ni šel pred nami (le kako to?), novega snega pa je na začetku kakšen cm ali dva, pri domu že več. Ali pa je starega več.

Je pa lepo. Vsaj malo občutka zime in Novega leta je. Veje se obešajo pod snegom, sneg je pobelil vso okolico, sem in tja se pokaže kakšno belo pobočje. Višje od Ciprnika in Slemenove špice ter pobočij Ponc se pogledi ne odprejo. Prehitro smo pri Domu. Trije mladci se motajo naokoli. Eden nam skuha kavo, potem kidajo pred kočo. Silvestrovanje imajo jutri. Tudi ratrak je pri koči, ravno se odpravlja nazaj. Ja, saj, nam je zasul vse gazi, Mateja pa se je tako matrala, ko je gazila naprej.

Spijemo dobro kavo, potem pa se odpravimo do slapu. Obupamo. Pot ni zgažena, vdira se pa kar precej. Ko naletimo na oviro z drevjem, se obrnemo. Slap ni zmrznjen, sliši se ga. Vrnemo se nazaj v Planico, ki je sedja že čisto zaparkirana, mislim, da celo pobirajo parkirnino. Če ni bil tisti možak v zelenem redar, potem je pobiral vstopnino. Ob nekaj čez osem, ko smo bili tam mi, je bilo še zastonj. Mi Gorenjci.

Kmalu spet lezemo iz avta. Takoj, ko iz Planice zapelješ na glavno cesto proti Kranjski gori je na desni lesena gostilna in veliko parkirišče. To je hkrati tudi izhodišče za Zelence, izvir Save Dolinke. Jaz sem ga enkrat »našla«, ko sem se delala važno pred gosti iz Srbije in je zgledalo, kot da sem vsak dan tam. Kompanjona pa tam še nista bila. Se splača tistih 5 minut po lepi potki do malega jezerčka, kjer kipi ven voda. Ime ima po lepi zeleni barvi. Ali več odtenkih zelene. Ni jih pa 50.

 

 

Še do tretje točke današnjega dne se odpeljemo. Planinski muzej v Mojstrani je novejšega datuma, zato ga ima v knjižici slovenske planinske poti samo Brane, kot ta najbolj frišen planinc. Muzej je odprt menda tri leta, na njihovi spletni strani dobite vse informacije o tem, kdaj je odprt (več ali manj ves čas) in o muzeju. Vstopnina ni visoka (6€). 

Mi smo bili hitro naokoli. Igrali smo se tudi igrico, nagrada zanjo je razglednica z žigi, res pa je, da se v samo vsebino nismo posebej poglabljali. Tudi uvodnega filmčka si nismo pogledali. Morda bi odnesli več. Tako pa se nam je zdelo, da je en obisk muzeja zadosti in da ga ne bo treba več ponavljati.

Razne, če bo hotel Brane nazaj k mediju. Vse se mi zdi, da mu je bil močno všeč.

 

Če ne boste v čudnih razmerah vedeli kam, je tole lepa ideja za izlet.  Bilo je lahkotno, prijetno in prijazno, tako kot se za konec leta spodobi.

Pa smo vseeno naredili skoraj 8 kilometrov peš, prišli višje od 1100 m nad morjem in opravili z 200 višinci. In vsak z dvema kofetoma. O piru ne bomo, bo spet debata.

Slivnica, 1114m, 28.12.2013

Slivnica je pohlevna gora. Široko poseda nad Cerkniškim jezerom in do nje s podnožja najbrž ni dolge poti. Za dneve, ko ne veš, kako dolgo bo »gor držalo« pa še zaradi domače poscanke je treba biti čim prej doma, je čisto primerna. Tudi v snegu te sprejme z veseljem, glede na obisk je gaz že prej, preden sneg sploh pade. Enkrat na leto je prav, da se gre na obisk, vaj zavole coprnic, da se jim ne zameri človek.

 Morda pa le ni tako pohlevna tale gora? Takole pravi o njej Wikipedia:

Pod vrhom Slivnice je Coprniška jama, ki jo je opisal že Valvasor. Iz jame se pozimi dviga topel in vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende o coprniškem domovanju na Slivnici. V mnogih legendah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so jih obtoževali, da delajo nevihte, točo, jemljejo mleko kravam, z uroki povzročajo bolezni in škodo, se spreminjajo v živali, letajo na metlah, imajo zveze s hudičem... V knjigi Jožefa Žirovnika Cerkniško jezero iz leta 1898, piše o Slivnici in coprništvu tudi tole:

»O Slivnici vedo ondotni prebivalci marsikaj čudovitega povedati. Dasi je po zunanji podobi prijazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, prihajati - po starem Ijudskem mnenju - toča, nevihta in strele. Še pred 220 leti so hodili duhovniki iz Cerknice blagoslavljat omenjeno jamo, da bi zarotili hudo uro. Velika procesija se je pomikala tja vsako leto na binkoštni ponedeljek. Ko je duhovnik odmolil, pokadil in pokropil jamo z blagoslovljeno vodo, postavili so Ijudje poleg nje mlaj s križem na vrhu. Nekateri so celo metali darove notri, da bi menda utolažili zle moči. Nekdaj so hoteli to jamo zadelati z veliko skalo in zapreti pot toči in nevihti, da bi ne mogla ven. V ta namen so premeknili skalnato ploščo in jo valili proti jami, kar jim uide in drvi skokoma v dolino, kjer podere skoraj cerkvenikovo hišo v Martinjaku.

Vzrok vsem tem nesrečam so bile baje čarovnice, ki so prebivale v tej jami. Vera v čarovnice je bila v prejšnjih stoletjih zelo razširjena, posebno okoli jezera so jih slutili vse polno, bivajočih po luknjah in jamah. Ko se je pripravljalo k nevihti, zazvonil je v cerkniškem zvoniku mali zvon, s katerim so odganjali čarovnice in točo.«

Če človek dobro premisli in po srečanju z medvedom v Domu pod Slivnico človek pravzaprav ponovno razmisli o pohlevnosti te gore.

Trije pogumni, da o psu niti ne govorimo, se vsem grozečim nevarnostim navkljub iz Cerknice  odpravimo brez pomislekov proti vrhu. Kadar prevzame kolono Brane, prve pol ure letimo, kot da bo dan ušel. Običajno se to ne zgodi, pač pa ga postavimo nazaj. Pa potem v nadaljevanju tam sapo lovi. Mi pa malo manj.

Prvih nekaj metrov nas še spremlja megla. Potem se med debli začnejo kazati tisti lepi prizori, ko sonce prebija meglo in se snopi žarkov razlivajo naokrog. In še malo višje stopimo na sonce v drug svet. Ker je pot kratka, si privoščimo kar kratko pavzo. Toplo je in nikamor se nam ne mudi. Menda je spet inverzija, ali pa je topleje, ker je zginila zoprna megla. Lahko tudi oboje.

Pot se potem, ko se za nekaj sto metrov vzpne, poravna in prav zložno dviga proti vrhu. Le malo pod vrhom je travnik spet malo bolj strm, pa nič hudega. Coprnic ni videt, vonja pa se nekaj. Še najbolj konje. Ker v naši družbi takega ni (razen enega po horoskopu), v bližini pa tudi nikogar, razmišljamo tudi že o medvedih. Skrbi nas reši jezdec, ki malo pod vrhom v galopu preči našo pot. Meni se vse zdi, da je bil Martin Krpan na kobilici. Zgledala sta že tako. In vonj je bil ves čas konjski, močan. Ne vem kateri je tako dehtel, tisti pod jezdecem ali jezdec sam.

Na vrhu si ogledamo razglede. Vidi se tja do Triglava. Pa ne le njega, tudi fronto, ki se bliža s tiste strani. Pa Stol, Storžič in Kamniške, vse lepo pobeljene. Na to stran pa Snežnik in Javorniki. Žal je v dolini še megla, tako da smo malo prikrajšani za razgled na jezero, a nič nismo jezni. Dan je v primerjavi z ljubljansko meglo tako lep, da je vseeno, če se kaj ne vidi.

Začenja pihljati in po lepih željah za naslednje leto, ki so izobešene na vrhu, se spustimo do koče. Prijeten steklenjak imajo na vrhu, tako da si s pogledom kot zunaj, z ritjo pa na toplem. Pijemo kavo in čakamo, da bi se megla pa vseeno dvignila. Pa se ni.  Čeprav je to največje slovensko jezero, kadar je v njem veliko vode, lahko ga pa tudi skoraj ni, tako kot ga skoraj ni bilo, ko sva se z Branetom naokrog vozila pred dvema letoma.

Jezero je spet ena od stvari, ki jih, kot marsikaj, pred turisti radi skrivamo. Ne vem, kaj moraš narediti, da ti kdo kaj o njem pove, da si morda sposodiš čoln in pelješ po njem, da greš, bog ne daj lovit ribe ali pa, morda jahat konje? Tovrstne ponudbe ob jezeru ni videt. Je pa majčken lesen bife (pa še ta precej nov), kamor smo šli spit kavo na povratku.

Sicer pa, bolje se držat malo preč. Če je Slivnica huda gora, potem je tudi to jezero čudno, s požiralniki (zveni nevarno), podzemnimi jamami in bog ve kakšnimi škrati in vilami, če ne celo povodnimi možmi. Že vedo domačini, zakaj ga je treba skrivat, nam v lastno varnost, zagotovo.

Da bi te kdo povabil za 5 minut v Rakov Škocjan, mimo odcepa se, mimogrede, pelješ, pa bognedaj.  Zdajle mi je žal, da nismo zavili še tja, ampak, zdajle šele vem, kaj se tam nahaja. Moja krivda, zakaj pa nisem prej pogledala.  Najbrž so me o tem učili v osnovni šoli in bi od takrat to morala vedeti do smrti, ampak od takrat je, vsaj meni že precej ušlo. Tudi Rakov Škocjan, ki bi ga, sram me bodi, z lahkoto zmešala s Škocjanom.

Jutri se nam obeta predah v gibanju in družinsko kosilo. Potem pa spet kam na novo ali na staro odkrivat domovino. Za konec leta, leta, ko so temperature še krepko čez nič in za novo leto rastejo trobentice, resje in telohi. Šopek sem nabrala za darilo.

 

Zemljo s čevljev  sva pa dala v tegelc, ob taki zimi se bo do pomladi se bo nabralo za gredo, ni hudič.

Tehnični podatki:

Višina: 1114

Izhodišče: Cerknica
Višinskih metrov: 555
Čas: 3 ure
Km: 7,9

Peca, 2125, 22.12.2013

Ena od koristnih spletnih strani je tista od ARSO, www.meteo.arso.gov.si  se ji reče. Tam lahko naštudiraš vreme po celi Sloveniji, z različnimi pripomočki. Saj ni, da bo res tako, a verjetnost obstaja.

Za danes je kazalo na zahodu fuj, na vzhodu pa prav lepo. Tisti veliki sonček z belim oblačkom in malo vetrca. Čas je še za kakšen dvatisočak letos. »Ta Koroška« dva sta tudi v zimskih razmerah prav lepo hodna in izberem ta zadnjo dvatisoč  Karavanko, Peco.

Peca je ena huda gora. Kdor je bil v rudniku, ki je sedaj neke vrste muzej ve, kako zgleda gora od znotraj. Kot ena sama luknja, ki je pregrajena z obokanimi stenami, prostori med seboj pa so povezani. Ne gre za klasično obliko rovov, kot jih poznamo drugje, bolj za velike votle krogle. Notri se sedaj lahko pelješ z vlakcem, se spustiš po stopnicah in se pelješ s kanujem, lahko pa se voziš s kolesom.

 Ko potem hodiš po površini Pece, imaš kar malo čuden občutek. Gora je tako rekoč votla, kaj pa če??? Menda tega če nikoli ne bo in večina tistih, ki se vzpenja proti vrhu niti ne ve, da hodi po puhli  gori. Ja, puhla, to je še najboljši opis.

Peca pravzaprav sploh ni gora. Je bolj pogorje z vsaj tremi vrhovi. Avstrijci imajo svojega (Bistriška špica), mi pa svojega (Kordeževa glava). Vmes je še Končnikov vrh. Ko rečemo, da gremo na Peco, gremo običajno na Kordeževo glavo.

Glede na število vrhov, ki jih ima Peca je primerno tudi število izhodišč nanjo. Nisem šla še ravno od povsod, mi je pa od meni poznanih najlepše tisto iz Tople, na Knipsovo (tudi Knepsovo) sedlo in potem na Kordeževo glavo). Nazaj se da krožno mimo Doma na Peci. Izhodišča so nižje in višje, temu primerna je tudi dolžina hoje. Lahko greste kar iz Mežice, pa boste mendrali kakšne 4 do 5 ur, ali pa iz Jakob, pa boste v dveh uricah na vrhu.  Nanjo se da iz Slovenije ali iz Avstrije, iz vzhoda in iz zahoda, ter vse vmes.

Na Peci so poti lahke, bolj položne, pa take kolenogrizne in celo zahtevno varovano pot najdemo. Seveda ima Peca tudi smučišče, a to je na avstrijski strani. Ponudba je torej celovita, lahko zbirate.

Ker je to gora od fare, si jo je za svoje sanje zbral kralj Matjaž. Kakšnih 15 minut od Doma pod Peco do njegove votline pelje označena pot in lahko si ga ogledate, kako še vedno spi in zatiska oči pred resničnim svetom. Midva ga danes nisva šla budit, reveža bi še kap, če bi se zdajle zbudil. Po drugi strani pa, legenda pravi, da ko bo dovolj slabo, se bo zbudil in odrešil Slovence. Hm, res je pravljično bitje, a se mi vseeno zdi, da je to misija nemogoče. Peca je znana tudi po ledenih skulpturah, ki jih gradijo v Mitneku, kraju pod vrhom.  Zdajle zaradi temperatur ne bi bilo mogoče, tudi snega nižje ni.

Edino res veliko napako, ki jo Peca ima je, da je tako daleč. Po kilometrih morda niti ne, ampak do tja ni avtoceste. Pa se voziš po ovinkastih cestah, čez Slemena, gor in dol in naokrog. Saj ni, da ni kaj videti: recimo krofe na Trojanah, pa TEŠ 6, pa letališče v Lešah, mimogrede lahko odtisneš žig transverzale in spiješ kavo v Andrejevem domu na Slemenu, vidiš rojstni kraj Tine Maze, potem pa se spustiš v boj z ovinki in ozko cesto, na koncu makedamsko, tja do Jakob. Opis do poti na izhodišče boste našli na www.hribi.net . Mimogrede, domačini ne vedo, kje so Jakobe, vedo pa, kje je Holzplatz. Ali pa konec ceste do doma. Naprej se z avtom namreč ne sme, verjetno niti ne more. Razen s konji.

 

Tako, nekaj takega mi je tako iz rokava znano o Peci, verjetno pa je tega še veliko več. Goro se splača obiskati, tudi večkrat, če je treba.

Za izhodišče sem določila Jakobe, čeprav sem vedela, da se do tja ne da. Je že na metrih, ki so pobeljeni s snegom in pot ni prevozna. Dokler bo šlo, bo šlo, potem pa peš. Pravzaprav sem mislila, da bova avto pustila pri karavli, a te ni in ni hotelo biti (vsaj na poti, ki je na hribih opisana) in tako sva prišla do ovinka, kjer je bilo parkiranih nekaj avtov, cesta naprej pa brez kolesnic. Kot ostali, se od tu odpraviva peš. Kakšnih 20 minut hodiva do mesta, ki se mu reče Jakobe in kamor se poleti pripelješ z avtom.

Snega ni veliko, stezica je lepo shojena. Hitro postane toplo, skoraj človek ne more verjet, da je konec decembra tako pomladno. V urici in četrt sva pri koči. Odprta. Nalaja naju pes, oskrbnik niti ne. Ta me čudno gleda, ko ga vprašam, če gre še kakšna bližnjica do Jakob, ali je treba po isti nazaj. Pojma nima, kje so Jakobe. Ve pa, kje je Holzplatz.  Pa za pot do Matjaža tudi misli, da ni uhojena. Morda pa niti ni bil oskrbnik? Je pa bil tam, ko sva prišla in tudi ko sva se vrnila in precej domače se je sukal po hiši.

Jezik domačinov je značilen. Nasmeh na obraz izvabi že napis na vratih: Spuči gojazarje. Ne spucaj ali sčisti, spuči!  Nekdo je rekel, da govorijo, kot bi jih z desko loputal po hrbtu. Res je ritem njihovega govora tak. Na daleč jih že ločiš od drugih, čeprav ni nujno, da vse razumeš. Vozijo se recimo z autani, tista je š'ta, dekle je dečva, grejo grta in douta, pa take. Če je domačin pravi, menda še malo pogrkuje.  Ja, raznolika je tale naša Slovenija, le kdo nas je skup zložil.

Ne zadrživa se veliko, čeprav je na terasi prav toplo. Pogled nad kočo pripoveduje nekaj drugega. Saj veste, kako zgleda, če gledaš oblak pa moraš obračat glavo, ker ga nese po nebu. No, tako je zgledalo. Tudi domačin pravi, da grta fajn vleče. Zato se kar spraviva, da opraviva s ta slabim, sedela bova že še potem.
 

 
Od koče se najprej dvigneš na sedlo med Malo Peco in Peco. Tu veter že vrši, a sile ni. Sedlo je kratko in hitro sva spet v zavetju borovja. Tu se levo odcepi zahtevana varovana pot. Tablico z veliko neresnico, da gre desno zahtevna pot, so zamenjali. Zahtevna ta desna pot tudi za Z ni. Dvakrat, trikrat se malo bolj odločno vzpne, sicer pa je prav udobna, široka, nič izpostavljena. 

Nekaj časa sva še kaj videla, potem naju je zagrnil oblak, tulilo je in vleklo in dobro, da je bila gaz vidna, sicer bi se obrnila. Markacij v takem seveda ni, vidiš pa tudi ne vrha, ki je sicer pred teboj. Še dobro, da je bilo sicer precej toplo, tako da veter ni rezal v kosti. Ja pa pasalo nase navleči kapo in rokavice in zapeti zadrgo.

Ni nas veliko v tem oblaku. Srečava jih kakšnih 6, ki se že vračajo (same ninđe, po izgledu),  čisto na vrhu pred nama zasukata še dva in pes, nazaj grede pa tudi ne srečava več kot treh, štirih, nič zgovornih planincev. Saj je res zoprno odpirati usta, ko potem žvižga okoli glave.

Cilj je leteč, tri fotke in greva nazaj. Sledi na vrhu kar sproti zameta, spihano je in slabo se vidi. Samo 100 višincev nižje, na izravnavi, kjer izpleza zavarovana pot je že bolje, ko pa se spustiva še nekaj metrov nižje, se pa že skoraj slačiva. Samo iz oblaka je treba stopiti, pa je svet lepši, toplejši in tudi pihalo je manj. Tu si privoščiva čik pavzo in si natakneva verige. Za gor ni bilo treba, tudi za dol ni nujno, a hoja je le nekolikanj bolj estetska s temi pomagali.  
 
Pri koči se spet ustaviva, sledi administracija (beri štempl) in zaslužena kava in pir. Zunaj je še kar toplo, čeprav je oblakov nekaj več. Posediva, pomodrujeva o tem in onem, potem pa se počasi spraviva nazaj na izhodišče.

Že ko sva se vozila do Jakob, mi cesta ni bila nič všeč. V spominu sem imela nekoliko lepšo in ne tako strmo in ozko cesto, kot je bila od Črne do približno polovico poti. Zato se nazaj grede odločim, da ne greva po isti. Na križišču (table so planinske in ne cestne) zato zavijem proti Mežici in ne proti Črni oziroma Mitneku. In bingo! Za prvim ovinkom je karavla, s Titovo sliko na fasadi (Titanovo, pravzaprav, po domače).  Tudi cesta je do Mežice lepša, kot tista, po kateri sva zjutraj prišla, čeprav je makedamska.

 

Bolje je torej iti iz Mežice, v smeri mejnega prehoda Reht, nato pa levo proti Domu na Peci, kot iz Črne ob Meži proti Podolševi. Tole pišem zase, da se drugič ne bom spet utrujala s potmi.

Na povratku si potem pogledava železarno v Ravnah, odcep za Ivarčko jezero in Uršljo nad njim, Velenje in preveriva, ali je avtocesta do Ljubljane še taka, kot je bila.

Obilo vožnje, ne toliko hoje in lep dan. Presenetljivo sončen in topel za ta čas, če detajle z vrha odštejem. Sicer pa, ne vem, če me ni Peca ravno vsakič pričakala  z močnim vetrom in občasno kapo na vrhu. Prepišna je, precej, kot kaže. Bova še probala. J

 

Tehnični podatki:

Višina: 2125

Izhodišče: cca 1300
Višinska razlika:1002
Čas hoje: 4,45
Kilometrov:12,50